Ali niso Habsburgi bili tudi malo naši?

 

15.07.2011 (rubrika Mnenja)  

 

 

Ni jih malo, ki so trdno prepričani, da se nič ne zgodi slučajno. Smrt na Bavarskem, v vili, ki si jo je postavil avstralski operni pevec in je za potrebe domovanja znamenite osebnosti bilo dovolj iz napisa na pročelju odstraniti črki "al", da je tudi navzven postala pomnik njegovega porekla, zagotovo sodi med dogodke, ki temu pritrjujejo.

Gre za sina zadnjega suverena dežel Svetega rimskega cesarstva, zadnjega vladarja dežel, ki so se v tisočletnem političnem družbenem vrenju v srčiki Evrope izoblikovale iz dežele, za katero znani spis Conversio - pravzaprav njegovi kasnejši prepisi, saj originalov ni - pove, da se je imenovala Karantanija in da so njeni prebivalci Slovenci.

Rodovina Habsburg, ki izvira iz švicarskega Habichtsburga, srednjeveške utrdbe roparskih vitezov, in je uspešno napredovala prek švabskega grofovstva do izvolitve za rimskega kralja in potem cesarja Svetega rimskega cesarstva, se je z Rudolfovo zmago pri Dürnkrutu leta 1278 nad dotedanjim suverenom karantanskih dežel, češkim kraljem Otokarjem, polastila karantanske dediščine in jo razširila v lasten dinastični imperij, "v katerem sonce ni zašlo".

Tu se znajdemo pred težavo, ki jo naša javnost pozna pod gesli: Slovenci nismo nikoli imeli svoje države. Slovenci nikoli nismo imeli svojih vladarjev. O sancta simplicitas. ("sveta preproščina") Poklicni jadikovalci, ki Slovencem spretno in zamaskirano v znanost podtikajo take in še druge slabšalne sprevrženosti, seveda pozabijo povedati marsikaj. Med drugim, da bi v Evropi težko našli državo, v kateri so vladali "naši" vladarji. Rusom so vladali večinoma Nemci. Celo zadnji patriarh (!) je bil Nemec. Švedom je kralja dostavil Napoleon - in to čistokrvnega Francoza. Bolgarski, romunski - in seveda tudi ogrski kralji vse do Habsburgov - so bili iz znane nemške valilnice "princev". Če koga preseneča komaj pojmljiv uspeh nemškega skladatelja Händla sredi angleškega Londona, naj ve, da je šel za svojo (nemško!) vojvodinjo, ko je postala angleška kraljica. Dobro je vedeti tudi, da so si v Londonu nadimek Windsorski izmislili šele, ko je postalo nerodno biti v sorodu s pruskim kraljem ali ruskim carjem. Da je vojvoda naše vojvodine Krajnske sedel tudi na španskem prestolu, je vedel vsaj naš diplomat Herberštajn, saj je s krajnsko državno delegacijo ne samo enkrat potoval službeno v Madrid, dokler zadeve s pooblastili kraljevega brata Ferdinanda niso bile urejene. Če glede "našosti" tega ali onega upoštevamo današnjo dovolj rigorozno zakonodajo o pridobitvi državljanstva, torej nacionalne identitete, ki terja v za prosilca najmanj ugodnem primeru le nekaj let stalnega prebivanja v deželi, kolikokrat so v skoraj tisoč letih Habsburgi postali "naši"? Za razliko od suverenov drugih dežel, so namreč ves čas živeli in bili doma v naših deželah in so se morali pustiti potrjevati za vladarje državljanom naših dežel.

Kdo vse se skriva za manipulacijami, kar zadeva z nami povezana dejstva, tukaj in zdaj ne gre razpravljati. Dovolj je, da se teh manipulacij zavedamo. Posledice nas pa tako ali tako bremenijo vsak dan bolj. Tudi glasni molk od ljudstva izbranih voditeljev ob smrti, ki odmeva daleč naokoli ves ta mesec, je nadvse poveden. A bi bilo mogoče o pokojniku iz vile Austria ob Starnberškem jezeru na Bavarskem vsaj kar zadeva nas, Slovence, povedati dosti več od floskul, ki polnijo medijski prostor  - demokrat, Berlinski zid, balkanske vojne, EU itd.

