Posts Tagged ‘Dežele – države’

Pomisel k trenutku

Sunday, August 21st, 2011

Accelerando furioso

Kopičijo se razmišljanja, pobude in komentarji, katerih ost je vseobča kriza upravljanja države in politike sploh. V množici pojmov in sugestij pa zaman iščemo bistveno. Vsi – seveda dobronamerni in kvalificirani – se namreč ukvarjajo s pojavi in posledicami, pravega vzroka pa kot da nihče niti noče opaziti. Po domače in zaradi nazornosti bi bilo problem mogoče opisati s primero: receptov mrgoli, lonec je pa počen.

Ta lonec je seveda naša država Slovenija.

Kdor hoče motriti fenomen "država Slovenija", mora poleg prave optike uporabiti vsaj malo širši zorni kot in s kritičnim očesom seči nekoliko dlje v preteklost. Vse z namenom, da prepozna, kaj se je pravzaprav zgodilo slovečega dne leta 1991.

In ko bo ta "lonec" zasijal ves lep in nov – potem na delo, kuharji!

Kaj se je torej zgodilo 25. junija 1991?

Tega dne je slovenska skupščina razglasila in uveljavila samostojnost države Republike Slovenije. To se je zgodilo, ker so se v državi Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, katere socialistična republika je bila Slovenija, hudo kršile človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin (po TUL, Ur.l.RS, št. 1-4/91-1, 25.7.1991), in so prebivalci Republike Slovenije na plebiscitu izpovedali svojo odločenost, da se Republika Slovenija, kot suverena država, osamosvoji. Da se je vse to tudi dejansko zgodilo, so se državljani Republike Slovenije in ves svet z njimi lahko prepričali že nekaj ur po izvršenem dejanju, saj je Jugoslovanska ljudska armada, vojska SFRJ, torej vojska vseh ostalih republik in pokrajin, napadla osamosvojeno državo. Kar se je dogajalo kasneje, je dovolj znano.

A doslej zapisano ne pove vse resnice. Slovenija ni "padla z neba", Slovenci niso "prišli z Marsa" (čeprav krčevita prizadevanja nekaterih priseljevalskih obsedencev kažejo v to smer!), in Slovenija prav gotovo ni izum neke Jugoslavije, še najmanj kake socialistične. Njena zgodovina – in posebej še državna – sega precej dlje v preteklost.

Kdor hoče prepoznati, kaj natančno se je zgodilo 25.6.1991, mora najprej prebrati bistveno ugotovitev arbitražne komisije, ki jo je ustanovila EU, in jo je vodil predsednik Ustavnega sveta Francije, Robert Badinter. Ta ugotovitev je merodajna, ker je bila komisija telo, ki je vzpostavljalo nova internacionalno pravna stanja, in je njena odločitev tudi dokončna, pove pa, da je država SFRJ razpadla. Da je tako, pripovedujejo dogajanja v nadaljevanju, saj postopki razreševanja nasledstva razpadle države potekajo na tej podlagi. Od vseh vprašanj najbolj zanimivo – in vsaj za Republiko Slovenijo tudi najbolj usodno – vprašanje pa doslej še ni bilo na dnevnem redu. Glasi se: Kaj je razpadlo? In odgovor je na očeh vseh: Razpadlo je tisto, iz česar je država, ki je razpadla, nastala. Tudi ta dejstva so dokumentirana, splošno znana in so konsekvence vsem na očeh.

1. decembra 1918 je v Beogradu pred regentom Aleksandrom, sinom srbskega kralja Petra I, delegacija Narodnega vijeća iz Zagreba z besedami njegovega podpredsednika (predsednika Korošca ni bilo!) izpovedala svoje zadovoljstvo, ker "se Država Slovencev, Hrvatov in Srbov združuje s Kraljevino Jugoslavijo". Regent Aleksander je v svojem diplomatskem odgovoru, s katerim je uradno sprejel voljo Narodnega vijeća, spremenil predmet združevanja in je izrazil svoje veselje, da "se dežele Države SHS združujejo s kraljevino Jugoslavijo". To je v vsem toku dogodkov, ki so pripeljali do nastanka južnoslovanske državne tvorbe, najbolj pomembna "podrobnost" (bistvo se običajno skriva v podrobnostih!). Pripoveduje pa ta podrobnost veliko zgodb. Najprej, da je prestolonaslednik s francosko in rusko diplomatsko šolo vedel, kako se stvari streže. Potem, da mu je bilo kristalno jasno, da se z državo more in sme združiti samo enakovreden subjekt. In seveda na koncu je s spremenjeno izjavo povedal, da ve, kdo v Državi SHS je subjekt mednarodnega prava. To so bile dežele. In edine "dežele" v Državi SHS so bile slovenske dežele, ki so bile države od davnine, in jim je zadnji ustavnopravni akt takratnega cesarja Avstrijskega cesarstva, suverena vojvodin in kraljestev tega dinastičnega združenja suverenih "dežel" (dežela je slovenska beseda za državo!), Manifest z dne 16. oktobra 1918, priznaval pravico do svobodnega združevanja odn. razdruževanja. To pravico je izkoristil Narodni svet v Ljubljani, in predsednik Pogačnik je takoj obvestil dunajsko administracijo, da prevzema vsa ustavna pooblastila v slovenskih deželah – Primorski z Istro, Krajnski, slovenskem delu Koroške in slovenskem delu Štajerske. To so bili subjekti internacionalnega prava, saj so z drugimi suverenimi državami stopali v medsebojne odnose. Leta 1867. so npr. s Poravnavo (Ausgleich) sestavili Avstroogrsko dvodržavje oz. kakor je zapisano v dokumentu: Avstro-ogrsko monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva Avstrijskega cesarstva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju.

Kakor vsi in vsak subjekt internacionalnega prava so tudi slovenske dežele imele vse atribute – poleg državljanov in oblasti, tudi ozemlje in njegovo (državno) mejo. Dežele, katerih združitev je predsednik vitez Pogačnik postopkovno pravilno sporočil osrednji administraciji na Dunaju, so seveda imele skupno zunanjo mejo – kakor npr. v ustavi Zvezne republike Nemčije piše: Meje ZRN so zunanje meje dežel, ki jo sestavljajo.

Zunanje meje slovenskih dežel so bile po združitvi v južnoslovansko državo urejevane z mednarodnimi pogodbami te nove skupne države in ostalimi prizadetimi subjekti. Tudi danes, po osamosvojitvi, so vsi ti dokumenti in stanje na mednarodni ravni sprejeti in veljajo.

Meja slovenskih dežel znotraj skupne države, kasneje poimenovane Jugoslavija, pa je dobila funkcijo notranje upravne meje. A njen značaj državne meje ni bil nikoli odpravljen, saj je brez vsake formalnosti na celi črti znova postala meddržavna meja, ko je na oni strani nastala Nezavisna država Hrvatska. Da mednarodne zadeve niso gostilniška debata, se je pokazalo na ta način, da so sosede te nove države takoj odpravile "jugoslovanske" samovoljne notranje spremembe upravnih razmejitev: Tako je Madžarska nemudoma ponovno združila vse prekmursko ozemlje severno od reke Drave, po kateri je vedno potekala meja, in jo je zapisal tudi sporazum v Trianonu (1920, ponovno potrjen 1947) in Italija, ki je varovala celovitost dežele Primorske, niti slučajno ni dovolila Paveliću, da končno uresniči zagrebške ekspanzionistične apetite na račun slovenskih dežel in zasede Reko in preostali južni del Primorske.

Ves čas obstoja Jugoslavije ni bilo nobenega drugega dogodka oziroma spremembe, ki bi na mednarodni ravni spremenilo stanje, kakršno je bilo ob vstopu slovenskih dežel vanjo, in kakor ga je decidirano opredelil regent Aleksander 1.12.1918. Republika Slovenija je torej razglasila in uveljavila osamosvojitev v trenutku, ko je onkraj (državnih!) meja, s katerimi so slovenske dežele vstopile v skupno državo, bila država SFRJ. Badinterjeva komisija je odločila, da je ta skupna država razpadla, torej je lahko iz nje izstopila le tista in taka Slovenija, ki združuje dežele, ki so to skupno državo Jugoslavijo s svojim vstopom 1. decembra 1918 ustvarile.

