Domovina so spomini - Iz bisage poslanca slovenskega parlamenta

Zapravljena

nebesa pod Triglavom?

Po stoletjih laži in prevar se ponuja zadnja priložnost za rešitev: zveza slovenskih dežel!

Z letom 1918 so nam vzeli suverenost, leta 1945 državljane, leta 1991 z osamosvojitvijo pa še spomin na lastno državnost... Tako Andrej Lenarčič, poslanec prvega sklica slovenskega parlamenta in pronicljiv opazovalec slovenske stvarnosti v enem stavku opiše usodo Slovencev v 20. stoletju.

Rdeča nit njegove nove knjige sta prevara in laž (manipulacija), ki koreninita v samih temeljih slovenskega zgodovinopisja in spremljata slovenski narod na njegovi poti skozi čas. Bo narod, ki mu je bilo namenjeno življenje v nebesih pod Triglavom, izkoristil zadnjo priložnost, da se iz pekla sistematičnega zavajanja, potvarjanja zgodovine, laži in prevare reši v nebesa – v zvezo dežel, ki bi mu s svojo zgodovinsko in mednarodnopravno utemeljenostjo omogočila obstoj in razvoj?

Iz predgovora

Zagotovo je Andrej Lenarčič eden najbolj lucidnih slovenskih umov, z neskončnim bazenom zgodovinskega znanja in poznavanja, z lastnostjo, da v vsakem gradivu takoj najde bistvo in ga razume, ter z absolutno pismenostjo, kar premore v Sloveniji le malo ljudi. Da o njegovi neskončni predanosti slovenskemu narodu in domovini niti ne govorim.

Zato niti ni čudno, da so ga vedno odrivali, kontrolirali ter njegovih razmišljanj niso hoteli poslušati. Saj morda ga niti razumeli niso. Povprečno ignorantstvo slovenskega politično strokovnega in zgodovinsko strokovnega avditorija je preveliko, da bi dopustili svežim, pametnim idejam z logičnim začetkom in zaključkom, da bi jih uporabili.

Knjiga Andreja Lenarčiča Zapravljena nebesa pod Triglavom? pomeni razsvetljenje v razmišljanju in razsvetlitev v dokazih.

Zmago Jelinčič Plemeniti

Iz vsebine

Na 160 straneh zelo zgoščene vsebine boste mdr. lahko prebrali poglavja:

- V začetku je bila prevara

- Več kot tisoč let trajajoči boj za svobodo, ki ga ni bilo

- Omalovaževanje lastne državnosti

- Zedinjena Slovenija vržena v smeti

- Pohod od poraza do poraza do končne zmage in eksodusa

- Jugoslovanski zločini na plečih Slovenije

- Od Jugoslavije so se ločile združene slovenske dežele, stroka pa je “odcepila” jugoslovansko socialistično republiko

- Slovenija ne potrebuje na arbitraži nobene “pravičnosti”!

- Državo so spravili “na boben” tudi Gospodovi služabniki

- Predsedniška rezidenca na Gradu

Kako do knjige?

Knjigo Zapravljena nebesa pod Triglavom? lahko kupite v knjigarnah ali naročite po e-pošti (kliknite na gumb “kontakt” na dnu strani). Stane 22 €.

Dvajseto stoletje je nekdo poimenoval stoletje svetovnih vojn. Spet drugi prisegajo na atomski vek, pa na vesolje, na informacijsko ali računalniško revolucijo. Mi, Slovenci, si bomo to stoletje zagotovo zapomnili tudi in predvsem zaradi dogodkov, ki so nas katapultirali v orbito samostojnih, suverenih nacij.

Zgodilo se je v tem pravkar minulem stoletju z nami nekaj stvari, in sprva ni niti najmanj kazalo, da se bo konec milenija zasukalo, kot se je.