Če otrebimo plev našo zgodbo zadnjih dvesto let, vidimo, da smo bili tarča različnih šovinizmov in imperializmov - vse  do klavrno smešnih, a toliko bolj zoprnih in uničevalnih iz neposrednega sosedstva. In je tudi dejstvo, da dinastija iz Hofburga na pradavne korenine in jamstvo svoje oblasti vsaj v drugi polovici 19. stoletja ni več dosti mislila. Jahala je dvovprego nemškega imperializma in katastrofalno zavozila. Pri tem je zanimivo, da je bil zadnji vladajoči te dinastije in udeleženec usodnih dogodkov ob sesutju imperija razglašen za blaženega. Mnogi temu oporekajo. In je resnično videti, da je razglasitev napačno utemeljena. Karl I. zasluži celo svetniški obstret  zaradi nečesa drugega. Namreč zaradi svojega Manifesta z dne 16. oktobra 1918, ustavnopravnega akta, s katerim je - bolje pozno, kot nikoli - vnovič prepoznal državnopravno in internacionalnopravno subjektiviteto svojih vojvodin in kraljestev, ter jim priznal pravico do svobodnega razdruževanja in združevanja. Najpomembnejše, in v okoliščinah vladavine habsburške dinastije absolutna noviteta, pa je določilo, da naj se državni sveti izbirajo po etničnem ključu, kar je zagotavljalo Slovencem (druge etnije znotraj vojvodin  Avstrijskega cesarstva so v državnopravnem in zgodovinskem pogledu zanemarljive) udeležbo pri upravljanju svojih dežel-držav. Seveda tudi državljanom, ki so se šteli za del nemškega naroda. In ti so nemudoma izkoristili dano možnost, ter že prej ko v enem tednu razglasili združitev svojih dežel v Nemško Avstrijo. Ime so po porazu Centralnih sil na zahtevo zmagovalcev morali spremeniti, tako da so izpustili "Nemška". Zakaj pa svojih tisočletnih pravic, ki jih je evidentiral Manifest, in možnosti združitve v Zvezno republiko Slovenijo, niso izkoristili slovenski narodovi voditelji, pa bi znali morebiti povedati le oni sami. Dejstvo je, da so namesto v lastno zvezno državo pognali svoje ljudi v razčetverjenje, osiromašenje, izgubo dobršnega dela identitete, v brezna, morišča in pregnanstvo. A je dokument, ki ga je izdal cesar, nedvomno suveren slovenskih dežel, še danes temelj obstoja sosednje države Avstrije. Kako velik je njegov pomen, je pokazala epizoda Anschlussa, saj je bilo mogoče obnoviti državo prav zaradi tako trdnega temelja. In po drugi strani priča o pomenu dokumenta prav očitna ignoranca - tisti, ki jih zadeva, malo govorijo o njem, če sploh. Logično! Saj razkriva mnoga neprijetna dejstva v zvezi s Slovenci. In to tako potujčevalcem, kot slovenskim politikantom, ki se ponašajo s stoletno tragedijo, v katero so prav v trenutku, ko so bile "tisočletne sanje" na mizi, saj Manifest zadeva enako Slovence kot Nemce v Avstrijskem cesarstvu,  zavozili slovenske dežele in slovensko nacijo.  