Usoda, ki je Slovenijo in njene državljane, državljane dežel, spremljala (bodimo iskreni: strahovito tepla!) ves čas obstoja skupne države, je po eni strani povzročila njen izstop, hkrati pa terja, da se napaka in nje posledice nemudoma odpravijo. Takoj moramo svoje domovanje – svojo državo – ki smo ga z gašenjem nacional-šovinističnega požara skoraj odplavili, vrniti in sestaviti v življenja sposobno stanje, v kakršnem smo tisočletja uspešno gradili svojo in evropsko identiteto.

Neprecenljiva zasluga aktualne vlade je, da je s Sporazumom o arbitraži odpravila vse negativne posledice oz. učinke po svoje razumljivih napak pri osamosvojitvenih ukrepih. Sporazum namreč odpravlja relevantnost stanj, ki niso internacionalno pravnega značaja, razveljavlja pa tudi vse, kar se je zgodilo na meddržavni ravni po 25. juniju 1991, in zadeva meddržavno mejo med Slovenijo in preostankom SFRJ. S sporazumom o arbitraži smo Slovenci končno zapustili folkloro in brezglavo mešetarjenje z državnostjo, ter se po sto letih preizkušenj vrnili v orbito lastne državnosti in mednarodnega prava. Potemtakem ni noben slučaj, marveč naravna posledica pravilne politike, da je prvi minister slovenske vlade te dni po 498 letih izvršil državno opravilo pred vso avstrijsko deželno in zvezno elito, v slovenščini in to v neposredni soseščini slovenskega karantanskega knežjega kamna.

Le malo je še potrebno, da v naši javnosti prevlada zavest, zakaj in kako je potrebno preurediti naš "lonec" v Zvezno republiko Slovenijo in na ta način uveljaviti mednarodne pravne podlage, ki popolnoma iste in enake že od leta 1918 živijo svoje uspešno življenje v sosednji državi, Zvezni republiki Avstriji, da bomo namesto v pokveki, ki je iz slovenskih dežel nastala v sto letih strahovitih preizkušenj v nenaravni in zato od začetka zavoženi povezavi, zaživeli svoj uspešen danes in jutri v več kot sto let srčno zaželeni "Zedinjeni Sloveniji" – te ni brez zveze slovenskih suverenih dežel.

Tags:, ,
Posted in Uncategorized | No Comments »

NAPAČNA OCENA DEJANSKEGA STANJA

Sunday, March 20th, 2011

KOMENTAR DELA NAGOVORA PREDSEDNIKA VLADE PRED POSLUŠAL-STVOM V LONDONU

NAGOVOR

PREDSEDNIKA VLADE RS BORUTA PAHORJA

NA »LONDON SCHOOL OF ECONOMICS & POLITICAL SCIENCE«

OB OBISKU V ZDRUŽENEM KRALJESTVU VELIKE BRITANIJE IN SEVERNE IRSKE

London, 5 februar 2009

»Slovenija — od dežele do države, ki je vodila Evropsko unijo«

Naslov je zavajajoč in ne ustreza dejstvom! Slovenija je prehodila pot od dežel (ki so bile države) v sklopu Avstrijskega cesarstva (dinastična združba), prek province v kraljevini Jugoslaviji in socialistične republike v komunistični SFRJ do samostojne države Republike Slovenije.

V veliko čast mi je, da vas lahko nagovorim. Rad bi vam predstavil zgodbo o tem, kako je Slovenija iz dežele (napaka! "Dežela" v slovenščini pomeni "država" – torej je povedano nesmisel! Resnica je, da je "iz jugoslovanske republike" postala…) postala država. In to država, ki je pred kratkim vodila Evropsko unijo. Rad bi vam predstavil zgodbo o uspehu.

Moja pripoved utegne biti pristranska. Prosim vas, da to razumete. V tej zgodbi sem bil poleg vseh dvajset let. Od časa, ko se je konec 80-ih let začelo demokratično vrenje, do trenutka, ko sem pred časom prevzel vodenje nove slovenske vlade.

Čeprav se bom v uvodu deloma ozrl tudi dlje v zgodovino, se bom danes vendarle osredotočil na čas zadnjih dvajsetih let. Zato obstaja razlog. Mislim, da so zelo redki primeri, ko bi nek narod, zlasti manjši, izpolnil svoje ambicije v tako zgoščenem času zgodovine. To se zgodilo zato, ker političnih sprememb, ki so se dogajale v svetu, zlasti v Evropi, ni le razumel, temveč jih je tudi soustvarjal. Slovenci se nismo usedli na tok zgodovinskih sprememb in se jim prepustili. Te spremembe smo tudi soustvarjali. Za zgodbo o uspehu je bilo odločilno, da v prelomnem trenutku nismo bili zgodovinski zamudniki. Razumeli smo okoliščine in jih obrnili v prid naših ambicij. Poskusil bom poudariti, kako zelo pomembna je bila za te dosežke jasnost ciljev, politična enotnost in pogum.

Preden se posvetim procesom v zadnjih dveh desetletjih naj samo površno spomnim na nekatere elemente v naši narodni zgodovini, ki so omogočili ta uspeh. Ugotovimo lahko, da je odločilno vlogo v krepitvi narodne identitete in politične zavesti odigrala kulturna inteligenca. Slovenija je lansko leto praznovala 500 letnico rojstva Primoža Trubarja. Bil je protestantski reformator, začetnik in utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika. V času francoske revolucije leta 1789 je Anton Tomaž Linhart napisal knjigo o slovenski zgodovini.(To ni res! A.T.L. je napisal POSKUS ZGODOVINE KRAJNSKE IN OSTALIH DEŽEL JUŽNIH SLOVANOV V AVSTRIJI. Napisal je torej zgodovino države Krajnske in drugih dežel/držav Južnih Slovanov v Avstrijskem cesarstvu, v katerega je habsburška dinastija dinastično povezala svoje dedne države/Etats Hereditaires. Česa drugega niti ni mogel napisati, saj je razumel, kaj je nacija, država in entija…) Pred tem in zlasti po tem je slovenska kulturna dediščina polna pomembnih dosežkov, ki so krepili kulturno identiteto. Hkrati pa so omogočali tudi krepitev zavesti o skupni politični pripadnosti.(Skupna politična pripadnost ni bila nikoli problem, saj so se Slovenci popolnoma identificirali s svojimi deželami/državami (v katerih so z njimi složno živele tudi druge etnije! Glej Valvasor – Slava). Tako zelo, da niti sto let sistematičnega brisanja zgodovinskega spomina te zavesti ni uspelo popolnoma zabrisati. Kulturna dejavnost pa je krepila zavest pripadnosti slovenstvu (prek državnih meja), ne pa politično pripadnost – ki kot rečeno sploh ni bila problem).

Tako je bilo mogoče, da je leta 1848 nastal prvi politični program z imenom Združena Slovenija.(Prav pojav tega POLITIČNEGA programa je dokaz, da je prejšnja pripomba utemeljena in pravilna. Težava slovenske etnije, ki je živela v slovenskih deželah, je bilo zatiranje slovenske identitete s strani velikonemškega šovinizma in italijanskega iredentizma. Zato so Slovenci poskušali ta problem reševati z združevanjem dežel odn. delov dežel/držav, v katerih so živeli. Slovenski demokratični čut in široka toleranca – sprejemanje drugih in drugačnih v svoji hiši, se je izkazal prav v tem, da so se bili PRISILJENI zaradi zatiralskega šovinizma drugih zateči v tak projekt – kot je opisan v nadaljevanju!) Politične okoliščine v devetnajstem stoletju niso bile naklonjene temu programu, ki si je prizadeval, da bi se kulturne in politične meje Slovencev pokrivale. Tako je ostalo tudi po Versajskem sporazumu, ko je prišlo do ustanovitve Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. (napaka od prej se tu nadaljuje, saj manjka bistveno: V 19. stoletju okoliščine resda niso bile naklonjene programu Združene Slovenije, je pa bila ustavna možnost za združitev slovenskih dežel v Združeno Slovenijo na mizi pred koncem Prve vojne, ko je suveren uveljavil ustavni odlok/Manifest, ki je v vojvodinah in kraljestvih Cislajtanije uvedel izbiro narodnih svetov po etničnem ključu in jim priznal pravico do svobodnega združevanja/razdruževanja. To pravico so takoj izkoristile dežele z nemško večino in ustanovile zvezo Deutschösterreich. Zakaj enako niso ravnale slovenske??? In zakaj so se Slovenci raje amputirali, zanemarili svojo tisočletno državnost in se potopili v smešnico "troedinega plemena"???) Večji del slovenskega prebivalstva, ki je bil prej vključen v Avstro ogrsko monarhijo je sedaj živel v jugoslovanski kraljevini.

