VALVAZOR IN DRŽAVNOST DEŽELE KRAJNSKE

May 15th, 2010

Slovenske dežele so bile vedno države z vso avtonomijo. Tako so poleg lastnih diplomatov – npr. Herberštajn, dokler ni sprejel ponudbe cesarske dvorne komore – imele tudi lastno vojsko. Dobro je vedeti, da je krajnski parlament (Deželni stanovi) znamenitega svobodnjaka, (po nemškoFreiherr) Janeza Vajkarda Valvazorja, ljubljanskega meščana in šentjakobskega farana, imenoval za poveljnika dolenjskih strelcev. Kmalu je svoje vojaške sposobnosti lahko dokazal v Slovenski krajini ob Rabi. Tam je pri Monoštru (St.Gothard) ob Rabi premagal uporne Madžare. V zahvalo je v Ljubljani pri svoji farni cerkvi sv. Jakoba postavil Marijino znamenje in nanj vzidal ploščo s spominskim besedilom. Po potresu 1895 so območje preuredili, znamenje prestavili, potem pa ga je Plečnik predelal v današnjo monumentalno stebrno kompozicijo. Spominska plošča, ki pripoveduje o razlogu za nastanek spomenika, pa je skrita, vzidana v cerkveni veži pod zvonikom Šentjakobske cerkve. (Je morebiti bilo komu veliko do tega, da "izdajalska" plošča izgine izpred oči javnosti? Pa ni bilo škoda denarja za zelo drago rekonstrukcijo spomenika? Kdo ve…)

Prav ta čas, ko politiki in mednarodni pravniki radi ponavljajo pojem "uti possidetis", ni odveč povedati, da prav ta Valvazorjeva zmaga na slovenski pomurski in porabski zemlji utelešuje to staro pravilo: Z vojaško zmago je bila vnovič potrjena pripadnost Slovenske krajine, četudi je bila znotraj Ogrske, drugim slovenskim deželam.

NASTANEK OPATIJE

May 15th, 2010

Ljubljanski avguštinci so 29. oktobra 1555 prodali svoj ljubljanski samostan pri Sv. Jakobu in odšli na Reko na Krajnskem. Tam blizu so postavili nov samostan, prav tako Sv. Jakoba, in tako je nastala Opatija.
Ilustracija je iz publikacije ob 300-letnici šentjakobske fare v Ljubljani.

DO KAM?

May 15th, 2010

Niti Italija, fašistična botra NDH, ni dovolila ozemeljske ekspanzije na škodo celovite Primorske.
(Ilustracija iz učbenika za slovenske gimnazije 1941)

NEIZBRISLJIVA IN NEIZBRISANA MEJA

May 15th, 2010

Nikoli v znani zgodovini meja kake hrvaške države ni prestopila reke Drave. Prvič šele leta 1991 , ko je to dopustil Demos.

ŠE ENO NEOPRAVLJENO DELO

May 15th, 2010

ZAKON IN LOČITEV NA DRŽAVNI RAVNI

May 14th, 2010

SLOVENIJA IN RAZPAD JUGOSLAVIJE

 

1) Stanje 25. junij in seveda hkrati s tem Badinter so popolnoma brezpredmetni, ker je HR od samega začetka ves čas in vedno znova vsak dogovor briskirala, kršila in si prisvajala ozemlje ter producirala dokumentacijo, s katero skuša uzakoniti svoje lopovščine – povrhu obstaja kot država šele od 8.10.1991 naprej.

V smislu elementarnega rimskega prava, ki je temelj vsakega prava – mednarodnega še posebej – so torej vsi dogovori – in tudi ter zlasti Badinterjeva arbitrarna odločitev, nični.

 

2) Dokončno je sprejeta in ima vso veljavo odločitev, da v primeru Slovenija – YU ni šlo za odcepitev, marveč da je šlo za razdružitev, razhod delov, iz katerih je nastala 1919 (1918) Jugoslavija. To je bistvenega pomena, ker iz tega izhajajo nesporna dejstva:

a) če bi šlo za odcepitve, velja da vsak pograbi, kar utegne ali mu uspe, in gre na svoje (to bi govorilo v prid Zagreba).

b) ker gre za razdružitev, zapusti poprejšnjo združbo vsak s tistim, kar je prinesel vanjo (to je v skladu z upravičenji RS)

 

3) Kaj je Slovenija prinesla v Jugoslavijo, je popolnoma evidentno. To so tista ozemlja/dežele/kronovine, ki so opisane v aktu o ustanovitvi Deželne vlade za Slovenijo v Ljubljani, oktobra 1918. Na kratko zajemajo dežele Primorsko (s svobodnim mestom Trst), Krajnsko, Štajersko, Prekmurje ( seveda s Čakovcem, ki nikdar ni sodil pod Zgb) in Koroško. Pri Primorski je odveč opozorilo, da gre za deželo od Vršiča do vključno Kvarnerskih otokov – ne le, da območje nikoli ni imelo nič z Zgb, tudi poslanci iz Primorske so sedeli v dunajskem parlamentu, poslanci iz Zgb pa v Budimpeštanskem. Da glede Primorske nikoli ni bilo vprašanje celovitosti v smislu slovenske jurisdikcije, se pokaže v sporočilu predsednika slovenske vlade avstrijskemu ministrskemu predsedniku Lammaschu 31. oktobra 1918, da prevzema vse vladne posle na Krajnskem, Primorskem, ter v slovenskem (!!!) delu Koroške in Štajerske. Glede Primorske očitno ni bilo nobenega dvoma, da v celoti sodi v Slovenijo, pod jurisdikcijo Ljubljane.