Smrt v vili na Bavarskem in opazna ignoranca slovenske uradne politike in države  pripovedujejo resnico. Pripovedujejo, da je nesojeni monarh umrl zaman. Vsaj kar zadeva Slovenijo. Z njim je namreč dokončno umrla Zvezna republika Slovenija. Umrla je, ker ni več nikogar, ki bi že samo s svojim obstojem opominjal, da se zgodba slovenske državnosti in države ni začela s socialističnimi balkanskimi nestvori. Še manj, kot doslej, se bodo Slovenci zavedali, da smo vedno imeli svoje države (dežela je stara slovenska beseda za državo!) in lastne vladarje, diplomate, državnike. Udeleženci bodo zlahka prikrili, da 25. junija 1991 niso osamosvojili slovenskih dežel, subjektov internacionalnega prava (saj so dežele kot subjekti sestavljale avstroogrsko dvodržavje) z lastnim teritorijem in državnimi mejami, državljani in oblastjo, ki so leta 1918 vstopile v južnoslovansko državno tvorbo  "troedinega plemena" (kako perverzno!), marveč svojo monstruozno socialistično republiko, v kateri se - če pogledamo, kaj počno - še danes počutijo domače.

Zapah, s katerim bo to soboto kapucinski menih zapahnil vrata grobnice pri Kapucinih na Dunaju za dvema krstama, bo zapahnil tudi vrata poslednjim sanjam po Zedinjeni Sloveniji - Zvezni republiki Sloveniji.

 

 

Andrej Lenarčič

poslanec Državnega zbora Republike Slovenije 1992–1996

 

 

 

 

 

Kriza – priložnost za iskanje pravih temeljev

 

15.06.2011 (rubrika Gostujoče pero)  

 

 

To, kar se dogaja pri nas in z nami ob bližajoči se dvajseti obletnici, daje vtis, da se vse podira. A je vtis zavajajoč. Gre sicer res za podrtijo, a v teh dveh minulih desetletjih se ni nič podrlo, le balon, ki s(m)o ga zgradili na(d) razvalino, je počil in pred nami je resničnost.

 

Po pripovedovanju uglednežev, državnih uradnikov in funkcionarjev, strokovnjakov vseh vrst in drugih javnih oseb so tisti ljudje, ki so »krivi«, da smo tik pred praznovanjem dvajsete obletnice, prepričani, da se je svet začel z njimi. Vse, kar lahko slišimo ali beremo o naši državi, je, da je stara dvajset let in da je rojena iz socialistične Jugoslavije in njene kvazifederalne države Socialistične republike Slovenije. Dlje v preteklost sežejo le razprtije o zaslugah za bolj ali manj hude jame in za državo, »v kateri se /.../ hudo kršijo človekove pravice /.../« (Temeljna ustavna listina 1991).

 

Gre torej za preprosto dejstvo, da je tisto, kar danes pred našimi očmi izginja, navaden balon, izmišljija brez temeljev, zgrajena na ideoloških predsodkih in fantazmah. Znamenita »zgodba o uspehu« se razblinja in ostaja tisto, kar je bilo pod njo skrito: kup podrtije.

 

 

Iskanje resničnih temeljev

 

Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo kruta resničnost prikazala. Razumni ljudje namreč ne gradijo na izmišljijah, še manj na podrtiji. Najprej odstranijo ruševine in nesnago, da odkrijejo temelje, od katerih potem gradijo na novo. Če torej hočemo imeti svojo državo tudi za bodoče rodove, jo moramo postaviti na trdne, prave temelje, ki jih bomo našli šele, ko se bomo zavedali, da svet ni od danes, da se zgodovina ni začela z nami, da nismo za vse zaslužni – niti krivi – sami, da prihodnosti ni brez preteklosti in da kdor lastne zgodovine ne pozna, ni vreden svoje prihodnosti.

 

Podrtija, ki se razgrinja pred nami, ko je balon zgodbe o uspehu počil, ni nič drugega kot naša preteklost zadnjega stoletja. Ta podrtija je prekrila pravo slovensko zgodbo o uspehu. Zgodbo nacije, ki je, maloštevilna sicer, odigrala pomembno vlogo v Evropi. V bistvenem je zaznamovala politični, družbeni, kulturni, gospodarski in znanstveni razvoj Evrope in sveta. Vse dokler dežel, v katerih je stanovala ves čas, ki je zabeležen v arhivih, ni zajela kuga tujih imperialnih interesov, ki so razpihovali nacionalizme raznih sort.