Pomemben del Slovencev je ostal po prvi svetovni vojni pod Italijo. Fašistični režim mu je vse bolj grobo odrekal narodne pravice. Temu so se Slovenci uprli tudi s silo. V tem smislu ne gre pozabiti, da je bil ta upor eden prvih proti fašizmu v Evropi. Potem je sledila II. svetovna vojna. Za Slovence je bila boleča v dveh ozirih. Prvič zato, ker si je nacifašizem zadal za cilj, da Slovence zbriše z evropskega političnega in narodnostnega zemljevida(s političnega zemljevida Slovencev ni bilo treba izbrisati, ker jih na njem ni bilo! Na etničnem zemljevidu pa smo bili Slovenci – kakorkoli že so nas sosedje poimenovali – vso znano zgodovino. Slovenija kot politična tvorba se je pojavila PRVIČ V ZGODOVINI šele 1991!). In drugič zato, ker upor proti temu ni bil enoten. Ker je bila ena od glavnih pobudnic za upor proti okupatorju komunistična partija, del meščanskih političnih sil z njo pri uporu ni hotel sodelovati. Ker si je komunistična partija že v času med osvobodilno vojno prilaščala oblast, se je del meščanske politike zaradi upora proti komunizmu nesrečno povezal z okupatorjem. To je vodilo do položaja, ko se je upor proti okupatorju mešal z elementi državljanske vojne

Ker so osvobodilne sile pod vodstvom komunistične partije, kot del zavezniških protifašističnih sil, zmagale, je po vojni prišlo do vzpostavitve nedemokratičnega političnega sistema.(Netočno! Ni prišlo do vzpostavitve nedemokratičnega političnega sistema, "ker so sile pod vodstvom komunistične partije" zmagale. Do nedemokratičnega političnega sistema je prišlo zaradi zlorabe oblasti!) Glavno vlogo je imela komunistična partija. Slovenci smo kot republika postali del zvezne države. Pariška mirovna pogodba je vrnila večji del slovenskega prebivalstva,(narobe! Pravilno: Večji del slovenske dežele Primorske! V tej deželi – kot v vseh slovenskih deželah vedno! – so namreč živeli tudi pripadniki drugih etnij) ki je bil pred vojno priključen k Italiji, nazaj k matični domovini. To je bilo za povezanost Slovencev znotraj političnih meja zelo pomembno. Zaradi narave komunističnega sistema smo živeli skupaj osvobojeni, vendar pa žal tudi ne svobodni.(Problem ni bila "nesvoboda" ! Problem v zvezi z vrnitvijo Primorske dežele je bilo razkosanje dotlej vedno enotne in celovite dežele, česar niti tuji okupator ni storil. Prebivalci, ki so dotlej živeli v eni deželi složno z drugimi etnijami, so neadoma postali žrtve razlikovanj na etnični podlagi – na tistem delu, ki ga je po novem upravljala jugoslovanska republika Hrvatska, pa tudi etničnega čiščenja – zlasti Slovenci!)

In na tej točki zgodovine pridemo do obdobja, ko si je začela pisati zgodba o uspehu. Sredi osemdesetih let je napredna inteligenca, sprva z močnim kulturnim nabojem, znova obudila ambicije po življenju v samostojni državi. To je pri komunističnih oblasteh sprva naletelo na odpor. Vendar pa je moral liberalni del slovenske komunistične partije hitro spoznati, da se bo moral tem ambicijam bolj ali manj prilagoditi in jih tudi soustvarjati. Tako je med demokratično opozicijo in liberalnim delom slovenske komunistične stranke prišlo do nekega minimalnega sodelovanja. Slovenska komunistična stranka druge izbire tudi ni imela, če ni hotela krvavo zadušiti demokratičnih ambicij. V Beogradu je že začel svoj politični pohod Slobodan Miloševič, ki je bil za slovensko prihodnost nevaren v dveh ozirih. Prvič, bil je proti demokratičnim spremembam, in drugič jahal je na valu srbskega nacionalizma. Tako je konec devetdesetih let prišlo v Sloveniji do spoznanja, da je edini možni okvir uspešne prihodnosti demokracija.(Ker je koncept od začetka postavljen na napačno osnovo, se vrstijo tudi težave. Ena od njih je tu v zadnjem stavku: "demokracija" pa "življenje v samostojni državi"! Osnovni problem Slovencev ni bilo pomanjkanje "demokracije", marveč pozaba lastne državnosti, ki je od nekdaj obstajala in niti z vključitvijo dežel/držav leta 1918 v južnoslovansko državo ni minila /državnosti ne "ukine" niti okupacija!/. Slovenci smo živeli svoje državno-nacionalno in kulturno življenje v monarhijah, diktaturah in demokracijah.To so bili le režimi. Države ne vzpostavljajo režimi ali ideologija – niti etnije ! Kam pripelje nasilno ustanavljanje držav na etnični podlagi, so nam in vsemu svetu pokazali naši južni sosedje – znova celo pred slabima dvema desetletjema! Nekateri zaradi tega sedijo v Den Haagu)

Gre za izjemno pomembno zgodovinsko okoliščino, ki je postavila temelje za vse ostale kasnejše dosežke. Slovenci tedaj nismo v ničemer zamujali glede demokratičnega vrenja v nekaterih drugih državah srednje Evrope. Razpisali smo demokratične volitve, ki so bile izvedene aprila leta 1990. Nova demokratično izvoljena vlada si je za cilj zastavila osamosvojitev Slovenije. Ta ideja se je sprva zdela skoraj utopična. Toda bolj, kot se je poglabljala gospodarska, družbena in politična kriza v tedanji Jugoslaviji, bolj se je širila podpora za ustanovitev lastne države.

Tu moram, gospe in gospodje, poudariti eno zelo pomembno stvar. Zamisli o neodvisni državi ni vodil nacionalizem, ki bi bil uperjen zoper druge narode. Navdihovala ga je evropska ideja. Slovenci smo hoteli biti del združene Evrope, kot samostojna država. To je bil tisti odločilni moralni kredit, ki nas je opogumljal. Spomniti moram namreč, da mednarodna skupnost ustanovitvi nove slovenske države ni bila naklonjena. V tem smislu vas prosim, da se za trenutek poskušate vživeti v dilemo in tveganje, ki smo ga bili deležni v tistem času.(Oba odstavka potrjujeta pravilnost in utemeljenost pripomb. Slovenci smo se najprej leta 1848 poskušali rešiti pred nasilnim raznarodovanjem s strani nemškega in italijanskega šovinizma z združevanjem svojih dežel odn. delov dežel z večinsko slovenskim prebivalstvom. Le zaradi prisile in ogroženosti svoje nacionalne in etnične biti! Nismo hoteli živeti sami v "etnično čistih" državah/deželah. Tragedija je bila, da slovensko politično vodstvo oktobra 1918 ni izkoristilo možnosti združitve v Združeno Slovenijo na isti in enaki internacionalnopravni podlagi, kakor so to storile nemške dežele in se združile v Avstrijo.Ta tragedija, ki nas je razkosala v umirajoče manjšine v štirih tujih državah, je bila posledica tujih šovinističnih interesov in nacionalističnega nasilja z vseh štirih strani neba. Zgodovinske okoliščine konec osemdesetih let prejšnjega stoletja pa so bile resnično enkratna priložnost, da se rešimo iz težav, v katere so nas ti tuji interesi potisnili! Da končno, po skoraj sto letih, znova uveljavimo svojo lastno, tisoč in več let staro državnost in z združitvijo slovenskih dežel ustanovimo Zvezno republiko Slovenijo – državo Slovencev in drugih narodov, ki živijo v teh deželah od nekdaj. Kakor leta 1918 slovenski politiki iz neznanega razloga niso ravnali v skladu z dejanskim stanjem in državnopravnimi upravičenji, tudi leta 1991 niso. ZNOVA! Zakaj?)