Že v začetku dvajsetega veka je kolaps avstroogrske monarhije pustil Slovence praznih rok. Vodilna slovenska politična garnitura ni niti zmogla, niti znala, in očitno niti hotela artikulirati vizije o samostojni Sloveniji, ki je sicer vztrajno brlela v srcih, politikom pa je mamljivi blesk ponujenih drugačnih opcij rado zamegljeval pogled. Tako smo po strahovitih žrtvah in zmagovitem zadnjem boju na naši zahodni fronti izgubili velik del nacionalnega ozemlja. Zaradi prikoritenih diletantov smo tedaj zapravili tudi skoraj vso Koroško.

Slab začetek, boljši konec? Da, bilo bi lepo, vendar je moral mali, trdoživi narod prej še skozi strahotni purgatorij druge svetovne vojne in skozi desetletja totalitarne vladavine v novi vsiljeni državni skupnosti. Slovar te trde šole vsebuje številne pojme: NOB, Revolucija, MVAC, domobranstvo, likvidacije, povojni množični pomori, pravno dvomljivi procesi in druge tovrstne nepravilnosti. Z do obsedenosti skupnih jeder stopnjevanim poskusom jugoslovenizacije Prešernijanov se je zaokrožila petdesetletna komunistična jugoslovanska vladavina.

Četudi največkrat v do absurda sprevrženi obliki, so se v tem času vendarle oblikovali nekateri državnostni nastavki. Že v besedilu ustave je bila Slovenija poimenovana kot država. S sodelovanjem v gibanju Alpe – Jadran in še na druge načine so se spletale vezi na mednarodni ravni. Počasi a vendarle se je na političnem obzorju zarisovala silhueta male Slovenije. Buren razvoj ob koncu osemdesetih let je tako našel dovolj humusa za udejanjenje najbolj skrite a toliko bolj goreče davne želje velikanske večine Slovenk in Slovencev.

Okoliščine so pomenile široko strugo, v katero so se veselo strnili potočki in potoki stotin tisočev želja, pobud in dejanj. Nosilce politične moči in vodilne dejavnike družbenih premikov je ta val ponesel v pristan slovenske nacionalne identitete, državnosti in samostojnosti. Plima tega množičnega gibanja je bila tako silna, da so lahko v pravo smer krmarili tudi tisti, ki so bili v dvomih, ali niso imeli nobene prave vizije, ali so nasprotovali, ali so bili celo v službi sovražnikov slovenske samostojnosti. Z vsem tem dračjem vred je val opravil tako, da so hočeš nočeš nekako pribredli do skupnega cilja, in nekateri so se kar takoj znašli celo pri krmilih nove, samostojne, mednarodno priznane države.

Samostojnost je torej našla mnogoštevilno in sila raznovrstno združbo, ki se je oklepala vzvodov oblasti. Opravila, pred katerimi se je ta združba znašla, so nenadoma postala zelo rutinska: Zagon vizij in emocij sta vse bolj zamenjevala veščina in rutina, in tu so se presenečeni eksponenti komaj sestopljene garniture nenadoma zavedeli, da so v velikanski prednosti. Trenutek jih je zalotil sicer nekoliko razkropljene (mogoče celo nalašč?) po različnih strankah, a so hitro zazvenele skupne strune, in le še vprašanje časa je postalo, kdaj bodo bistveni instrumenti oblasti znova v pravih rokah. Izkazalo se je celo, da večstrankarstvo posel precej olajša. Prijetno in manj prijetno, zasluge in krivda se zlahka ustrezno prerazdelijo. Nenazadnje so se tudi realsocialistične sivine že naveličali in kapitalistični priboljški v pravih rokah še kako teknejo.

Avtor se je v vrtincu tega dogajanja znašel v najvišjem organu države kot poslanec prvega sklica demokratičnega slovenskega parlamenta. Ker ni sodil v nobeno etablirano skupino, je imel zelo majhen delež pri odločanju, imel pa je zato boljši razgled in dovolj časa za opazovanje; bil je tudi svobodnejši v svojih prizadevanjih. Utrinki iz obnebja njegovega angažmaja med mandatom in po njem so na ogled v tem drobnem izboru iz zajetnega arhiva, dodan pa je tudi zapis v zvezi z njegovim prvotnim poklicnim delom: restavracijo historičnih orgel.