Kaj je Hrvaška prinesla v Jugoslavijo glede Slovenije potemtakem sploh ni pomembno, saj ničesar, kar je bilo vedno slovensko in tudi do konca uradno pod jurisdikcijo Ljubljane, ni mogla prinesti v Jugoslavijo. (Dva nikakor ne moreta prinesti iste stvari…Non bis in idem.). Vsekakor je dejstvo, da je hrvaški sabor dne 29. oktobra 1918 uradno pretrgal vsa državnopravna razmerja med kraljevino Hrvaško, Slavonijo in Dalmacijo, ter sklenil, da so Dalmacija, Hrvaška in Slavonija in Reka nasproti Ogrski in Avstriji popolnoma neodvisna država. Niti v sanjah si hrvaški sabor ni upal pomisliti na Istro in Kvarner. Vključili so le Reko, ker je bila s pogodbo o dvojni monarhiji 1867 izvzeta iz Krajnske (odn. Primorske) in dodeljena Budimpešti. Ta sklep seveda hkrati pokaže vso nedemokratično, totalitarno in uzurpatorsko naravnanost zagrebške politične “elite”, ki je z enim zamahom ukinila avtonomijo “kraljevin” Slavonije in Dalmacije, ne da bi kakorkoli preverila voljo ljudstva. S tem dejanjem je zagrebška politična kamarila pokazala, kako bo delovala v bodoče. In tudi je: ves čas in ob vsaki priložnosti je promptno ali na dolgi rok ukrepala v smeri prisvajanja, podrejanja, etničnega čiščenja.

 

4) Kaj so torej Slovenci in kaj so Hrvati “prinesli v zakon” je torej jasno. V trajanju “zakona” so se dogajale nekatere spremembe. Relevantne so le tiste, ki so se dogajale na državni in meddržavni ravni, torej v glavnem odnosi in stanje s sosedi. Relacije med “prinašalci” znotraj YU so seveda ostale polnoma nedotaknjene. Nobena spremebna ni imela mednarodnoopravne konotacije, saj tako hrvaški lokalni dejavniki kakor tudi slovenski lokalni dejavniki (dokler so znotraj Jugoslavije) niso imeli nobenih državnopravnih ingerenc. Će potegnemo bližnjico (podrobno ukvarjanje s spremembami zaradi vojn, okupacij in osvoboditev… ne prinese ničesar novega!), je torej jasno, da je razhod Jugoslavije zalotil Slovenijo z zelo zmanjšanim deležem tistega, kar je prinesla v YU: Trst in del Primorske (Gradiška, Gorica…) je še vedno v rokah Rima, ki je stanje mednarodnopravno uredil z meddržavnimi sporazumi. Koroško je s plebiscitom pograbil Dunaj, del Prekmurja je z meddržavno pogodbo pripadel Madžarski.Te sporazume je Slovenija ob izstopu iz Jugoslavije priznala. Del Primorske – Istro in Kvarner, pa si je kot samoumevno leta 1991 prilastil Zagreb, čeprav je bila evidentna dediščina (posest…) Slovenije. Bati se je, da slovenski osamosojitelji niso bili taki totalni politični analfabeti, marveč da so fraudolentno asistirali hrvaškemu ekspanzonizmu in nacionalističnemu šovinizmu. Le tako je mogoče razložiti dejanje takratnega obrambnega ministra Janše, ki je namesto da bi vojaško zavaroval vsaj Istro, raje tja pošiljal po ozemlju republike Slovenije tanke s hrvaškimi bojnimi oznakami! (Krajiški Srbi so takrat Zagrebu zaprli prehod do Reke preko Karlovca!) Tako početje v času vojne, je seveda milo rečeno veleizdaja! Enako se je obnašal predsednik izvršnega sveta Peterle, ki je imel svoje tiskovne konference in strankarske sestanke v tistem (vojnem!) času kar na sedežu hrvaškega HDZ “za Slovenijo”(!!!) v kavarni na Dvornem trgu v Ljubljani, ki je bila v lasti predsednika HDZ za Slovenijo. Posebej indikativno je, da je z neverjetno – in popolnoma nepotrebno – naglico izdal dokument, s katerim je izročil SLOVENSKE ISTRSKE ŽELEZNICE Zagrebu. Je torej popolnoma utemeljen sum, da je šlo za politično korupcijo in za izdajo slovenskih nacionalnih interesov, saj je rezultat takega ravnanja – in seveda posledica opustitev, ki si jih je dovolil notranji minister Bavčar – da je integriteta slovenskega državnega teritorija pod vprašanjem, odnosi med sosednjima državama pa trajno zastrupljeni. Ni odveč spomniti, da je nemški zunanji minister Genscher kot samoumevno pričakoval, da bo Slovenija nemudoma in brez obotavljanja vzpostavila suverenost nad celotno Primorsko (Nemci jo imenujejo Küstenland – in so njeno integriteto spoštovali in jo tudi med drugo vojno po kapitulaciji Italije upoštevali pri organizaciji vojaškega okrožja Küstenland – Primorska).