Če bi se zbali opozoril, da Slovenija nikoli ne bo priznana kot suverena država, bi poglobili notranja politična nasprotja in se vdali usodi, ki jo je v Beogradu narekoval Slobodan Miloševič. Njegova politika ni razumela sprememb v Evropi in pomena padca berlinskega zidu.(Milošević morebiti ni razumel sprememb v Evropi, dobro pa se je zavedal, da je Slovenija, slovenske dežele/države vstopila v južnoslovansko državno zvezo kot subjekt državnega prava, in kot taka lahko brez vsakih pogojev iz zveze tudi izstopi. To je tudi povedal. Za slovenske vodilne politike tisti čas ne vem, za hrvaškega Tudjmana pa je znano, da je kalkuliral na relaciji "del BiH za – Alpsko Hrvatsko", in je zato odhodu Slovenije odločno nasprotoval /enako je Mesić odločno nasprotoval umiku JLA iz Slovenije!!!/, vendar do "posla" z Miloševićem ni prišlo! Je pa namesto tega Tudjman s svojo ekipo sodeloval pri napadu JLA na osamosvojeno Slovenijo. Očitno z istim namenom – da si poraženo Slovenijo podredi in lažje trguje za BiH!) Slovenska politika je to razumela zelo dobro. V strahu, da se v odločilnem trenutku zgodovine, tako kot med II. svetovno vojno, ne bi znova razklala, so politične stranke sklenile sporazum, ki je decembra leta 1990 omogočil izvedbo plebiscita o samostojnosti slovenske države. Zanjo so se odločili tako rekoč vsi državljani. 25. junija 1991 je bila neodvisna Republika Slovenija tudi ustanovljena.

Znova moram opozoriti, da tedaj ni bilo prav nobenih garancij, da bo tudi mednarodno priznana. Vendar pa je bilo tedanje vrenje v Evropi vse bolj naklonjeno priznanju pravice do samoodločbe narodov. Zaradi nepopustljivosti in enotne politične volje je Slovenija tudi z orožjem ubranila poskus jugoslovanske vojske, da prekliče neodvisnost. Kmalu za tem so sledila pogajanja v katere se je vmešala tudi Evropska skupnost. Slovenija je postala del mednarodne politike, čeprav tudi še ne subjekt mednarodnega prava.(Slovenija je bila subjekt mednarodnega prava že na Brionski konferenci – kot polnopravna udeleženka mednarodne konference!Udeleženci Brionske konference so namreč bili TRIJE: Napadena država Republika Slovenija, napadalka SFRJ in EU!) Zaradi poglabljanja jugoslovanske krize pa je mednarodna skupnost kmalu začela priznavati Slovenijo tudi kot subjekt mednarodnega prava.(Priznanje bi ne bilo nikoli vprašljivo, če bi slovenska politika nastopila na mednarodnem parketu ustrezno dejanskemu stanju stvari: Kot dežele-suverene države, ki so združene pod vodstvom ljubljanskega Narodnega sveta vstopile v Kraljevino SHS, in leta 1991 iz združbe izstopile. V tem primeru bi ne bile niti trenutek problematične državne meje in tudi ne druge etnije, ki so od nekkdaj živele na teritorju dežel.) V začetku leta 1992 so začela deževati priznanja njene suverenosti s strani velike večine držav, kmalu za tem je bila sprejeta v Organizacijo združenih narodov in Svet Evrope. Slovenija je torej postala mednarodno priznana neodvisna država.

Tags:, ,
Posted in Uncategorized | No Comments »

KOMENTAR K RAZPRAVI O REGIONALIZACIJI

Saturday, March 19th, 2011

 

VZETI NARODU PRETEKLOST, POMENI ODREKATI MU PRIHODNOST!

Problem vsake razprave o lokalni samoupravi pri nas je najprej etimološki, takoj nato pa dinamičen.

ETIMOLOŠKI problem se razkriva v območju razumevanja resornih fenomenov,

DINAMIČNI pa v pomanjkanju zgodovinskega spomina in zavesti umeščenosti fenomenov v stvarno okolje.

Mogoče je strniti: Ni povsem jasno KAJ, še manj je jasno ZAKAJ, in v vsej tej zmedi se na pamet in počez prepisuje nekakšne evropske birokratske direktive, katerih organsko sorodne nastavke v Sloveniji ne prepoznavamo odnosno jih ignoriramo.

Začelo se je 1918, ko je slovenska politična elita zavrgla obstoječi državni in lokalno-samoupravni instrumentarij, ter sprejela vsemogoče surogate, vsiljene od tujih državnih struktur ali ideologij. To se je ponavljalo vse 20. stoletje in je praksa še dandanašnji.

Tik pred koncem prve svetovne vojne, 16. oktobra 1918, je suveren vojvodin in kraljestev Avstrijskega cesarstva, Karel I., uveljavil ustavni akt – Manifest – s katerim je pripoznal pravico suverenih dežel – vojvodin in kraljestev – da izberejo svoje narodne svete po etničnem ključu in ne več po modelu, ki je v nasprotju z dejanskim stanjem v deželi dotlej zagotavljal večino nemški etniji. Hkrati je ta Manifest priznaval pravico vsake dežele, da po lastni presoji vstopa v zvezo z drugimi deželami.

Ta ustavni akt, ki je bil sprejet skladno s postopkovnimi pravili in je tudi stopil v veljavo z dnem izdaje, je po stoletju vztrajnega prizadevanja za združitev večinsko slovenskih dežel oziroma delov dežel v Zedinjeno Slovenijo – danes bi uporabili sintagmo združena ali federativna – predstavljal enkratno možnost uresničitve "sanj". Večinsko nemške dežele Avstrijskega cesarstva so to možnost nemudoma izkoristile in so že dne 21. oktobra 1918 v dvorani spodnjeavstrijskega parlamenta v Gosposki ulici na Dunaju razglasile svojo združitev v Nemško Avstrijo (Deutschösterreich). To združitev so takoj po koncu vojne priznale zmagovite sile na konferenci v Parizu. Slovenske dežele – bolje njih politično vodstvo, v prvi vrsti Korošec, Jeglič… – pa možnosti, da končno po tolikih desetletjih neuspešnih prizadevanj uresničijo Zedinjeno Slovenijo, ni izkoristilo. Politični voditelj Slovencev je ustavni dokument, ki je vzpostavljal Zedinjeno Slovenijo, zavrgel z besedami: "Maiestaet, zu spaet!" – Veličanstvo, prepozno! Če zanemarmo, da taka argumentacija ne sodi v območje politike, na nivo državnih, ustavnih razmerij pa sploh ne, ne moremo zamolčati, da je Korošec in z njim vodilni slovenski politični sloj s tem zavrgel stoletne državne in upravne strukture, ki so jih ustvarjali Slovenci in znotraj njih živeli. Glede na to, da so zmagovite sile Antante brez ugovora priznale ustavnopravno korektno združitev dežel v Avstrijo, je izven vsakega dvoma, da bi združitev večinsko slovenskih dežel v Slovenijo na isti državnopravni podlagi prav tako. Toliko bolj, ker je 1. pri nemških deželah šlo za stran napadalcev – poražencev, 2. Slovenci pa so kakorkoli že pogledamo, vendarle bili žrtev. Tudi ugovor v zvezi z londonsko italijansko-britansko štacuno ne zdrži, saj je znano, da je bil predsednik Wilson proti uveljavitvi tega dogovora, le na strani žrtev (Slovencev predvsem) ni imel nobenega sogovornika (bilo bi zanimivo prebrati zapisnik pogovora slovenske delegacije z Wilsonom). Slovenski politiki so kot poblazneli tiščali Slovence na Balkan, v okolje, ki nikoli ni bilo njihovo, in se je sobivanje izkazalo za nacionalno, gospodarsko, kulturno in politično katastrofo.

Slovenska etnija, suverena v okviru svojih zgodovinskih dežel, se je v trenutku znašla razkosana v štirih tujih državah, katerih vsaka je po svoje in mimo interesov/izkušenj/prakse etnije urejala državno- in upravnopravni okvir slovenskemu prebivalstvu kot tujku, manjšini, namenjeni izginotju. Te tri tuje države, ki so dotedanje suverene državljane obravnavale kot manjšino, in so jih sistematično zatirale (Italija, Avstrija in Madžarska), so jih navsezadnje prav z zatiranjem celo priznavale kot določljivo etnijo, četrta država, Jugoslavija, ki naj bi pa bila neka skupna nova država, rešitev za Slovence iz "ječe narodov", kakor so imenovali Avstroogrsko, pa jih je izničila v brezoblično maso z naravnost perverznim poimenovanjem "troedino pleme". Slovenci so torej ostali brez etnične identitete in brez državnih in upravnih struktur. (Univerza je bila srbska, akademija ni smela biti slovenskega imena…)

Za obdobje prve in druge Jugoslavije je značilna popolna ignoranca državnosti, teritorialne celovitosti in samoupravne organiziranosti slovenskih dežel. Vse državne in upravne strukture so bile vzpostavljene po modelu srbske kraljevine. Nazadnje je umanjkal celo spomin na lastno samoupravo. Komunistično anarhoidno komunalno eksperimentiranje na predpostavki "umiranja države" pa je v času druge Jugoslavije dokončno predrugačilo stanje, ki se je vzpostavilo v stoletjih državnosti in samouprave vojvodin in kraljestev znotraj Svetega rimskega cesarstva. Od vsega je najbolj zanimivo, da so komunistični ideologi, ki niso zamudili nobenega trenutka za samohvalo na račun partizanskega boja in zmag nad fašisti, sami prevzeli in nadaljevali fašistično amputacijo ozemlja Krajnske, ter ohranili teritorialno razdelitev, ki jo je vzpostavila fašistična Italija. Sprevrženost njihovega ravnanja – če ne celo kaj hujšega – pa razkriva dejstvo, da so na drugem koncu, na vzhodu, takoj po porazu nacistične Nezavisne države Hrvatske, ki ji Madžarska niti pod razno ni dovolila nadaljevati z okupacijo dela Slovenske krajine med Dravo in Muro, to območje kot samoumevno prepustili Socialistični republiki Hrvatski, ki je ozemlje nemudoma etnično očistila. Množična grobišča v tistih krajih so še vedno tabu.