 

Prislovično tolerantno, za vse različno odprto slovensko nacijo (le kot taka je lahko vedno bila v samem vrhu »evropstva«) je nasilje »z vseh štirih strani neba« pognalo v panično iskanje pravega odgovora. Zgodilo se je, in številni so k temu pripomogli, da so narodovi voditelji našli odgovor. In to takšen, da so tik pred zdajci, ko je bila končno na mizi toliko zaželena »Zedinjena Slovenija«, pljunili na državnost slovenskih dežel, zapustili svoj dom in nacijo pognali kot usmiljenja vreden privesek fantazmičnega in farsičnega, dejansko pa totalno shizofrenega »Troedinega plemena« v okolje, o katerem je Cankar povedal, da z nami nima nič skupnega (in dokončno in poslednjič »padel po stopnicah«).

 

 

Kako klavrno so Slovenci stopili v državo SHS

 

Podrtija je bila velika. Že začela se je klavrno: s samoodpovedjo lastni identiteti in državnosti. Uresničila se je misel zaničevanega pesnika: Kdor ne spoštuje se sam, podlaga je tujčevi peti. In ta peta je bila grozovita. Slovenska nacija je v trenutku izgubila več kot tretjino ozemlja in državljanov ter bila oropana do polovice svojega nacionalnega bogastva, »eliminiran« je bil cvet mladine, stotisoči so se razpršili v paničnem begu po svetu, kraški pojavi in polja prelepe domovine pa so dandanašnja »polja smrti«, srhljivejša od bolj znanih kamboških.

 

Osamosvojitelji iz devetdesetih let prejšnjega stoletja so opazili, da so se v državi, ki je nastala (tudi) na podrtiji slovenskih dežel leta 1918, tako zelo kršile človekove pravice, da se je bilo treba nazadnje iz njenega objema kakorkoli že rešiti. Njihovo ravnanje pa razkriva, da niso opazili – ali pa niso hoteli opaziti –, kaj osamosvajajo. Niso opazili držav, ki so 1. decembra 1918 pod vodstvom Narodnega sveta v Ljubljani vstopile v novo južnoslovansko državno tvorbo »Troedinega plemena«.

 

Kako bi potemtakem opazili, da se je tisto »ujedinjenje« zgodilo na skrajno neobičajen način, prav gotovo v popolnem neskladju z mednarodnimi pravom in navadami. Celo priložnostni nagovor dr. Anteja Pavelića, ki je vodil delegacijo »pridruževalcev« (od kod mandati?), je moral srbski prestolonaslednik takoj popraviti. Pavelić je namreč izjavil, da se »država SHS združuje s Kraljevino Srbijo«, in Aleksander je izjavo popravil in izjavil, kako ga veseli, da se »dežele države SHS« združujejo s Kraljevino Srbijo (glej Katalog razstave Jugoslavija 1918–1990, Beograd) .

 

Država se pač lahko združuje le s sebi enakimi, ne pa s kako pokrajino kake druge države. V fantazmični državi SHS so bile države pač le slovenske dežele (glede mednarodnopravne subjektivitete teh dežel glej: Poravnava 1867).

 

 

Stari stebri slovenstva v kotu

 

Dogodek 1. decembra 1918 je bil očitno zadnji, v katerem so nastopale slovenske dežele s svojimi državnimi atributi. V tem moremo videti tudi srečno okoliščino. Pravno dvomljive in popolnoma neustrezne odgovore slovenske politike na izzive časa v prejšnjem stoletju so sicer spremljale tragične zgodbe, najhujša pa se – kdo ve zakaj – le ni zgodila: »Slovenstva stebri stari« – državnost, državnostni atributi slovenskih dežel, so ostali zanemarjeni »v kotu«. Ob pozabljene se ni nihče obregnil, nihče jih ni uporabil ali se nanje skliceval, a tudi nihče ni poskrbel, da bi bili odpravljeni na način, ki je na mednarodni ravni v navadi.