 

5) Čeprav je slovenska “pomladna” politična garnitura povzročila silno škodo in težave, je na srečo hrvaška pogoltnost in brezobzirnost ter popolno pomanjkanje vsake politične in pravne kuture s številnimi prejudici, prisvojitvami in kršitvami vseh dogovorov in sklepov, izničila vse dogovorjeno in postavila stvari znova na izhodiščno točko – na stanje pred razhodom YU! To seveda ne pomeni, da mora Slovenija z vojaško silo vzpostaviti izhodiščno stanje, pomeni pa, da mora slovenska politika in diplomacija jasno in odločno dati na mizo to situacijo in od nje v nobenem primeru odstopiti. Noben pogovor se ne sme začeti brez prepoznanja teh dejstev in izhodišč. Noben pogovor se ne sme začeti na drugi podlagi. Govorance zagrebških velestrokovnjakov za mednarodno, posebej pa še za pomorsko pravo – od Šimonovića prek Rudolfa do Iblerja se bodo izkazale za popolnoma brezpredmetno flancarijo, blebetanje v prazno, za status univerzitetnega profesorja popolnoma neprimerno politikantstvo. Mednarodno pravo predvsem upošteva mednarodnopravno relevantna izhodišča. Na govorico izza šankov, dogovarjanja med lokalnimi administrativci, “poveljniki”, političnimi funkcionarčki in podobno svojatjo sploh ne reagira, tega niti ne opazi. Mednarodnopravno relevantna izhodišča so v tem (in prejšnjih) spisu navedena. Kakršnokoli pogovarjanje o kaki meji na Mirni ali v Piranskem zalivu in kjerkoli drugje, kjer je stanje drugačno, kot je bilo v trenutku združitve v Jugoslavijo, je izguba časa. Upravičeno se je izključno pogovarjati o tem, kako se bodo organizirali referendumi, kakšna bodo referendumska območja in kakšna bodo referendumska vprašanja na vseh tistrih delih dežel/kronovin, ki jih je Slovenija “prinesla v Jugoslavijo”, pa so trenutno pod upravo Zagreba. Položaj tistih delov omenjenih dežel/kronovin, ki so trenutno pod upravo Rima ali Dunaja ali Budimpešte, je , kot povedano, urejen z mednarodnimi pogodbami. Prebivalstvo tistih delov teh dežel, ki so znotraj RS, pa je bilo o tem povprašano na referendumu 1991 (Prvič v zgodovini!). Ker Zagreb ne takrat, ne kdaj prej niti kdaj kasneje, ljudi  na “svojem” delu Primorske, Žumberka in Medmurja ni povprašal glede njihove volje, da ostanejo pod hrvaško okupacijo, so navedeni referendumi neizogibni, nujni, stanje, ki trenutno velja na omenjenih teritorijih pa popolnoma nezakonito, nelegalno in nevzdržno z vidika spoštovanja temeljnih človekovih pravic. Kolikor že mora Slovenja skrbeti, da se zatečeno stanje do dokončne ureditve na opisani način v ničemer ne spremeni, posebej ne v škodo državljank in državljanov, pa mora slovenska politika po drugi strani vztrajno delovati tako, da bo do odločitve čimprej prišlo.

Popolnoma nepotrebno je opozoriti, da se država, ki okupira tuje ozemlje nima pravice niti začeti pogovarjati o vstopu v EU.

 

AL

 

 

TOREJ:

Od združitve (sklenitve zakona) leta 1918 pa do razdružitve (ločitve zakona) 1991 ni bilo storjeno nobeno mednarodnopravno relevantno dejanje, niti ni nastal noben tak papir ali dokument, ki bi zadeval razmejitev med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško.

 

Ljubljanski Narodni svet je avgusta 1918 prevzel pooblastila in izvršno oblast nad vsemi slovenskimi deželami (Primorska, Krajnska, Koroška, Štajerska – slovenski del). To dejstvo je novembra 1918 potrdila dotedanja suverena oblast – vlada na Dunaju, s tem, da je akceptirala uradno sporočilo predsednika Sveta, J. Pogačnika. Torej ni nobenega dvoma, kaj je Ljubljana prinesla 1.12.1918 v Beograd. Popolnoma jasno je tudi, kaj more in mora odnesti ob razdružitvi. Vse, kar se je dogajalo med trajanjem “zakonske zveze” in kar je bilo v tem bodobju škode ali koristi, je predmet kasnejših pogajanj. Pogajanj pa ni – NOBENIH – O TISTEM, KAR JE BILO PRINEŠENO V ZAKON.

 

Andrej Lenarčič

10.01.2009

MIROVNE KONFERENCE O RAZPADLI JUGOSLAVIJI

May 14th, 2010

MIROVNA KONFERENCA O JUGOSLAVIJI

 

 

Razpad in secesijske vojne v SFRJ so spremljale sledeče internacionalne konference:

 

1) Haaška konferenca “o prihodnosti Jugoslavije in njenih narodov” od 7. septembra 1991 do 12. septembra 1991.

Četudi ni bil izpolnjen noben pogoj za mirovno konferenco, jo je EU vseeno sklicala. Predsedoval lord Peter Carrington, ker je imel izkušnje s frakcijskimi spori v Rodeziji (!!!) in vodil taborišče jugoslovanskih vojnih ujetnikov 1945.

12. septembra so podpisali izjavo o namerah. Tako o spoštovanju manjšinskih pravic, pa npr. o odpovedi nasilju kar zadeva spremembe meja.

Konferenca je bila farsa in je pomenila nov zagon vojnemu obračunavanju, pri katerem je resolucija VS OZN 713 o embargu na trgovino z orožjem dala vso prednost beograjskemu Miloševičevemu režimu.

 

2) Prva Londonska konferenca – razširjena konferenca o bivši Jugoslaviji od 26.8.1992 do 27.8.1992.

Sklicala GB, kot predsedujoča EU. Udeleženci: republike SFRJ, države EU, ZDA, Kitajska, Rusija, Japonska, Kanada, ČSR (kot predsedujoča KEVS), Turčija (v imenu Svetovne islamske konference) in sosede Avstrija, Madžarska, Romunija, Bolgarija, Albanija.