Osamosvojitev 1991 je torej doletela Slovenijo in Slovence brez zgodovinskega spomina in državotvorne (samo)zavesti, z uvoženimi oblikami samoupravne lokalne organiziranosti, teritorialno amputirano. Že sam politični program osamosvojitve, ustavnopravni akti pa še posebej, razkrivajo popolno ignoranco dejanskega stanja in državnopravnih upravičenj. Še posebej pa internacionalnopravni diletantizem ("Velika posranija"!). Republike Slovenije kot nosilke suverenih pravic slovenskih dežel, držav z lastnim teritorijem, državno strukturo in državljani, ki so 1.12.1918 vstopile v južnoslovansko državno povezavo, ni opazil nihče.

Neprepoznanje oziroma ignoranca dejanskega stanja je ključni problem navsezadnje tudi področja lokalne samouprave v Republiki Sloveniji.

Nemški šovinistični nacionalizem in italijanska iredenta sta v devetnajstem stoletju usodno ogrozila nacionalno identiteto Slovencev, državljanov dežel znotraj Avstrijskega cesarstva. Vzpostavila se je dobesedno perverzna sinergija med nemškutarskim cesarskim dvorom/dvorno pisarno ("Predvsem sem Nemec" je ponosno trdil cesar – suveren številnih etnij, katerih najmanj številna je bila nemška!) in Rimskokatoliško Cerkvijo, ki je v obojestransko korist prevzela zaščitniško vlogo med slovensko etnijo. Pozornost in prizadevanje slovenske etnije je usmerjala na območje kulture, folklore in religije, politiko in državna opravila v slovenskih deželah pa je medtem lahko nemoteno prevzemala nemška uprava. Cerkev je bila za te usluge nagrajevana s privilegiji in položaji. Kardinal Missia je bil potrjen za kardinala na škofijskem sedežu v Gorici takoj potem, ko je uradno izjavil, da ljudstvo ne potrebuje slovenskih pridig, "saj vsi nemško razumejo"! Zaščitništvo RKC, ki je bilo seveda hkrati tudi vohljanje za potrebe političnih oblasti, je med ljudmi ustvarilo občutek tujosti, odtujenosti v lastnih deželah/državah, kar je šlo na roko tako nemškemu šovinizmu kot italijanskemu iredentizmu, ki sta pospešeno uresničevala ponemčevanje in poitalijančevanje javnega življenja, Slovenci pa so namesto v odločen odpor na politični ravni, svoje sile in nacionalno potenco usmerjali v samopotrjevanje v kulturni sferi in v iskanje drugih/novih TUJIH gospodarjev, ki so iz ozadja že usmerjali vodo na mlin lastnih separatnih interesov. Shizofrenost situacije je zelo dobro izpovedal takrat vodilni katoliški filozof Ušeničnik z vzklikom, zapisanim v reviji Čas: "Le zakaj se Slovenci upirajo združitvi s Hrvati? Res bi izgubili jezik, a ohranili bi sveto vero!" Odveč je vsak komentar te skrajne sprevrženosti.

Neodgovorjeno ostaja le vprašanje, koliko so tu omenjeno zaščito in iskanje "rešitve" podpirali nemškoitalijanski šovinisti, in koliko potencialni rešitelji – sosedje, "bratje"! Od katastrofalne odločitve ob koncu prve vojne so vsekakor imeli edini oni korist, Slovenci le totalno škodo.

V vrsti tragedij brez konca, ki so slovensko etnijo oropale skoraj polovice ljudi, polovice nacionalnega ozemlja in še več nacionalnega bogastva, je zagotovo najbolj boleča popolno umanjkanje državotvorne (samo)zavesti. Temu stanju so poleg eksistenčnih pogojev v tuji državi botrovali zlasti režimom vdani znanstveniki in strokovnjaki, ki so izobraževalni sistem in javno mnenje oskrbovali s potvorbami in manipulacijami. Destrukcija je bila tako popolna, da se – to se je pokazalo v vsej svoji bedi – nikomur od udeleženih v osamosvojitvenih dejavnostih konec 80. let minulega stoletja ni niti sanjalo, kaj se dogaja. Nihče ni opazil, da se je končno pojavila možnost, da se strahovito napako iz leta 1918 popravi, in najprej deklarativno, potem pa dejansko uresniči nikoli razveljavljeni Manifest in s tem združeno federativno Slovenijo. Te pravice na internacionalni ravni slovenskim deželam nihče ne more odreči. Če jo odreka, potem mora najprej odpraviti Republiko Avstrijo, ki obstaja na enak način na istem ustavnopravnem temelju. Razen protinacističnega boja slovenskih koroških partizanov je namreč bila združitev dežel na Dunaju, 21. oktobra 1918, na podlagi Manifesta glavni argument tistih, ki so po drugi svetovni vojni terjali obnovo avstrijske državnosti. Temu istemu argumentu se lahko odpove le sama Slovenija, nihče ji ga ne more odvzeti.

A vsega tega in konsekvenc ni opazil nihče. S polno shrambo državnopravnih opravičenj, z osupljivo zgodovino svojih držav/dežel z vsemi državnostnimi atributi smo se šli berače in moledovali za nekakšno priznanje na podlagi realsocialističnih "pridobitev" iz časov komunistične Jugoslavije (TUL nekaj govori o "nepravnosti"…), ki bi utegnile biti koristne za tiste člane južnoslovanske federacije, ki ob njenem nastanku niso imeli oziroma niso vanjo prinesli nobene lastne državnostne subjektivitete. Slovenija – slovenske dežele pa so v to zvezo vstopile kot subjekti mednarodnega prava z legitimiteto, z oblastno strukturo, državljani, teritorijem in mejami. Iz zveze ne morejo izstopiti drugače in drugačne, kot so vstopile. To plat zadeve, ki se v vsem prekriva s helsinškimi dokumenti o nespremenljivosti državnih meja, so naši politiki in strokovnjaki uspešno ignorirali in se klavrno pogajali za nekakšno "udržavljenje" socialistične republike z vsemi posledicami, ki iz tega izvirajo.

Ignoranca se ni ustavila le pri državnosti, internacionalnopravni subjektiviteti, teritoriju, državni meji, temeljita je tudi na področju državne in lokalne uprave in samouprave. Namesto da bi nemudoma odvrgli breme, ki nas je dušilo skoraj celo stoletje, in se vrnili v lastno propulzivno državnostno okolje, v katerem smo soustvarjali evropsko kulturno, znanstveno in politično podstat, slovenska državna in politična misel tava po smetišču balkanske realsocialistične zgodovine. Zahtev, ki prihajajo s strani Evropske Unije, ne razume. Ne uvidi, da EU ne terja ničesar drugega, kot obnovitev leta 1918 pozabljene deželne strukture in samouprave. Raje meša kardeljanski komunalni sistem z upravnimi enotami – okraji. Zdrav in skladen razvoj zagotavljajo le geopolitično zaokrožene in celovite dežele, ki so se kot take izoblikovale v stoletjih. Nadomestiti jih ni mogoče z ničemer, boljševistični konstrukti so pa uničujoči, dokončno zavrženi. Evropa – zlasti zvezne republike Nemčija in Avstrija, pa Švica, tudi Belgija in Nizozemska skrbno ohranjajo preizkušene teritorialnopolitične skupnosti dežel in znotraj njih tkim. lokalno samoupravo. Prav zato EU vztraja pri "regionalizaciji", ki naši politiki ne pomeni ničesar in si izmišljuje vedno nove kardeljansko-boljševistične eksperimente.