 

Tako so osamosvojitev dočakali čakajoč na svoj trenutek, ki pa ni napočil, saj jih osamosvojitelji, morebiti zaslepljeni z bleščavo jugosocialističnih prividov, niso niti opazili niti upoštevali. Ni jim treba zameriti. Ključna figura sama je skrušeno ugotovila, da so »potem napravili veliko posranijo«. Vrh politike pa še dandanašnji, ko izpod počenega balona od vsepovsod štrli strahovita podrtija, ki prekriva prave temelje slovenske državnosti, razglaša to grozljivo gomilo za temelj slovenske države.

 

 

Sporazum, ki postavlja zadeve tja, kamor spadajo

 

Državnost SFRJ je zavarovala zunanje meje slovenskih dežel s tretjimi državami, čeprav se zdi, kot da te zavesti v slovenski zunanji politiki ni bilo. Mednarodne pogodbe Jugoslavije s sosedami so pač trajna dejstva. Problem pa je nastal z mejo s preostalim ozemljem znotraj SFRJ. »Republiške meje« so pač notranjepolitična zadeva in »na internacionalni ravni nimajo nobenega učinka«, če parafraziramo izjavo vodilne osebnosti na področju mednarodnega prava pri nas.

 

Niti sklepi Badinterjeve arbitražne komisije, ki je imela ustrezna pooblastila in je ustvarjala nova mednarodnopravna dejstva, glede meje slovenskih dežel s preostalim jugoslovanskim ozemljem nimajo teže, saj ni mogoče razglašati nekih novih mednarodnih dejstev, dokler stara niso razveljavljena oziroma odpravljena (non bis in idem). Državne meje slovenskih dežel ni razveljavila nobena jugoslovanska »republiška meja«, in karkoli že je Badinterjeva komisija v zvezi s temi republiškimi mejami razglašala, dejanske meddržavne meje slovenskih dežel to v ničemer ne zadeva.

 

Z dejanjem osamosvojitve so same po sebi spet v veljavi, pa če jih osamosvojitelji, kaj šele preračunljivi sosedje, opazijo ali ne. Na srečo se nam je zgodil Sporazum o arbitraži, ki končno postavlja slovenske državne zadeve na raven, kamor sodijo: na internacionalno pravno področje, na območje relevantnih državnopravnih dejstev, in hkrati očisti mizo vseh realsocialističnih ideoloških predsodkov in prividov. Ključni problem slovenske države – torej državne meje – je tako ad acta, saj ni mogoče, da slovenska vlada na tribunalovo mizo ne bi dala ključnih, mednarodnopravno relevantnih dejstev, kakršna zahteva sporazum.

 

 

Združitev v Zvezno republiko Slovenijo

 

Kriza, ki bo zaznamovala dvajseto obletnico osamosvojitve, je torej priložnost, da se slovenska politika posveti popravi »velike posranije«. Namesto da se vlada otepa s parcialnimi problemi, katerih razreševanje ni naloga vlad, namesto da se vtika in izgublja čas s tistim, kar morajo reševati ljudje sami, kar je stvar svobodnega trga in okoliščin, se more in mora potruditi in postaviti državo na prave, zdrave temelje, ki se pokažejo, ko odstranimo grozoviti kup podrtije, ki se je pokazal zdaj, ko je balon »zgodbe o uspehu« triumfalno počil.

 

Politiki in drugi vplivneži morajo zbrati dovolj energije in poguma, da oživijo tisto, kar so Slovenci reševali leta 1918 – in zavozili. Ustavne in državnopravne podlage so še vedno veljavne in so pred nami. Na popolnoma istem ustavnem temelju – Manifestu z dne 16. oktobra 1918, ki ga je Korošec ignoriral – stoji sosednja zvezna država Avstrija.

 

Kdor oporeka pravici slovenskih dežel, da se po sto letih končno združijo na tej podlagi v »davno sanjo« – Zedinjeno Slovenijo, torej v Zvezno republiko Slovenijo, oporeka pravico do obstoja tudi sosednji državi Avstriji. Dunajski politiki so se v petdesetih letih, v času pripravljanja državne pogodbe o Avstriji, vehementno sklicevali prav na ta Manifest. Ni torej dvoma, da je še danes veljaven dokument mednarodnega prava – ki tako kot mednarodne pogodbe ne mine! In velja tudi za slovenske dežele, ki nikoli niso »preminile«, pa naj so se znašle v kakršnihkoli že okoliščinah in začasnih administrativnih razmejitvah.