Podlaga za sklepanje: Resolucija VS OZN 242 iz leta 1967 – vojna na Bližnjem vzhodu – temelji za posredovanje.

Konferenca je bila fiasko. Na silo izglasovano 13 načel, ki so v bistvu pomenili podlago za nadaljevanje vojne.

Slovenijo zanimajo tale načela:

  mednarodna skupnost ne priznava s silo pridobljenih ozemelj

  obsodba etničnih čiščenj

  države nastale na ozemlju SFRJ bodo priznale medsebojne meje

  države nastale na ozemlju SFRJ bodo rešile problem dediščine

Konferenca je ustanovila Izvršni odbor, ki bi nadaljeval delo konference za bivšo Jugoslavijo. V odboru:

– trojka EU

– trojka KEVS

– predstavnik stalnih članic V OZN

– predstavnik islamskih držav

– dva predstavnika sosednjih držav

– lord Carrington

 

Tudi ta konferenca je le še pospešila razmah vojne.

 

3) Druga Londonska konferenca 20. in 21. julija 1995

Zunanji in obrambni ministri NATO, Rusije in predstavniki OZN so se v palači Leicester house v Londonu sestali zaradi BiH. Polom. V bistvu je konferenca legalizirala “Srebrenice”, zato protestno odstopil Mazowiecki, posebni odposlanec OZN za človekove pravice.

 

4) Ženevska konferenca 7. in 8. septembra 1995.

Udeleženci Hrvaška, BiH, ZRJ in kontaktna skupina brez Italije (spor zaradi sedeža za mizo!!!)

Konferenca reševala problem v BiH in spodbudila nova vojna žarišča.

Vsi nadaljnji sestanki vključno Dayton so imeli omejen predmet obravnave.

 

SKLEP

 

Dejstvo je, da v zadevi vojne na območju bivše Jugoslavije ni bilo nobene mirovne konference. Konference, ki so se dogajale, so se ukvarjale s parcialno problematiko, niso zaznale dejanskega stanja in so napačno ugotavljale dejstva. Posledica vsake teh konferenc je bilo le še nadaljevanje in zaostrovanje spopadov.

 

To, da mirovne konference po prekinitvi oboroežnih spopadov na območju bivše Jugoslavije doslej ni bilo, in da so vsi parcialni dogovori in sporazumi doslej temeljili na napačno ugotovljenih dejanskih stanjih in sprevrženo prikazanih dejstvih, je bistveni generator ohranjanja stanja, ki grozi vsak čas z obnovitvijo oboroženih spopadov.

 

UTEMELJITEV NUJNOSTI IZVEDBE MIROVNE KONFERENCE O BIVŠI JUGOSLAVIJI

 

To, da evidentno mirovne konference o bivši Jugoslaviji doslej še ni bilo, in da to dejstvo povzroča permanentno nevarnost obnovitve vojaških obračunavanj, samo po sebi kliče k taki konferenci. Posebej pa je potrebno tako konferenco organizirati zaradi napačno ugotovljenih dejstev in nekonsistentnih odločitev.

Tako je 20. decembra lord Carrington vprašal Badinterjevo komisijo ali ima srbski narod, kot konstitutivni narod Jugoslavije pravico do samoodločbe in ali so notranje meje med Srbijo, Hrvaško in BiH meje v okviru internacionalnega prava.  Badinterjeva komisija je odgovorila, da imajo Srbi pravico do identitete, ne pa do odcepitve, in da v skladu z ustavo 1974 nosilci suverenitete niso narodi marveč republike, ki se lahko med razpadom države ločijo po načelu “uti possidetis” od zvezne države. Sklicevali so se na primer Burkina Fasso in Malija.

Mnenju komisije je botrovala bojazen zarad procesa razpadanja Sovjetske zveze. Komisija je tudi dopustila možnost, da se republike po svoje dogovorijo.

Takemu sklepu komisije Slovenja ni ugovarjal, ker je škodoval Srbiji, četudi je neposredno koristil Hrvaški, ki je s tem sklepom legitimirala svoje ozemeljske pridobitve od 1918 naprej.

Nedvomno je bila na ta način Republika Slovenija obravnavana kot talec tako Jugoslavije kot Rusije.

Badinterjeva komisija je tudi ugotovila, da Jugoslavija razpada. temu sta ogorčeno ugovarjali Srbija in Črna gora, ki sta se sklicevali na lastno državnost in trdili, da gre pri odcepitvi drugih republik za secesijo.

Sklep Badinterjeve komisije o možnem priznanju republik bivše Jugoslavije je dopuščal takojšnje priznanje le Slovenije in Makedonije. Za Hrvaško je komisija terjala ureditev problema manjšin, za BiH pa, da ni nedvoumno izkazana volja prebivalstva.

 

Navedeno razkriva vso zmedo in nekompetenco udeleženih pri odločanju o krucialnih vprašanjih usode celih narodov. Zaradi površnosti in nestrokovnosti, nespoštovanja mednarodnopravno relevantih dejstev so pognali prebivalstvo leta 1918 nastale državne skupnosti, ki se je znašlo v procesu razreševanja ob ustanovitvi zvezne države in v času njenega obstoja nastalih problemov, v krute secesijske vojne.