Vsaka pobuda v zvezi s problematiko regionalizacije in lokalne samouprave mora torej izhajati iz dejanskega stanja. Prepoznati je najprej potrebno slovenske dežele, njih državnost, teritorij in meje, potem način povezave v zvezno republiko, in nato znotraj vsake od suverenih članic zveze določiti oblike in obseg lokalne samouprave.

ZVEZA – FEDERACIJA –

Glede Zveze problema ne sme biti. Uveljavljeno načelo državnosti – statehood – določa deželo kot temelj državnosti. V angleščini pojasnjujejo pojem "statehood" s primerom držav znotraj ZDA. ZDA torej nima lastne, marveč izvedeno, delegirano državnost. Zato se tudi predsedniki vlad zveze držav praviloma imenujejo "kanclerji", šefi pisarn, v ZDA "Administration". Tudi "vlada" Avstrijskega cesarstva se je imenovala "dvorna komora" – dvorna pisarna! Le predsedniki zveznih držav, če so neposredno voljeni od vseh državljanov vseh dežel, imajo lastno subjektiviteto in predstavljajo v polnosti zvezno državo.

Zvezna administracija praviloma prevzame tri resorje: Zunanje zadeve, zvezne finance in vojsko. Vse ostalo je lahko v rokah vsake deželne vlade posebej.

Podobno kakor so v ZDA rešili problem sedeža zvezne administracije z razglasitvijo območja glavnega mesta kot District of Columbia, enako in zgodovinsko utemeljeno bi območje glavnega mesta Ljubljane razglasili npr. za Svatenski okraj – Pokrajina Svatne (PS).

Ko bodo na zemljevidu slovenske državnosti znova slovenske dežele, bo strategijo razvoja lokalne samouprave znotraj vsake od njih lahko postaviti. Znotraj dežele so namreč zlahka prepoznavni in določljivi razlogi, potrebe, zahteve in možnosti. Znotraj dežele je mogoče identificirati etnične, kulturne, gospodarske in politične okoliščine, ki določajo tako KAJ kot KAKO same po sebi, brez ugibanja in nepotrebnega vsklajevanja neuskladljivega. Šele lokalna samouprava znotraj zveznih dežel republike Slovenije je konrtruktiven okvir za uresničevanje in zadovoljevanje potreb različnih etnij, človeka, državljana in skupnosti, ki predstavljajo državljane dežele. Zvezna administracija Zvezne republike Slovenije predstavlja in varuje njeno slovenstvo, različne etnije, ki imajo ali pa tudi ne svoje matične države, pa uresničujejo svoje pravice znotraj zvezne dežele.

PRIPOMBE K STRATEGIJI:

Javna predstavitev mnenj naj bi podala odgovore na naslednja vprašanja:

I.

– Ali ustavni in pravni temelji zagotavljajo uresničevanje lokalne in regionalne demokracije v Republiki Sloveniji v skladu s smernicami Evropske listine lokalne samouprave?

NE, KER UPOŠTEVAJO SAMO PRISILNI JOPIČ OD 1918 NAPREJ, POPOL-NOMA PA IGNORIRAJO ZA EVROPO ZNAČILNO DEŽELNO IN UPRAVNO STRUKTURO, KI JE DOLOČALA S SLOVENCI POSELJENE DEŽELE DO KONCA 1918

– Ali je v veljavni zakonodaji ustrezno rešeno vprašanje uresničevanja decentralizacije oblasti z vidika načel subsidiarnosti in partnerstva ter sposobnosti lokalnih oblasti, da same urejajo in upravljajo bistveni del javnih zadev v interesu lokalnega prebivalstva?

SEVEDA NE – TUDI IZ V PRVI ALINEI NAVEDENIH RAZLOGOV:POPOLNOMA NENARAVNO CENTRALIZIRANA DRŽAVA IN UPRAVNA RAZDELITEV V NASPROTJU Z DANOSTMI NE DOPUŠČATA SPROŠČENEGA RAZVOJA SAMO-UPRAVNIH SKUPNOSTI

– Ali je razmejitev pristojnosti, nalog, javnofinančnih virov in pre-moženja med državo in občinami primerna in sorazmerna ali pa bi jo bilo treba spremeniti v smislu povečanja pristojnosti občin? Če, na katerih področjih?

– Ali se strinjate, da bi z vidika decentralizacije in racionalizacije izvajanja upravnih nalog ukinili upravne enote in prenesli večji del njihovih pristojnosti na občine, manjši del pa na državo?

(velja za obe alinei – prejšnjo in to) UPRAVNA RAZDELITEV MORA SLEDITI INTERESOM DEŽELE KOT ENE OD DRŽAV V ZVEZI, KI URESNIČUJE VE-ČINO POGOJEV ZA ŽIVLJENJE IN DELO IN URAVNAVA ODNOSE V SUVERENI ZDRUŽBI DRŽAVLJANK IN DRŽAVLJANOV. NA ZVEZNI RAVNI PA SE NAJ UREJAJO ZUNANJE ZADEVE, DRŽAVNE FINANCE IN OBRAMBA.

– Ali je obstoječa teritorialna organiziranost lokalnih skupnosti ekonomsko ustrezna in finančno vzdržna ali pa bi morali z vidika decentralizacije pristojnosti in zagotovitve večje sposobnosti občin za izvajanje svojih nalog pristopiti k postopni racionalizaciji mreže občin in zmanjšanju njihovega števila? Ali pa ocenjujete, da bi zadoščale zgolj ustrezne sistemske spodbude za povezovanje in združevanje občin?

PRVI IN NEZAMENLJIVI POGOJ ZA OBLIKOVANJE OSNOVNE SAMOU-PRAVNE CELICE – OBČINE – JE SPOSOBNOST ZA URESNIČEVANJE POTREB NA NIVOJU OBČINE. TA SPOSOBNOST JE EDINA OMEJITEV GLEDE VELIKOSTI IN ŠTEVILA OBČIN.

– Ali ocenjujete, da je vzpostavitev novega, sodobnejšega sistema financiranja občin, ki bo zagotovil fiskalno decentralizacijo in večjo stopnjo finančne avtonomije občin nujna in potrebna ali pa bi zadoščale že njegove manjše spremembe in dopolnitve?

– Ali menite, da je veljavna zakonska ureditev imenovanja podžupanov in članov nadzornih odborov ustrezna? Ali podpirate predlog, da bi kandidat za župana že v začetku kandidacijskega postopka predlagal kandidata/e za podžupana/e, ki bi v primeru izvolitve prevzeli to funkcijo?

– Ali so zaživele oblike medobčinskega, institucionalnega in čezmej-nega sodelovanja lokalnih skupnosti?

– Ali so bili doseženi praktični premiki pri uresničevanju oblik nepo-sredne demokracije v lokalnih skupnostih in načela etičnosti?

– Ali je zakonska zaščita pravic lokalnih oblasti in njihovih organov ustrezna?

– Ali poteka uresničevanje vloge in položaja narodnostnih skupnosti v skladu z Ustavo in veljavno zakonodajo?

UGOTAVLJANJE OBSTOJA IN STATUS ETNIJ JE VEZAN NA RAVEN VSAKE ZVEZNE DEŽELE POSEBEJ. LE NA NIVOJU CELOVITE IN ENOVITE DEŽELE Z NJENIMI ZGODOVINSKIMI DANOSTMI SE MORE PRAV UVELJAVITI IN ZAVAROVATI RAZVOJ VSAKE ETNIČNE SKUPNOSTI, KI V DEŽELI ŽIVI IN DELUJE.

– Ali bi s preoblikovanjem Državnega sveta v predstavniški organ lokalne samouprave zagotovili ustreznejšo zastopanost lokalnih inte-resov v parlamentu? Ali pa bi bila bolj smiselna njegova ukinitev in povečanje števila poslanskih mest v Državnem zboru v primeru ustanovitve pokrajin?