 

 

Zakaj imamo težave z regionalizacijo

 

Ko bo slovenska politika pokazala potrebno mero državotvornosti in samozavesti, s spremembo ustave postavila državo kot zvezno državo dežel na njene prave temelje, potem bo večji del danes na videz nerešljivih problemov minil sam od sebe. Ni mogoče na izmišljijah zgraditi uspešne družbe. To navsezadnje zahteva od Republike Slovenije tudi Evropska unija s tako imenovano regionalizacijo, s katero ima – zdaj vidimo, zakaj – naša država nerešljive težave.

 

Regionalizacija, kakor jo razume EU, ni namreč nič drugega kot struktura, sestavljena iz avtonomnih »dežel«, na kateri je bilo zgrajeno Sveto rimsko cesarstvo, v nekem času po nemarnem poimenovano z nacionalistično smešnico »nemške narodnosti«, ki jo tukajšnja etablirana stroka nekritično povzema, politika pa očitno (več) ne prepozna, na čem stoji in pade identiteta slovenske nacije.

 

Andrej Lenarčič

poslanec Državnega zbora Republike Slovenije 1992–1996

 

 

 

 

 

Accelerando furioso / Za Zvezno republiko Slovenijo!

 

29.08.2011 (rubrika Mnenja)  

 

 

Kopičijo se razmišljanja, pobude in komentarji, katerih ost je vseobča kriza upravljanja države in politike sploh. V množici pojmov in sugestij pa zaman iščemo bistveno. Vsi - seveda dobronamerni in kvalificirani - se namreč ukvarjajo s pojavi in posledicami, pravega vzroka pa kot da nihče niti noče opaziti. Po domače in zaradi nazornosti bi bilo problem mogoče opisati s primero: receptov mrgoli, lonec je pa počen.

Ta lonec je seveda naša država Slovenija.

Kdor hoče motriti fenomen "država Slovenija", mora poleg prave optike uporabiti vsaj malo širši zorni kot in s kritičnim očesom seči nekoliko dlje v preteklost. Vse z namenom, da prepozna, kaj se je pravzaprav zgodilo slovečega dne leta 1991.

In ko bo ta "lonec" zasijal ves lep in nov - potem na delo, kuharji!

Kaj se je torej zgodilo 25. junija 1991? Tega dne je slovenska skupščina razglasila in uveljavila samostojnost države Republike Slovenije. To se je zgodilo, ker so se v državi Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, katere socialistična republika je bila Slovenija, hudo kršile človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin (po TUL, Ur.l.RS, št. 1-4/91-1, 25.7.1991), in so prebivalci Republike Slovenije na plebiscitu izpovedali svojo odločenost, da se Republika Slovenija, kot suverena država, osamosvoji. Da se je vse to tudi dejansko zgodilo, so se državljani Republike Slovenije in ves svet z njimi lahko prepričali že nekaj ur po izvršenem dejanju, saj je Jugoslovanska ljudska armada, vojska SFRJ, torej vojska vseh ostalih republik in pokrajin, napadla osamosvojeno državo. Kar se je dogajalo kasneje, je dovolj znano.

A doslej zapisano ne pove vse resnice. Slovenija ni "padla z neba", Slovenci niso "prišli z Marsa" (čeprav krčevita prizadevanja nekaterih priseljevalskih obsedencev kažejo v to smer!), in Slovenija prav gotovo ni izum neke Jugoslavije, še najmanj kake socialistične. Njena zgodovina - in posebej še državna -  sega precej dlje v preteklost.