Badinterjeva komisija ni znala razbrati niti svojega lastnega sklepa o razpadu države, ki pod nobenim pogojem – razen, če se odeleženci drugače dogovorijo – ne more razpasti drugače, koz je nastala. Ker je s svojo odločitvijo dala krila ozemeljskim apetitom Zagrebških oblastnikov, je tako povzročila katastrofo na Hrvaškem in v BiH. Da ni prišlo do totalne vojne z vključitvijo Republike Slovenije, gre zasluga izključno Sloveniji, ki državnosti in ozemeljske celovitosti svojih zgodovinskih dežel, s katerimi je vstopila v državno združbo pod imenom Kraljevina Srbov Hrvatov in Slovencev leta 1918, ni hotela zavarovati s pomočjo krvave vojne. To pa seveda pod nobenim pogojem ne more pomeniti, da s takim ekspanzionizmom sosednje države soglaša in rezultate vojnega, civilnega in genocidnega nasilja v tej smeri sprejema kot gotovo dejstvo.

Različni sklepi Badinterjeve komisije in drugih gremijev, ki so se dotlej ukvarjali s problemi razpadajoče države, pritrjujejo videnju, da so vsi po vrsti četudi v marsičem korektno in pravilno razmišljali, povsem napačno sklepali. V zadevi razpada Jugoslavije, ki ga je Badinterjeva komisija dokončno ugotovila, ni mogoče uporabljati kriterija ustave 1974, saj znotraj neke državne tvorbe nastali novi subjekti, nimajo državnopravne subjektivitete, posebej, če je omenjena ustava sploh ne predvideva. Tako ni nobenega legalnega ukrepa, ki bi tistim delom skupne države, ki so imeli državno subjektiviteto v trenutku združitve v Kraljevino SHS, to subjektiviteto odvzel ali ukinil. Državnopravni subjekti ob nastanku Kraljevine SHS pa so bili izključno Srbija, Črna gora in slovenske dežele, ki so se v okviru Države SHS pridružile novi državi. Zato sta Srbija in Črna gora utemeljeno ostro protestirali glede tega sklepa Badinterjeve komisije, in vztrajali, da gre pri republikah za secesijo. Pozabili sta – očitno, ker s Slovenijo nista imeli nobenega spora – da more edina razen njiju Republika Slovenija izstopiti iz zvezne države, kamor je kot subjekt s svojimi deželami vstopila leta 1918.

Na takih nepravilnih, nedoslednih, nepravnih ugotovitvah in sklepih temelječe odločitve, ki so poskusile legitimirati mnoge nelegalne, nasilne in na genocidu temelječe ozemeljske pridobitve zlasti Republike Hrvaške, so mednarodni gremiji, ki so doslej delovali in ukrepali na območju razpadle Jugoslavije, povzročili ne le številne krivice in nepravilnosti, marveč in predvsem vzpostavile trajno žarišče napetosti in konfliktov, ki morejo vsak hip sprožiti obnovitev vojne.

 

ZATO JE NUJNO IN TAKOJ TREBA PRISTOPITI K ORGANIZIRANJU MIROVNE KONFERENCE O BIVŠI JUGOSLAVIJI. Le tako je mogoče popraviti napačne dosedanje odločitve, zaustaviti šovinisitične in genocidne sile pri njihovem razdiralnem delovanju in ozemeljskem ekspanzionizmu in vzpostaviti na ozemlju razpadle Jugoslavije območje miru, stabilnosti in propulzivnega razvoja.

 

 

OPOZORILO:

Od številnih sklepov Prve londonske konferenca je za Slovenijo silno pomemben sklep:

“mednarodna skupnost ne priznava s silo pridobljenih ozemelj” – kar pomeni, da Hrvaška ne more ohraniti delov slovenskih dežel Primorske in Slovenske krajine, ki si jih je pridobila z nasiljem, prevaro (policija, “začasne mejne točke”… tako v Istri kot ob Muri) in genocidom (poboji Slovencev v Istri, v Medmurju in na Gorjancih).

 

 

Andrej Lenarčič

1. januar 2010

“PRESEČNA” VPRAŠANJA

May 13th, 2010

Resna razprava o aktualnem vprašanju teritorija – meje Republike Slovenije ni mogoča, dokler se ne odgovori na naslednja vprašanja:

1) ali v Sporazumu o arbitraži (ne v Arbitražnem aporazumu, da ne bo pomote) zapisana zahteva, da tribunal odloča po načelih in kriterijih INTERNATIONAL LAW, pomeni, da mora/sme upoštevati (samo) argumente, ki ustrezajo tem kriterijem (če so na mizi!). Če ni tako, zakaj ni.
2) “Odločilni datum” (ni gotovo, da je to ustrezen prevod “Critical date”. Predsednik vlade uporablja “Presečni datum”) pomeni, da nič PO 25. juniju (enostransko – torej ne mednarodnopravno korektno) ni upoštevanja vredno, vse PREJ, pred tem datumom pa je. Če ni tako, zakaj ni.
3) Od kdaj so akti in stanja, ki so nastala in imajo lahko le značaj notranjeupravnih dejstev znotraj nekdanje Jugoslavije, dobesedno EDINO izhodišče naših uradnih govorcev in strokovnjakov, kadar govorijo o meji. Katero dejstvo v zvezi z mejo med Slo in Cro po 1918 izpolnjuje zahtevo iz 4. člena, in zakaj.
4) Ker je PRAVO le eno samo in edino, in so različna poimenovanja le poudarki glede na uporabo in prakso, je torej samo po sebi umevno, da tudi v tem primeru veljajo osnovna načela – npr.: pravilno ali napačno ugotovljeno dejansko stanje in pa hierarhija argumentov. Če ne, zakaj ne. (Angl definicija “international law” je “razreševanje meddržavnih sporov na pravni način”!)