ZVEZNI PARLAMENT PO NARAVI STVARI NIMA OPRAVKA Z LOKALNO SAMOUPRAVO RAZEN V KOLIKOR ZAGOTAVLJA OBSTOJ IN DELOVANJE DRŽAVNE SKUPNOSTI IN VSAKEGA NJENEGA DELA POSEBEJ. NJEGOVA NEPOSREDNA FUNKCIJA ZADEVA ZVEZO, ZUNANJE ZADEVE, DRŽAVNE FINANCE IN OBRAMBO. (IZ TEH RAZLOGOV JE TUDI ZVEZNIH POSLANCEV MANJ, KOT JE SEDAJ POSLANCEV V DRŽAVNEM ZBORU. KVEČJEMU POLOVICA DANAŠNJEGA ŠTEVILA). VSE DRUGE DRŽAVNE IN LOKAL-NOSAMOUPRAVNE ZADEVE SO PODROČJE POOBLASTIL IN ODGO-VORNOSTI DEŽELNIH ZBOROV IN OBČIN V VSAKI DEŽELI POSEBEJ.

– Ali bi moral zakon določiti nezdružljivost funkcije župana in poslanca ali pa naj bi o tem odločale volilke in volilci na volitvah v Državni zbor in lokalnih volitvah?

V ZVEZNI REPUBLIKI TEGA PROBLEMA NI, KER ŽUPANI UREJAJO SVOJE LOKALNE ZADEVE ZNOTRAJ SVOJE DEŽELE.

– Ali naj bi glavnemu mestu Ljubljani zagotovili poseben položaj z zakonom?

LJUBLJANA KOT GLAVNO MESTO ZVEZE DRŽAV MORA BITI ENAKO OD-DALJENA OD VSAKE OD NJIH. ZATO JE OBMOČJE MESTA LJUBLJANE POSEBNA POKRAJINA SVATNE.

– S kakšnimi sistemskimi oblikami in mehanizmi bi lahko okrepili vlogo in sodelovanje civilne družbe in nevladnih organizacij pri sprejemanju družbeno pomembnih odločitev?

SISTEM MORA BITI POSTAVLJEN TAKO, DA OMOGOČA ČIMBOLJ NEPO-SREDNO UVELJAVLJANJE PREDLOGOV IN ODLOČANJA NA VSAKI RAVNI. POSEBEJ POMEMBNO JE, DA SO PREDLAGATELJI IN TISTI, KI ODLOČAJO, ZAVAROVANI PRED ŠIKANIRANJEM S STRANI TISTIH, KI NJIHOVIM PREDLOGOM IN ODLOČITVAM NASPROTUJEJO.

II.

– Ali naj bi pristopili k regionalizaciji Slovenije že v tem ali v naslednjem mandatu ali pa ocenjujete, da je vzpostavitev druge ravni lokalne samouprave glede na majhnost Slovenije neracionalna in nepotrebna?

SLOVENSKE DEŽELE SO DEJSTVO, KI JE OMOGOČILO NADVSE USPEŠNO SOBIVANJE IN RAZVOJ NJIH PREBIVALSTVA NE GLEDE NA ETNIČNO POREKLO, STAN ALI PREPRIČANJE. ETNOŠOVINIZEM IN IDEOLOŠKA OZKOST STA POVZROČILA KATASTROFO LETA 1918. VSE, KAR JE TREBA DANES STORITI, JE VRNITI NEMUDOMA PREJŠNJE STANJE. SLOVENSKE DEŽELE SO TAKO VELIKE, KOT JIH JE NAREDILO NARAVNO OKOLJE IN ZGODOVINSKE OKOLIŠČINE. NJIH VELIKOST JE RAVNO PRAVŠNJA. TISTI DELI, KI SO DANES V OKVIRU KAKE DRUGE DRŽAVNE SKUPNOSTI, SO V POGOJIH EVROPSKE ODPRTOSTI MEJA IN SODELOVANJA DO NEKE MERE SESTAVNI DEL SVOJEGA ZGODOVINSKEGA OKOLJA. NIKJER PA NI REČENO, DA V NEKEM TRENUTKU NE BO MOGOČE UVELJAVITI LJUDSKE VOLJE IN TUDI TE ANOMALIJE, DEDIŠČINO NASILJA FAŠIZMA, NACIZMA IN ETNOŠOVINIZMA, ODPRAVITI – ZDRUŽITI VEDNO ENOVITE DEŽELE.

– Katere so prednosti in slabosti posameznih modelov za razdelitev Slovenije na pokrajine?

NOBENA DRUGA REŠITEV RAZEN ZGODOVINSKIH SLOVENSKIH DEŽEL NE PRIDE V POŠTEV. NE LE ZATO, KER JE EDINA NARAVNA, MARVEČ TUDI ZATEGADELJ, KER IMA EDINA DRŽAVNOPRAVNO IN INTERNACIO-NALNOPRAVNO PODLAGO. VSE DRUGE VARIANTE SO POLJUBNOSTI IN KAPRICE, SKREGANE Z ZDRAVO PAMETJO.

– Kako ocenjujete predlog Službe Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalni razvoj za razdelitev Slovenije na šest pokrajin?

OB SPOŠTOVANJU ZGODOVINSKIH IN DRŽAVNOPRAVNIH DANOSTI, JE MOGOČE RAZDELITI NEKO OD DEŽEL ZNOTRAJ SEBE TAKO, KOT JE BILA DEŽELA PRIMORSKA VEDNO SESTAVLJENA IZ POKNEŽENE GROFIJE GORIŠKE, SVOBODNEGA MESTA TRSTA IN MEJNE KRAJINE ISTRE, IN JE OB RAZPADU AVSTRIJSKEGA CESARSTVA PRIŠLO DO MIRNE RAZDELITVE DEŽELE ŠTAJERSKE NA DEL Z NEMŠKO IN DEL S SLOVENSKO VEČINO, JE MOGOČA NA PODLAGI RES UTEMELJENIH RAZLOGOV ŠE KAKŠNA DELITEV. VSEKAKOR NE Z VOJAŠKO SILO, KAJTI NESPOŠTOVANJE SUVE-RENITETE DEŽELE KOROŠKE IN VOJAŠKI POSEG ŠTAJERSKE IN KRAJNSKE VOJSKE TER NAZADNJE ŠE SRBSKE, JE POVZROČIL NENARAVNO DELITEV IN TRAGEDIJO SLOVENCEV NA KOROŠKEM. EDINO SMISELNA JE TOREJ ZVEZA PETIH ZGODOVINSKIH IN DRŽAVNOPRAVNO UTEMELJENIH DEŽEL.

– Kako naj bi uredili sistemski položaj pokrajin (organiziranost, pristojnosti, naloge, financiranje, volitve) v primeru, da bo sprejeta odločitev, da se ustanovijo? Kakšna naj bi bila delitev nalog med osrednje državne, regionalne in občinske organe oblasti z vidika uresničevanja načela sorazmernosti in dejstva, da niso vse občine enako opravilno sposobne?

POKRAJINA JE DRŽAVA. DRŽAVNOST VSAKE OD NJIH JE IZPRIČANA STOLETJA NAZAJ V ZGODOVINO. NJIHOVA INTERNACIONALNOPRAVNA SUBJEKTIVITETA JE IZPRIČANA S PORAVNAVO – USTANOVITVIJO DVOJNE MONARHIJE. KO SO KOT VOJVODINE AVSTRIJSKEGA CESARSTVA VZPOS-TAVILE DVODRŽAVJE CISLAJTANIJE IN KRALJEVINE OGRSKE.

DRŽAVNOST JIM JE NAZADNJE PRIZNAL CESARSKI MANIFEST KARLA I. Z DNE 16. OKTOBRA 1918, S KATERIM JE SUVEREN VSAKE DEŽELE POSEBEJ, SICER CESAR, KARL I., VSAKI OD NJIH PRIZNAL PRAVICO, DA IZBERE NARODNI SVET – LJUDSKO PREDSTAVNIŠTVO – PO ETNIČNEM KLJUČU IN DA SE SVOBODNO ZDRUŽUJE. VSAKA DEŽELA ZVEZNE REPUBLIKE SLOVENIJE IMA TOREJ VSE INGERENCE IN POOBLASTILA SUVERENE DRŽAVE. ZVEZNI ADMINISTRACIJI V LJUBLJANI (PS) SO NALOŽENE PRISTOJNOSTI ZUNANJE POLITIKE, (KAMOR SODI TUDI UVELJAVLJANJE IN PREZENTIRANJE SLOVENSTVA ZDRUŽENE SLOVE-NIJE), FINANC IN OBRAMBE, VSE DRUGO PA JE V DOMENI DRŽAV/DEŽEL V ZVEZI. NA OBČINSKI RAVNI MORE OBSTAJATI LE TISTI SUBJEKT LOKALNE (OBČINSKE) SAMOUPRAVE, KI IMA ZADOSTNE RAZLOGE ZA SVOJ OBSTOJ IN FUNKCIONIRANJE.