Kdor hoče prepoznati, kaj natančno se je zgodilo 25.6.1991, mora najprej prebrati bistveno ugotovitev arbitražne komisije, ki jo je ustanovila EU, in jo je vodil predsednik Ustavnega sveta Francije, Robert Badinter. Ta ugotovitev je merodajna, ker je bila komisija telo, ki je vzpostavljalo nova internacionalno pravna stanja, in je njena odločitev tudi dokončna, pove pa, da je država SFRJ razpadla. Da je tako, pripovedujejo dogajanja v nadaljevanju, saj postopki razreševanja nasledstva razpadle države potekajo na tej podlagi. Od vseh vprašanj najbolj zanimivo - in vsaj za Republiko Slovenijo tudi najbolj usodno - vprašanje pa doslej še ni bilo na dnevnem redu. Glasi se: Kaj je razpadlo? In odgovor je na očeh vseh: Razpadlo je tisto, iz česar je država, ki je razpadla, nastala. Tudi ta dejstva so dokumentirana, splošno znana in so konsekvence vsem na očeh.

1. decembra 1918 je v Beogradu pred regentom Aleksandrom, sinom srbskega kralja Petra I, delegacija Narodnega vijeća iz Zagreba z besedami njegovega podpredsednika (predsednika Korošca ni bilo!) izpovedala svoje zadovoljstvo, ker "se Država Slovencev, Hrvatov in Srbov združuje s Kraljevino Jugoslavijo". Regent Aleksander je v svojem diplomatskem odgovoru, s katerim je uradno sprejel voljo Narodnega vijeća, spremenil predmet združevanja in je izrazil svoje veselje, da "se dežele Države SHS združujejo s kraljevino Jugoslavijo". To je v vsem toku dogodkov, ki so pripeljali do nastanka južnoslovanske državne tvorbe, najbolj pomembna "podrobnost" (bistvo se običajno skriva v podrobnostih!). Pripoveduje pa ta podrobnost veliko zgodb. Najprej, da je prestolonaslednik s francosko in rusko diplomatsko šolo vedel, kako se stvari streže. Potem, da mu je bilo kristalno jasno, da se z državo more in sme združiti samo enakovreden subjekt. In seveda na koncu je s spremenjeno izjavo povedal, da ve, kdo v Državi SHS je subjekt mednarodnega prava. To so bile dežele. In edine "dežele" v Državi SHS so bile slovenske dežele, ki so bile države od davnine, in jim je zadnji ustavnopravni akt takratnega cesarja Avstrijskega cesarstva, suverena vojvodin in kraljestev tega dinastičnega združenja suverenih "dežel" (dežela je slovenska beseda za državo!), Manifest z dne 16. oktobra 1918, priznaval pravico do svobodnega združevanja odn. razdruževanja. To pravico je izkoristil Narodni svet v Ljubljani, in predsednik Pogačnik je takoj obvestil dunajsko administracijo, da prevzema vsa ustavna pooblastila v slovenskih deželah -  Primorski z Istro, Krajnski, slovenskem delu Koroške in slovenskem delu Štajerske. To so bili subjekti internacionalnega prava, saj so z drugimi suverenimi državami stopali v medsebojne odnose. Leta 1867. so npr. s Poravnavo (Ausgleich) sestavili Avstroogrsko dvodržavje oz. kakor je zapisano v dokumentu: Avstro-ogrsko monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva Avstrijskega cesarstva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju.

Kakor vsi in vsak subjekt internacionalnega prava so tudi slovenske dežele imele vse atribute - poleg državljanov in oblasti, tudi ozemlje in njegovo (državno) mejo. Dežele, katerih združitev je predsednik vitez Pogačnik postopkovno pravilno sporočil osrednji administraciji na Dunaju, so seveda imele skupno zunanjo mejo - kakor npr. v ustavi Zvezne republike Nemčije piše: Meje ZRN so zunanje meje dežel, ki jo sestavljajo.

Zunanje meje slovenskih dežel so bile po združitvi v južnoslovansko državo urejevane z mednarodnimi pogodbami te nove skupne države in ostalimi prizadetimi subjekti. Tudi danes, po osamosvojitvi, so vsi ti dokumenti in stanje na mednarodni ravni sprejeti in veljajo.

Meja slovenskih dežel znotraj skupne države, kasneje poimenovane Jugoslavija, pa je dobila funkcijo notranje upravne meje. A njen značaj državne meje ni bil nikoli odpravljen, saj je brez vsake formalnosti na celi črti znova postala meddržavna meja, ko je na oni strani nastala Nezavisna država Hrvatska. Da mednarodne zadeve niso gostilniška debata, se je pokazalo na ta način, da so sosede te nove države takoj odpravile "jugoslovanske" samovoljne notranje spremembe upravnih razmejitev: Tako je Madžarska nemudoma ponovno združila vse prekmursko ozemlje severno od reke Drave, po kateri je vedno potekala meja, in jo je zapisal tudi sporazum v Trianonu (1920, ponovno potrjen 1947) in Italija, ki je varovala celovitost dežele Primorske, niti slučajno ni dovolila Paveliću, da končno uresniči zagrebške ekspanzionistične apetite na račun slovenskih dežel in zasede Reko in preostali južni del Primorske.

Ves čas obstoja Jugoslavije ni bilo nobenega drugega dogodka oziroma spremembe, ki bi na mednarodni ravni spremenilo stanje, kakršno je bilo ob vstopu slovenskih dežel vanjo, in kakor ga je decidirano opredelil regent Aleksander 1.12.1918. Republika Slovenija je torej razglasila in uveljavila osamosvojitev v trenutku, ko je onkraj (državnih!) meja, s katerimi so slovenske dežele vstopile v skupno državo, bila država SFRJ. Badinterjeva komisija je odločila, da je ta skupna država razpadla, torej je lahko iz nje izstopila le tista in taka Slovenija, ki združuje dežele, ki so to skupno državo Jugoslavijo s svojim vstopom 1. decembra 1918 ustvarile.

Usoda, ki je Slovenijo in njene državljane, državljane dežel, spremljala (bodimo iskreni: strahovito tepla!) ves čas obstoja skupne države, je po eni strani povzročila njen izstop, hkrati pa terja, da se napaka in nje posledice nemudoma odpravijo. Takoj moramo svoje domovanje - svojo državo - ki smo ga z gašenjem nacional-šovinističnega požara skoraj odplavili, vrniti in sestaviti v življenja sposobno stanje, v kakršnem smo tisočletja uspešno gradili svojo in evropsko identiteto.

Neprecenljiva zasluga aktualne vlade je, da je s Sporazumom o arbitraži odpravila vse negativne posledice oz. učinke po svoje razumljivih napak pri osamosvojitvenih ukrepih. Sporazum namreč odpravlja relevantnost stanj, ki niso internacionalno pravnega značaja, razveljavlja pa tudi vse, kar se je zgodilo na meddržavni ravni po 25. juniju 1991, in zadeva meddržavno mejo med Slovenijo in preostankom SFRJ. S sporazumom o arbitraži smo Slovenci končno zapustili folkloro in brezglavo mešetarjenje z državnostjo, ter se po sto letih preizkušenj vrnili v orbito lastne državnosti in mednarodnega prava. Potemtakem ni noben slučaj, marveč naravna posledica pravilne politike, da je prvi minister slovenske vlade te dni po 498 letih izvršil državno opravilo pred vso avstrijsko deželno in zvezno elito, v slovenščini in to v neposredni soseščini slovenskega karantanskega knežjega kamna.

Le malo je še potrebno, da v naši javnosti prevlada zavest, zakaj in kako je potrebno preurediti naš "lonec" v Zvezno republiko Slovenijo in na ta način uveljaviti mednarodne pravne podlage, ki popolnoma iste in enake že od leta 1918 živijo svoje uspešno življenje v sosednji državi, Zvezni republiki Avstriji, da bomo namesto v pokveki, ki je iz slovenskih dežel nastala v sto letih strahovitih preizkušenj v nenaravni in zato od začetka zavoženi povezavi, zaživeli svoj uspešen danes in jutri v več kot sto let srčno zaželeni "Zedinjeni Sloveniji" - te pa ni brez zveze slovenskih suverenih dežel.

 

 

Andrej Lenarčič

poslanec Državnega zbora Republike Slovenije 1992–1996