Londonski memorandum 1954

May 11th, 2010

Stroka – in za njo politiki – ponavlja, kako je z Memorandumom o soglasju med Italijo in Jugoslavijo Slovenija žrtvovala velik delo svojih ljudi, medtem ko je Hrvaška dobila vso svojo manjšino v Istri. Resnica pa je, da v zvezi z Memorandumom ni nastopala ne Slovenija, ne Hrvaška, marveč izljučno in samo Jugoslavija, kot etnija pa Jugoslovani. Ne Slovenci ne Hrvati. Slovenci in Hrvati ter Hrvaška in Slovenija niso bili predmet dogovora. Udeleženi sta bili Italija in Jugoslavija. Zato ne Slovenija ne Hrvaška nimata nobenega naslova na tej podlagi. Nobena nova meddržavna situacija med Slovenijo in Hrvatsko s tem ni nastala. Še vedno je ostala nedotaknjena zadnja meddržavna meja, ki se je itak prekrivala v največjem delu z administrativno, znotrajjugoslovansko medrepubliško mejo. Izmišljene črte v Istri nimajo nobenega mednarodnopravnega učinka.

Iz citiranega dela Memoranduma so udeleženci in predmet sporazuma na dlani:

Gli atti pubblici concernenti gli appartenenti ai due gruppi etnici, comprese le sentenze dei Tribunali, saranno accompagnati da una traduzione nella rispettiva lingua. Lo stesso principio si applicherà agli avvisi ufficiali, alle pubbliche ordinanze ed alle pubblicazioni ufficiali.

Nella zona sotto l’amministrazione italiana le iscrizioni sugli enti pubblici ed i nomi delle località e delle strade saranno nella lingua del gruppo etnico jugoslavo, oltre che nella lingua dell’Autorità amministratrice, in quei distretti elettorali del Comune di Trieste e negli altri Comuni nei quali gli appartenenti al detto gruppo etnico costituiscono un elemento rilevante (almeno un quarto) della popolazione; nei Comuni della zona sotto amministrazione jugoslava, dove gli appartenenti al gruppo etnico italiano costituiscono un elemento rilevante (almeno un quarto) della popolazione, tali iscrizioni e tali nomi saranno in italiano, oltre che nella lingua della Autorità Amministratrice.

Lo sviluppo economico della popolazione etnicamente jugoslava nella zona amministrata dall’Italia e della popolazione etnicamente italiana nella zona amministrata dalla Jugoslavia, sarà assicurato senza discriminazione e con un’equa ripartizione dei mezzi finanziari disponibili.

Nessun mutamento dovrebbe essere apportato alle circoscrizioni delle unità amministrative fondamentali, nelle zone che vengono rispettivamente sotto l’amministrazione civile dell’Italia e della Jugoslavia, con l’intento di arrecare pregiudizio alla composizione etnica delle unità stesse.

Una speciale Commissione mista italo-jugoslava verrà istituita con compiti di assistenza e consultazione sui problemi relativi alla protezione del gruppo etnico jugoslavo nella zona sotto amministrazione italiana e del gruppo etnico italiano nella zona sotto amministrazione jugoslava. La Commissione esaminerà altresí i reclami e le questioni sollevate da individui appartenenti ai rispettivi gruppi etnici in merito alla esecuzione del presente Statuto.

I Governi italiano e jugoslavo faciliteranno le visite di tale Commissione alle zone sotto la loro amministrazione e accorderanno ogni agevolazione per l’assolvimento dei suoi compiti. I due Governi si impegnano a negoziare immediatamente un particolareggiato regolamento relativo al funzionamento della Commissione.

Londra, 5 ottobre 1954.

VLADIMIR VELEBIT

SLOVENSKE DEŽELE – DRŽAVE

May 11th, 2010

Identiteta prebivalcev slovenskih dežel je fenomen, ki bi moral vzbujati dosti večjo pozornost, kot pa jo dejansko. Ni namreč mogoče spregledati, da se še dandanašnji, po sto letih odkar se je nanjo poskušalo pozabiti, jo izbrisati iz zavesti ljudi, ohranja čvrsta in določna. Še vedno ostaja pripadnost deželi močnejša identifikacijska opora od etnične. Krajnci, Štajerci, Primorci, Korošci, Prekmurci – kdo more mimo teh identitet? Iz česa živi ta zavest pripadnosti? To vprašanje bi moralo zanimati strokovnjaka.
Eden od številnih možnih odogovor se skriva v močno skritem – prikrivanem – dejstvu, da so slovenske dežele nekaj povsem drugega, kot pa velja v javnosti ta hip. Slovenske dežele so namreč vedno bile in so ostale (tudi zato, ker tega dejstva nihče ni na veljaven in učinkovit način nikoli ukinil!) države z vsemi državnimi atributi: Ozemljemdržavljani, oblastjo, vojsko in diplomacijo.
O ozemlju ni potrebno izgubljati besed, ker je pred očmi vseh.
O državljanih nenazadnje govorijo matične listine, ki nosijo v zaglavju naslov posamezne dežele/vojvodine, in samo to. Ne tako, kot poznamo iz naših nekdanjih republiških matičnih listin (ali npr. spričeval), kjer beremo najprej z velikimi črkami ime države (SFRJ), in potem z manjšimi naslov pooblaščenega krajevnega organa – socialistične republike.
O vojski kriči med mnogimi opomniki najbolj glasno velik spomenik še dosti večjemu Krajncu, stoječ pred zgradbo Narodnega muzeja v Ljubljani. To je svobodnjak (po francosko baron, po nemško Freiherr) Janez Vajkard Valvazor, Ljubljančan, Šentjakobčan, ki ga je državni zbor Vojvodine Krajnske imenoval za poveljnika dolenjskih strelcev in poslal osvobajat Monošter v Slovenski krajini (po madžarsko Totszag). Monumentalni Marijin steber na Levstikovem trgu, kakršnega je domislil mojster Plečnik, je nadomestil stari spomenik, ki ga je v spomin na zmago krajnske vojske nad madžarskimi uporniki postavil sam Valvazor. Velika marmornata plošča s slavilnim in zahvalnim napisom je danes vzidana v veži pod zvonikom Šentjakobske cerkve tam zraven.
O diplomaciji dovolj na glas pripoveduje naš krajnski velikan, zgled visoke evropske diplomacije, vipavski Žiga Herberštajn. Najprej je izvrševal vojaške naloge po ukazih krajnskega državnega zbora in očistil Istro Benečanov, nato je izpolnjeval diplomatske naloge za Štajersko deželo, zaradi sposobnosti pa ga je potem za svojega vzela cesarska komora, kjer se je še posebej izkazal.