– Kako ocenjujete politične, ekonomske, finančne in druge učinke regionalizacije Slovenije? Ali menite, da bodo prispevali k usklajevanju trajnostnega razvoja in učinkovitejšemu izvajanju regionalne razvojne politike na področju gospodarskega, socialnega, prostorskega, okoljskega in kulturnega razvoja ter razvoja človeških virov?

ŠELE Z USTAVNO PREUREDITVIJO SLOVENIJE V ZVEZNO DRŽAVO DEŽEL JE OMOGOČEN POLITIČNO, EKONOMSKO, TRAJNOSTNO UČINKOVIT IN SKLADEN RAZVOJ VSAKE DEŽELE POSEBEJ IN VSEH SKUPAJ. ENA POMEMBNIH PRIDOBITEV FEDERATIVNE UREDITVE DRŽAVE IN UVE-LJAVITVE SUVERENIH PRAVIC DEŽEL JE MOŽNOST VZPOSTAVLJANJA NEPOSREDNIH ODNOSOV NA DEŽELNI/REGIONALNI RAVNI Z DRUGIMI DEŽELAMI DRŽAV EU – KAR JE ŽE SEDAJ VSAKDANJA PRAKSA DRUGIH ČLANIC EU (IN SO TUDI ZAHTEVE PO REGIONALIZACIJI, KI JIH EU NASLAVLJA NA SLOVENIJO, NAMENJENE TEMU KORISTNEMU CILJU.

– Kakšna naj bi bila v primeru ustanovitve pokrajin subregionalna ureditev? Kakšno obliko območne organiziranosti in vlogo naj bi v tem primeru prevzela razvojna partnerstva?

PRAV TA DILEMA RAZKRIVA VES NESMISEL AD HOC OZ. NA PAMET UVELJAVLJENEGA KVAZI REGIONALIZMA IN IZ TEGA IZHAJAJOČE NEVZDRŽNE SUBREGIONALNE UREDITVE. ZNOTRAJ NARAVNE ZGODOVIN-SKE POLITIČNE, GOSPODARSKE IN KULTURNE SKUPNOSTI – DEŽELE – SE PROCES RAZREŠEVANJA RAZVOJNIH VPRAŠANJ ODVIJA SPONTANO IN SAM OD SEBE.

– Ali naj bi pristopili k decentralizaciji in racionalizaciji oblik delovanja državne uprave le v primeru regionalizacije države ali tudi sicer?

USTAVNA PREUREDITEV V ZVEZNO DRŽAVO JE SAMA PO SEBI RACIO-NALIZACIJA NON PLUS ULTRA.

– Ali naj bi v primeru regionalizacije z zakonom določili, katere mestne občine naj bi prevzele vlogo gospodarskih središč pokrajin ali pa naj bi se ta na novo oblikovala?

SPRIJAZNJENJE ODLOČUJOČE ELITE Z DEJANSKIM STANJEM – ČETUDI JIM JE TO ZARADI PRIVZGOJENEGA BOLJŠEVISTIČNEGA NAČINA RAZMIŠ-LJANJA TEŽKO – KI MU SLEDI FEDERALIZACIJA DRŽAVE, PRINESE TUDI SPRIJAZNJENJE VODILNIH POSAMEZNIKOV IN PREBIVALSTVA Z OBSTOJEM SREDIŠČ DEŽEL, KI NISO NASTALA KOT MUHE ENODNEVNICE, MARVEČ IMAJO ZA TA SVOJ POLOŽAJ UTEMELJENE RAZLOGE. SEVEDA JE MOGOČE VRNITI DEŽELI PRIMORSKI DVE POKRAJINI – GORIŠKO Z GLAVNIM MESTOM GORICA IN ISTRO Z GLAVNIM MESTOM KOPROM (v bodočnosti je mogoče vrniti tudipravo glavno mesto!), KRAJNSKO JEM OGOČE RAZDELITI V GORENJSKO POKRAJINO Z GLAVNIM MESTOM KRA-NJEM IN DOLENJSKO Z GLAVNIM MESOTM NOVO MESTO, ŠTAJERSKO JE MOGOČE DELITI NA POKRAJINO SPODNJO ŠTAJERSKO Z GLAVNIM MESTOM MARIBOROM IN POKRAJINO CELJSKO Z GLAVNIM MESTOM CELJE. SLOVENSKA KRAJINA IMA GLAVNO MESTO MURSKO SOBOTO (kdaj v prihodnosti bi se krajina delila na pokrajino Prekmurje z Mursko Soboto in pokrajino Medjimurje z glavnim mestom Čakovec).

– Ali naj bi z zakonom na novo določili kriterije za ustanovitev mestne občine glede na to, da del obstoječih mestnih občin ne izpolnjuje veljavnih zakonskih kriterijev?

KRITERIJI, KI DOLOČAJO MESTO – MESTNE PRAVICE, JE TREBA POSTAVITI JASNO IN DOLOČNO – ZLASTI NA ZGODOVINSKIH UTEMELJITVAH.

III.

– Ali novosprejeti Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja ustrezno rešuje problematiko skladnega regionalnega razvoja v Sloveniji ali pa krepi centralizacijo in vlogo države pri njegovem urejanju glede na to, da vse občine v Sloveniji niso enako opravilno sposobne?

SPREJETI JE TREBA NOV USTAVNI ZAKON O PREUREDITVI DRŽAVE V ZVEZO DRŽAV/DEŽEL. ZNOTRAJ DEŽELE SE BO Z LAHKOTO PREPOZNALO, KATERE SKUPNOSTI SO SPOSOBNE PREVZETI VLOGO IN NALOGE OBČINE.

– Kakšna naj bo vloga države pri načrtovanju in izvajanju razvojne politike?

PRAVILOMA JE TO DOMENA VSAKE DEŽELE ZASE, PRI ČEMER IMA ZVEZ-NA ADMINISTRACIJA KOT ČUVAR FINANC POMEMBNO URAVNALNO IN SPODBUJEVALNO VLOGO.

– Kako naj bi se financiral skladen regionalni razvoj?

DRŽAVNA SUBJEKTIVITETA IN LASTNO PREDSTAVNIŠKO TELO – DEŽELNI ZBOR – ZAGOTAVLJATA DOVOLJ POOBLASTIL IN MOŽNOSTI VSAKE DEŽELE – DRŽAVE.

– Kakšna naj bi bila sestava razvojnega sveta regije, da bi v največji možni meri odražal razvojne interese regij in vlogo županov in občinskih svetov pri izvajanju regionalne politike?

– Kakšen naj bi bil odnos med regionalnim razvojnim svetom in vlado?

KER ZVEZNE REPUBLIKE SLOVENIJE NE SESTAVLJAJO POKRAJINE MAR-VEČ DEŽELE/DRŽAVE, SUBJEKTI DRŽAVNEGA PRAVA, KI IMAJO LASTNO LJUDSKO PRESTAVNIŠTVO IN VLADO Z MANDATOM INP OOBLASTILI, SO V TEH DVEH ALINEAH VSEBOVANA VPRAŠANJA ODVEČ.

IV.

– Ali ocenjujete, da je treba za to, da bodo sredstva evropske kohezijske politike dodatno prispevala k razvojnemu finančnemu potencialu države, ustrezno spremeniti programske dokumente, ki določajo finančno strukturo in področja investiranja teh sredstev?

– Kakšne rešitve oziroma ukrepe bi morali sprejeti, da bi spodbudili investicijsko dejavnost v občinah in učinkovitost črpanja sredstev evropskih skladov? Ali menite, da bi z regionalizacijo Slovenije pospešili učinkovitost črpanja evropskih sredstev?

PREUREDITEV DRŽAVE V ZVEZNO REPUBLIKO DRŽAV/DEŽEL, USTREZA EVROPSKI UREDITVI IN JE Z NJO SKLADNA. S TAKO PREUREDITVIJO DRŽAVE SE SLOVENIJA VRNE V OKOLJE, KI MU JE PRIPADALA IN GA SO-USTVARJALA TISOČ INVEČ LET, IN KI JO ŠELE KOT TAKO PREPOZNA EVROPA KOT DEL SEBE. DRŽAVNE, REGIONALNE IN OBČINSKE STRUK-TURE SO V EVROPI PREIZKUŠENE IN VRNITEV SLOVENIJE V TO UREDITEV ODPRE VSE MOŽNOSTI ZA PROPULZIVNO SODELOVANJE.

Tags:
Posted in Uncategorized | No Comments »