Najbolj pomembna javna potrditev državnosti slovenskih dežel je Manifest cesarja Karla z dne 16. oktobra 1918. V tem dokumentu je cesar Karl razglasil “pravico dežel Avstrijskega cesarstva” – to so slovenske dežele, drugače imenovane Dedne dežele – da se svobodno razdružujejo in združujejo. To je najbolj trden dokaz suverenitete. Toliko bolj, ker v istem dokumentu v nadaljevanju cesar odločno pribije, “da pa razkosanja Kraljevine Ogrske (katere kralj je bil) ne more dovoliti!” To pove, da v nasprotju s slovenskimi deželami, različne pokrajine znotraj celovite/enovite ogrske kraljevine niso imele državnostne subjektivitete in niso imele pravice odločati o svojem statusu.
Najbolj zgodnji dokument, ki razkriva državnost slovenskih dežel v modernem smislu, in je dostopen, je v Leobnu pripravljeni mirovni sporazum med dvema cesarjema – med francoskim cesarjem Napoleonom in rimskim cesarjem Francem. Kakor je razvidno iz tu dodanih dokumentov, se je Napoleon zavezal, da bo cesarju Francu “vrnil zasedene Dedne države!” Imamo pred seboj torej dokument najvišjega ranga, ki jasno potrjuje državnost slovenskih dežel – in jih tudi poimensko našteva.

ORIGINALNO BESEDILO LEOBENSKEGA MIROVNEGA SPORAZUMA:

ARTICLES PRÉLIMINAIRES DE PAIX

Château d’Eggen-wald, près de Leoben,
29 germinal an V (18 avril 1797):

Sa Majesté l’Empereur, Roi de Hongrie et de Bohême, etc. etc.

Et le Directoire exécutif, au nom de la République française, animés du même désir de mettre fin aux maux de la guerre par une paix prompte, juste et solide, sont convenus des articles préliminaires suivants:

Articles premier, 2 et 3

(arrêt des hostilités et généralités)

Art. 4.

Les deux parties contractantes enverront au plus tôt des plénipotentiaires dans la ville de Berne, pour y traiter et conclure, dans l’espace de trois mois, ou plus tôt, si faire se pourra, la paix définitive entre les deux puissances. À ce congrès seront admis les plénipotentiaires des alliés respectifs, s’ils accèdent à l’invitation qui leur en sera faite.

Art. 5.

Sa Majesté l’Empereur ayant à cœur que la paix se rétablisse entre l’Empire germanique et la France, et le Directoire exécutif de la République française voulant également témoigner à Sa Majesté Impériale son désir d’asseoir ladite paix sur des bases solides et équitables, conviennent d’une cessation d’hostilités entre l’Empire germanique et la France, à commencer d’aujourd’hui. Il sera tenu un congrès formé des plénipotentiaires respectifs, pour y traiter et conclure la paix définitive entre les deux puissances sur la base de l’intégrité de l’Empire germanique.

Art. 6.

Sa Majesté l’Empereur et Roi renonce à tous ses droits sur les provinces belgiques, connues sous le nom de Pays-Bas autrichiens, et reconnaît les limites de la France décrétées par les lois de la République française. Ladite renonciation est faite aux conditions suivantes:

1° Que toutes les dettes hypothécaires attachées au sol du pays cédé seront à la charge de la République française;

2° Que tous les habitants et possesseurs des provinces belgiques qui voudront sortir du pays seront tenus de le déclarer trois mois après la publication du traité de paix définitif, et auront le terme de trois ans pour vendre leurs biens meubles et immeubles;

3° Que la République française fournira, à la paix définitive, un dédommagement équitable à Sa Majesté l’Empereur, et à sa convenance.

Art. 7.

La République française, de son côté, restituera à Sa Majesté Impériale tout ce qu’elle possède des états héréditaires de la Maison d’Autriche non compris sous la dénomination de provinces belgiques.

Art. 8.

Les armées françaises évacueront d’abord après la ratification faite par Sa Majesté Impériale des présents articles préliminaires, les provinces autrichiennes qu’elles occupent, savoir: la
Syrie, la Carinthie, le Tyrol, la Carniole et le Frioul.
 (tudi provinca je očitno država! Glej Nizozemska – Belgija)

Art. 9.

Les prisonniers de guerre seront respectivement rendus, après la ratification des préliminaires, aux différents points qui seront désignés de part et d’autre.

Nous, soussignés, en vertu des pleins pouvoirs de Sa Majesté l’Empereur et Roi et de la République française, avons arrêté les présents articles préliminaires de paix, qui resteront secrets jusqu’à ce qu’il soit fait l’échange des ratifications en forme due, dans le temps d’un mois, ou plus tôt, si faire se pourra, et qui aura lieu dans la ville d’Udine.

Fait au palais d’Eggen-wald, près de Leoben, le 18 avril 1797 (29 germinal an V de la République française).


Signé à la minute : Bonaparte.
Le marquis de Gallo.
Le comte de Merveldt, général-major


ARTICLES PRÉLIMINAIRES
SECRETS

Château d’Eggen-wald, près de Leoben,
29 germinal an V (18 avril 1797).

Il est convenu entre S. M. l’Empereur, Roi de Hongrie et de Bohême, et la République française, des articles suivants:

Article premier.

Que, malgré la disposition de l’article 7 des préliminaires de paix, arrêtés entre les puissances contractantes, sous la date d’aujourd’hui, S. M. l’Empereur renonce à la partie de ses états en Italie qui se trouve au-delà de la rive droite de l’Oglio et de la rive droite du Pô, à condition que Sa Majesté Impériale sera dédommagée de cette cession, ainsi que de celle faite dans l’article 6 des préliminaires, par la partie de la terre-ferme vénitienne comprise entre l’Oglio, le Pô, la mer Adriatique et ses états héréditaires, ainsi que par la Dalmatie et l’Istrie vénitienne; et, par cette acquisition, les engagements contractés par la République française vis-à-vis de Sa Majesté Impériale, par l’article 6 des préliminaires, se trouvent remplis. (Istra je pod beneško okupacijo (le v času Napoleona!)

Art. 2.

La République française renonce, de son côté, à ses droits sur les trois Légations de la Romagne, de Bologne et de Ferrare, en se réservant cependant la forteresse de Castelfranco, avec un arrondissement dont le rayon serait égal à la distance depuis ses murs jusqu’aux confins de l’état de Modène, et qui ne pourra pas être moins de la portée du canon. La partie des états de la République de Venise comprise entre l’Adda, le Pô, l’Oglio, la Valteline et le Tyrol, appartiendra à la République française.

Art. 3.

Les deux parties contractantes se garantissent l’une à l’autre lesdits états et pays acquis sur la terre-ferme vénitienne.

Art. 4.

Les trois Légations de la Romagne, de Ferrare et de Bologne, cédées par la République française, seront accordées à la République de Venise en dédommagement de la partie de ses états dont il est parlé dans les trois articles précédents.

Art. 5.

Sa Majesté l’Empereur et le Directoire exécutif de la République française se concerteront pour lever tous les obstacles qui pourraient s’opposer à la prompte exécution des articles précédents, et nommeront à cet effet des commissaires ou des plénipotentiaires qui seront chargés de tous les arrangements convenables à prendre avec la république de Venise.

Art. 6.

Les forteresses de Palmanova, Mantoue, Peschiera, Porto-Legnago, et les châteaux de Vérone, d’Osoppo et de Brescia, occupés actuellement par les troupes françaises, seront remis à Sa Majesté l’Empereur d’abord après l’échange des ratifications du traité de paix définitif, ou plus tôt, si cela pouvait s’arranger d’un commun accord.

Art. 7.

Les ouvrages desdites forteresses seront rendus dans l’état où ils se trouvent aujourd’hui, et, quant à l’artillerie, les places vénitiennes seront rendues avec celle qu’on a trouvée au moment de leur occupation, et la place de Mantoue sera rendue avec cent vingts pièces d’artillerie de siège.

Art. 8.

Les deux puissances contractantes conviennent que la partie des états d’Italie cédée par S. M. l’Empereur et Roi dans le premier des présents articles secrets, et la partie des états vénitiens acquise à la République française par l’article second, formeront désormais une république indépendante.

Art. 9.

Sa Majesté Impériale ne s’oppose point aux arrangements que la République a pris relativement aux duchés de Modène, Reggio et de Massa et Carrara, à condition que la République française se réunira avec Sa Majesté l’Empereur pour obtenir, à la paix générale et à celle de l’Empire germanique, une compensation en faveur du duc

çaise se réunira avec Sa Majesté l’Empereur pour obtenir, à la paix générale et à celle de l’Empire germanique, une compensation en faveur du duc de Modène et de ses héritiers légitimes.

Art. 10.

Les pays respectivement échangés en vertu des articles précédents conserveront leurs privilèges, et les dettes hypothéquées au sol suivront le territoire et resteront à la charge de leurs possesseurs.

Art. 11.

Tous les habitants desdits pays qui voudront les quitter seront les maîtres de le faire et devront le déclarer dans l’espace de trois mois de la prise de possession, et il leur sera accordé le terme de trois ans pour vendre leurs biens meubles et immeubles.

Nous, soussignés, en vertu des pleins pouvoirs de Sa Majesté l’Empereur et de la République française, avons signé les présents articles secrets, qui auront la même force que s’ils étaient insérés de mot à mot dans les articles préliminaires, et qui seront ratifiés et échangés en même temps.

Fait au château d’Eggen-wald, près de Leoben, le 18 avril 1797 (29 germinal an V de la République française).


Signé à la minute : Le marquis de Gallo.Bonaparte.
Le comte de Merveldt, général-major

Tudi nemški zgodovinski šoli je ta dokument državnosti slovenskih dežel pomemben. V obsežni knjižni zbirki Weltgeschichte znanega zgodovinarja Janeza Krstnika Weitza, profesorja na univerzi v Gradcu, lahko beremo: