Nacifašistično[1] nasilje nad Slovenci je bilo totalno in stalno. Zajema tako geopolitični, kot duhovni vidik. Nosile so ga oblastne, državne in cerkvene, strukture, ki so – dejansko absurdno – bile od pamtiveka slovenske, trdno vcepljene v dušo ljudi vzhodnoalpskega območja med Donavo in Jadranom, ki so med seboj občevali v brižinski slovenščini in se šli svojo unikatno ljudsko demokracijo odkar zgodovina pomni in še daleč tja na prag novega veka, četudi v že sprevrženi formi in s tujimi glavnimi igralci.

Duhovno nacifašistično nasilje     

     O intenzivnosti in učinkih duhovnega nacifašističnega ekspanzionizma priča že podrobnost, da konec 19. stoletja niti nacionalistično razpoloženemu Nemcu ni prišlo na misel, da bi v šolskem atlasu v opisu vzhodnoalpskega prostora omenil katero drugo “slovansko” ljudstvo razen Slovencev (imenuje jih seveda “Slaven”), pri nas pa je danes duhovni nacifašizem že tako prežel proračunsko “znanost”, da je njena obsedenost z naselitveno pravljico kulminirala v popolno izločitev pojma “Slovenec” (in deloma celo pojma “Slovan”!; oba nadomešča s smešnico “Alpski Slovani”, nedostojno vsake strokovnosti), v odrekanje slovenstva Karantaniji in za povrh še v vpletanje Hrvatov. Kako globoko do dna dantejevskega pekla sovraštva do lastne etnije more pasti etablirana “znanost”, pričajo besede znanega slovenskega zgodovinarja, ki je v uvodu reprezentativne in razkošne knjige o Slovencih zapisal, da so predniki Slovencev pridrli v te kraje v krdelih![2]

     Duhovni nacifašizem se je razodeval tudi v vlogi Cerkve na Slovenskem kot institucije, ki se ji pripisuje zaščitništvo nad Slovenci. S tem slovesom je sicer težko uskladiti nekatera dejstva. Začeli bi lahko že pred letom 1000, ko cerkvena oblast v sufraganskih karantanskih škofijah ni dovolila semenišč na območjih, poseljenih s Slovenci, ker »bi na ta način duhovščina bila preveč vindiš«.[3] Če se omejimo na novejše čase, je tu iz obdobja protireformacije znano uničenje slovenske književnosti, ki je vzniknila sočasno z nastankom drugih nacionalnih književnosti v Evropi, po zaslugi cerkvene skrbi za Slovence pa potem potonila za skoraj dvesto let. Postaviti velja tudi vprašanje, kako to, da se pri nas nikakor ni mogla izoblikovati dovolj močna plast “civilne”, laične inteligence. Vsekakor je res, da je bilo “kandidatov” v izobilju, le do kruha so težko prišli drugače, kot da so pokleknili.[4]. Vsak, ki se mu je uspelo zavihteti v državno službo, je zasvetil kot supernova – pa če ostanemo le pri Vegi. Po protireformacijskem deslovenizacijskem dosežku ni dolgo trajalo, da je Cerkev razobličila “zahtevo” za Zedinjeno Slovenijo v medlo “prošnjo” dunajskemu dvoru, pobudnika, svojega duhovnika Matija Majarja-Ziljskega, pa najprej izgnala na “svetohelenske” Višarje, na koncu pa še v daljno Prago.[5]

       Posebnost tega cerkvenega »narodnega zaščitništva« nad Slovenci je prišla najbolj do izraza na prelomu stoletij, ko so šla v klasje narodnobuditeljska prizadevanja mnogih evropskih etnij. Slovenci smo se takrat znašli goli in bosi, brez vsake najmanjše državotvorne misli in pobude. Nacionalni naboj, kolikor ga je še ostalo izven etničnih in religioznih, kvazi »kulturnih« sprostitvenih ejakulacij, se je manifestiral kvečjemu v poniglavem medsebojnem spotikanju, obtoževanju in zmerjanju dveh nasprotujočih si polov – neprimerljivo močnejšega, klerikalnega, in šibkejšega, pretežno laičnega, svobodnjaškega. Največ, česar so bili bolj ali manj samozvani »narodni voditelji« sposobni v za Slovence usodnem trenutku ob koncu prve vojne, je bilo panično iskanje novega tutorja, namesto čez noč izginulega dunajskega. Katastrofa Slovencev konec prve vojne je bila zato popolna in mnogo hujša od tiste, ki je zadela poražene začetnike svetovne morije. Razblinila se je nacionalna skupnost, izgubili smo dve tretjini nacionalnega bogastva, polovico prebivalstva in skoraj toliko ozemlja, če na štiri države razkosane krpice sploh moremo poimenovati ozemlje. Nenadoma smo bili izpostavljeni uničujočmu prepihu. Iz zgodovinsko priznane etnije smo padli na položaj manjšin. Če namreč privzamemo, da je manjšina etnija, ki se proti svoji volji znajde v neki državni skupnosti, ki je ne občuti kot svojo, potem s(m)o Slovenci leta 1918 postali manjšina tako v Italiji, na Madžarskem, kot tudi v Jugoslaviji (!)[6]. V smislu definicije manjšine edino Korošci niso bili manjšina – ostali so v »svoji« državi in to po svoji volji, pa naj se sliši še tako groteskno ali shizofreno.[7]

     Kot v resnici shizofreno se je namreč izkazalo slovito cerkveno tutorstvo/zaščitništvo tudi tokrat. Konec 19. stoletja je mimo jožefinskega cerkvenega intervencionizma v gospodarski sferi na Slovenskem počasi a vendarle nastajala plast delavstva. Selitev železarstva z Jesenic na Tržaško - in gospodarski razvoj Trsta nasploh - je pripeljala tja nove delavce, od tega veliko Slovencev. Trst je postal največje slovensko mesto. Svobodnjaške struje med Slovenci so zahtevale slovensko univerzo. Slovenci so bili prisotni v javnem življenju. Nastale so mnoge pomembne nacionalne institucije, finančne, gospodarske, prosvetne, kulturne, politične. Politične okoliščine konec 19. stoletja so bile Slovencem na Primorskem naklonjene, saj je na jugozahodu monarhije pritiskal italijanski iredentizem. Tudi denar za ustanovitev univerze je bilo mogoče pričeti zbirati pod pokroviteljstvom presvitlega cesarja. Očitno je na dvoru za trenutek prevladala ideja z močnimi Slovenci ustaviti italijansko ekspanzijo. Zato so podprli slovenski nacionalni potencial. Kako je potem dejansko potekala diverzija, ki je zrušila nabirko in pobudo, namesto tega pa ustanovila zasebno škofijsko srednjo šolo v Šentvidu nad Ljubljano, je mogoče le slutiti.[8] Očiten pa je pred vsakomer vzrok in učinek te Jegličeve diverzije.

     »Vsezaverodomcesarjevsko« cerkveno zaščitništvo je s časom več kot očitno prišlo v navado in v zanimivo maniro. Narodna prebuja je postala zlasti v 19. stoletju vsesplošna. V bolj ali manj ekstremni obliki je zajela vso Evropo. Naše dežele so posebej močno čutile nem-ški nacionalistični sunek. Dunajska oblast je postala povsem nemška in sporadični pojavi slovenskega nacionalnega (samo)zavedanja so bili motnja. Jožef II. je z nasilnim poizkusom uvedbe popolnoma nemškega uradovanja v slovenskih deželah povzročil odpor, in je moral odnehati. Ponemčevanje uradnega in javnega življenja se je nato uveljavljalo po korakih. Tu je našla svojo nišo Cerkev, ki je narodnozavedno potenco ljudstva usmerila v religiozno območje. Pobožnosti, cerkev, romanja in zakristija so postali nadomestki, kjer se je sproščala slovenska etnična potenca in koder so sproti trebili narodnopolitične nastavke. Nacionalizem, politika, oblast in denar so vse bolj postajale grdobije, s katerimi naj se ukvarjajo oni drugi, blago in ponižno slovensko ljudstvo pa se je vzneseno zgrinjalo okoli narodovih verskih svetinj.[9] Nemška dunajska oblast je zaznala to zanjo pozitivno dimenzijo dogajanja in je bila pripravljena Cerkev ustrezno nagrajevati.[10] Slovenske molitve in pobožne pesmi nemškemu nacionalističnemu ekspanzionizmu pač niso bile v napoto pri njegovem pohodu na Jadran in v smeri Bizanca. A zavzetost visokega klera je bila brezmejna. Znan je primer škofa Missie, ki je cesarjevi pobudi, da se v slovenskih deželah uvede obvezna pridiga v slovenskem jeziku, ugovarjal, češ da itak vsi znajo nemško. Plačilo – nagrada – je prišlo kmalu: Postal je kardinal.[11]

     Kulminacijo duhovnega nacifašističnega nasilja nad Slovenci je tako mogoče videti prav v likvidaciji libertarnih prizadevanj za slovensko univerzo in v kraji zanjo že zbranega denarja.[12] Namesto univerze je potem zrasla slovenska zasebna cerkvena srednja šola, ki kljub vztrajnemu frazarjenju ni bila niti prva niti edina[13] – je pa bila odločilen dejavnik, ki je zaustavil razvoj že tako skromnih poganjkov slovenske moderne državotvorne ideje. Dotlej so namreč slovenski maturanti, ki so popolnoma obvladali nemški in tudi druge jezike, lahko svobodno nadaljevali študij na mnogih evropskih univerzah. Tudi mnogi izmed tistih, ki so jih pri študiju podpirali domači župniki, so se cerkvenemu objemu uspeli izmakniti in so doštudirali »civilne« stroke, za razvoj nacionalne politične misli, znanosti in tehnike še kako pomembne. Samo slovenska srednja šola, in še ta popolnoma pod cerkvenim vplivom, pa je otežila vsako drugačno nadaljnjo študentovo pot, razen bogoslovja. Tudi vsak drugačen nadaljnji študij maturantov cerkvene gimnazije je bil izključno v znamenju cerkvenih potreb in nadzora. Sam pobudnik te slovenske srednje šole je zapisal, da je bil glavni vzgib za njegovo prizadevanje dejstvo, da tuje univerze slovensko mladino kvarijo. Nenazadnje dovolj pove o namenih in ciljih v oči bijoč napis na pročelju: Kristusu, zveličarju sveta.[14] O vzgojnih principih in metodah uprave in vodstva zavoda pa so veliko povedali nekateri slušatelji. Pravzaprav o tem največ pove dejstvo, da je pričevanj malo, tako velik je bil strah vse do konca. Pričevanja dajo slutiti, kako okvarjene značaje je zavod produciral. Nasilje pooblaščencev nad sošolci v posameznih »divizijah«, kakor so imenovali posamezne skupine dijakov v velikanskih, kasarniških oddelkih, je bilo močno problematično. Prenapetost posameznikov iz vodstva je vse do konca povzročalo trenja celo v samem vodstvu. Jegličev favorit Gnidovec, kasnejši škof v Skopju, je s svojim izživljanjem nad še otroki, povzročil revolt med profesorji in je moral oditi.[15] Bilo bi zanimivo analizirati, kolikšen je bil delež tako vzgojenih prenapetežev pri kasnejšem trku dveh ideologij v razmerah okupacijskega kaosa.

     Je pa še ena skrajno problematična posledica cerkvenega skrbništva nad nacionalnimi rečmi. Po sami logiki stvari se je Cerkev vse bolj ukvarjala z gospodarskimi dejavnostmi. Je seveda resnica, da je veliko duhovnikov nesebično delalo za gmotno korist svojih župljanov, da so mnogim reševali usodna eksistenčna vprašanja. Je pa tudi res, da je župnikova gostilna, trgovina in marsikje še mesnica in roka nad zadružništvom in prosveto hočeš nočeš ustvarjala monopolna razmerja in marsikje, kljub nespornim dobrodelnim učinkom, rodila trajne zamere, sovraštvo, »ločitev duhov« tudi na tem področju. Neizogibno je tudi naneslo, da tisti, ki se ni vključil v cerkveno/versko okolje, ni imel skoraj nobene možnosti za gospodarsko uspešnost, razen v nemškem okolju. Vse »slovensko« je bilo trdno v rokah Cerkve. Ker pač niso bili vsi slovensko zavedni ljudje tudi cerkveno razpoloženi, je iskanje boljše prihodnosti v tujini, namesto vdinjanja osovraženemu tujcu doma, zavzelo izjemen obseg. Emigrantstvo, umikanje, tudi beg iz domovine je še ena zločesta posledica pojava, ki ga drugod v civiliziranem svetu ne beležimo. Sprevrženost te vrste se še dandanašnji kaže v skoraj oboževanju izseljenstva, namesto priznanja onim, ki se doma spoprijemajo s težavami in ohranjajo domovino in slovenstvo. Ali pa v nekritičnem sprejemanju dezerterstva cele vojske, ki se je sama hvalila s svojim domobranstvom, kot nekaj povsem normalnega. Niti se priznanemu pisatelju še pred dobrim desetletjem ni zdelo zavržno odvračati rojake od prizadevanj za suvereno lastno državo, ker da jih itak čaka ona druga, večna, nebeška Slovenija...[16] Privoščljivo muzanje kakega navdušenca iz nasprotnega tabora seveda nikakor ni osnovano! Početje boljševističnih zanesenjakov je povsem, do detajla, primerljivo. Tako po metodi kot po učinkih. Partijsko bicikliranje, elitizem in sektaštvo je konec koncev še presegalo dosežke klerikalizma. Pač skladno z maksimo o dobrem učitelju, katerega kvaliteta se očituje tako, da ga učenec prekosi.[17]

     Brez ozira na moralne in politične vzgibe delovanja cerkvenega vrha je bila posledica tega sto let trajajočega delovanja ne le popolna »ločitev duhov« in ekstremni verski šovinizem, očiten v znanem geslu: »Samo katoličan je lahko Slovenec«[18], marveč in predvsem popolna odsotnost slovenske državotvorne misli. V usodnih trenutkih na začetku dvajsetega stoletja, ko so drugi evropski narodi z dosti mlajšo državnostno tradicijo od naše slovenske – karantanske – vzpostavljali svoje moderne nacionalne države, s(m)o Slovenci beračili po Balkanu in cerkveni dostojanstveniki so panično iskali novi »dunaj« – novega gospodarja, komur bi prodajali ukročeno slovensko čredo. Politična smetana drugih narodov črnožolte monarhije je že desetletja prej gradila svojo moderno državnostno identiteto. Obiski pri voditeljih sil Antante že davno pred koncem vojne so prinesli trdno zavezo najvplivnejšega izmed voditeljev, Wilsona, da za vsako ceno uresniči samoodločbo narodov. Češki Masarik je imel ob koncu vojne zaradi svojega »minulega promocijskega truda« kaj lahko delo pri vzpostavljanju suverene Češke republike. Ker so bili sosednji Slovaki (nomen!) podobno kot Slovenci, politično bosi oz. obuti v cerkvene strukture, je dobil za povrh še Slovaško.[19] Za kako sprevržena dejstva gre v slovenski zadevi, postane očitno, ko opazimo, da je v času, ko ni bilo nikjer nobenega ekumenizma, ampak je med Vatikanom in pravoslavjem vladalo pravo sovraštvo, slovenska katoliška cerkvena elita jadrno naravnost drvela v objem balkanskega pravoslavnega monarha. Zagotovo je bil strah pred izgubo njenih stoletja trajajočih »vsezaverodomcesarjevskih« pridobitev in privilegijev več kot brezmejen. Da so s svojega (pridobitnega) stališča ravnali prav, se je izkazalo tik preden je slovenstvo (tudi) po njihovi zaslugi utonilo v novo katastrofo druge vojne in revolucije. Kot poplačilo za »trud«, ko so s prižnic svojim podanikom »pojasnjevali« sporazum Cvetković-Maček med Srbi in Hrvati, so od Beograda v režiji Antona Korošca dobili celo tisto premoženje, ki jim ga je poprejšnji dunajski gospodar odrekel: Freisinške in briksenške fevdalne posesti, ki nikoli v zgodovini niso bile last Cerkve.[20] Bile so državni fevd, že pred stoletjem in pol sekulariziran – uprava je bila odvzeta cerkvenim knezom. Ker so bile na zemljiške posesti/fevde že od nekdaj vezane patronatske pravice in dolžnosti, je dunajska vlada iz sekulariziranega premoženja oblikovala »verske sklade« in del dohodkov namenjala verskim potrebam. Površna »stroka« pa ima očitno vtis, da gre za cerkveno lastnino...

     Koliko je omenjeno družbeno naci(klero)fašistično  nasilje imelo zraven pri razrastu revolucionarnega nasilja in grozovitostih v naši deželi med vojno in po njej, bo razkril čas.

     Duhovno nacifašistično nasilje nad Slovenci je torej glavni vzrok in razlog, da smo četudi znamenita državotvorna etnija v Evropi, s prvimi zapisanimi besedili v nekem jeziku, ki ni latinski ali grški, s prvo dokumentirano in izpričano svatensko državno prakso, z epohalnimi deli na prvem vlaku, ki je evropske nacije odpeljal v kulturno sodobnost, zakrneli, obstali osamljeni v podalpskem zakotju, zdesetkani in razkosani prebivakirali polovico zadnjega stoletja, padli v brezno okupacije in revolucije in komaj obstali na požganem, razrušenem, s trupli posejanem preostanku svoje domovine. Morebiti bi s svojo osamosvojitvijo po tej stoletni kalvariji lahko veljali za eklatanten dokaz smotrnosti Stvarstva, ki navsezadnje vendarle vzpostavi pravično stanje stvari.

Geopolitično nacifašistično nasilje   

     Tudi geopolitično nacifašistično nasilje, ekspanzionizem sosedov, je besnel nad Slovenci vso znano zgodovino. Vsem svečenikom in apostolom ideološko in politično kontaminirane zgodovinske misli velja najprej povedati, da je beseda »Slovenci« v tem kontekstu terminus technicus, ki pomeni ljudi slovenskega jezika, ki so od začetkov naseljevali dežele vzhodnih Alp in obrobja. Tujci in domačini so tako ali drugače poimenovali te prebivalce, njih značilnosti – govorice in državotvornega svatenskega duha – pa niso mogli ne zatajiti ne skriti, niti ju ni dokončno zadušila nacifašistična manipulacija. Jezika ni povozila niti dobro plačana akademska svojat, ki si je prisvojila oblast nad narodovo govorico, niti ni državotvornega karantanskega instinkta izvotlila jata zmedenih ali prodanih narodnih voditeljev. Kjer so ljudje obmolknili, so vpila dejstva, je pričala kulturna krajina in so zveneli toponimi.[21] In kljub vsemu se je preprosto slovensko ljudstvo ob pravem trenutku, več kot pol tisočletja potem, ko so izzvenele slovenske državne prisege na Svatnah, znalo odzvati in ujeli smo zadnji – in morebiti edini – vlak v moderno državno samostojnost.

    Pogled na ostanek ostanka nekdanje slovenske resničnosti, ozemlje današnje Republike Slovenije, priča o nenasitnem geopolitičnem nacifašističnem nasilju vseh sosedov. Posebnost Slovenije, njenega ozemlja in ljudi je, da je ves znani zgodovinski čas samo izgubljala na ozemlju in prebivalcih, ki bi se še upali imenovati Slovenci, lakomni nacifašizem sosedov pa je pridobival na obojem  - na ozemlju in prebivalstvu. Le geografskim značilnostim, zaprtosti, težji prehodnosti nekdanje Vojvodine Krajnske gre zahvala, da je ostala od vseh slovenskih dežel do najnovejših časov skoraj popolnoma slovenska. Celo osrednje območje nekdanje Karantanije, vojvodina Koroška, ki je bila še sredi 19. stoletja srčika slovenskega narodnega življenja, je že pred prvo vojno podlegla raznarodovalnemu pritisku. Odtlej pa je tam vedno manj tistih, ki si še upajo povedati, kaj so. Prav farsično je, da so si lakomni sosedje morali prisvajati celo našo slovensko dediščino, saj svoje ali sploh niso imeli ali ni bila dosti vredna. Skladno z naravnimi zakonitostmi pa so imeli tolikanj več fizične moči in primitivnega gona po nasilju. Še bolj neverjetno, a tudi tragično pa je, da s(m)o se celo sami Slovenci rade volje in lahkomiselno odpovedovali lastnim koreninam, svoji lastni zgodovinski dediščini, državnostni tradiciji, pričevanjem. Podlo odrekanje slovenskosti zgodovinskim dejstvom, kar pospešeno zganja celo sodobna zgodovinska »znanost« pri nas, presega vse meje. »Stroka« sistematično taji notorične resnice. Iz javne zavesti je povsem izrinila deleže Slovencev in slovenskih dežel zlasti pri kulturnem in političnem razvoju v širšem okolju. Malokomu je še znano, v javnosti pa sploh ni, da so celo slavni Dunajski dečki slovensko delo. Njihov ustanovitelj je Ljubljančan, Jurij Slatkonja, ki je bil tudi prvi škof novoustanovljene dunajske škofije. Delež slovenskih diplomatov in emisarjev na dvorih od Španije prek Rusije do Carigrada je skoraj popolnoma zamolčan. Nekoliko bolj – a večjidel omejeno na ljubiteljsko prizadevanje – je obdelan le Herberštajn in njegovi Moskovski zapiski, pa še to verjetno le iz razloga, ker mu »stroka« podtika nemško poreklo. Imamo torej opravka s popolno zaroto. Po eni strani zamolčevanje deleža Slovencev in slovenskih dežel, po drugi strani pa rasistično samoodpovedovanje deležu vseh, ki jih morejo razglasiti za tujce, čeprav so se rodili tukaj in so njihove rodovine živele v naših deželah stoletja. Početje slovenske zgodovinske stroke bi veljalo preučiti z vidika blutundbodenskih rasitičnih kriterijev. Kaj drugega je odrekanje »domovinske pravice« pomembnim ljudem le zato, ker so imeli priimek ali ime nemško zapisano.[22] Povedanemu velja dodati povsem istovrstno škodljivo ravnanje (ne le) na Koroškem, kjer se Slovenci brez razmisleka (samo)razglašajo za manjšino. Kakor bi nekdo svojo hišo odprl na stežaj tujcu, sam pa bi se stiskal v kaki ropotarnici. Ni mogoče odobravati zamolčevanja za Korošce tako silno pomembnega dejstva, da je sedanja Avstrija dobila pravico do obstoja zaradi protinacističnega boja Korošcev, koroških Slovencev, ki so se nasilju uprli z orožjem. Ta oboroženi boj je bil argument Dunaja, ko je uveljavljal pravico do suverenosti Avstrije, kakor je določala Moskovska deklaracija.[23] Nikjer drugje na ozemlju današnje Republike Avstrije namreč ni bilo učinkovitega oboroženega odpora, razen slovenskega partizanskega na Koroškem. Vsa preverznost ideološke zakrknjenosti se kaže v ignoranci tega dejstva, ki si ga – verjeli ali ne – privošči prav prizadeta »manjšina« sama. Nikoli se na to ne sklicuje. Raje ždi v svojem »manjšinskem« kotu in moleduje za krajevne table... Ne pomaga niti poštena, državniška poteza Dunaja. Nagovor druge predsednice avstrijskega parlamenta ob proslavi na Ljubelju (2006) je ostal popolnoma brez odmeva.[24]

     Širši javnosti ni znan še en, posebej perfiden poseg v slovensko koroško dediščino. Če komu, je Slovencem jasno, da Koroška odmeva od slovenskih pesmi, prastarih besedil in še starejših melodij. Splošno je tudi znano, da je večglasno ljudsko petje zelo redka posebnost, ki pa je med Slovenci nekaj običajnega, tipičnega. Dejstvo, da je zborovsko ljudsko petje med nemško govorečimi ljudmi močno razvito le na Koroškem, mora prav gotovo zbuditi pozornost. Zelo hitro je mogoče tudi priti do odgovora. Sredi 19. stoletja je namreč Korošec Thomas Koschat (Tomaž Košat!) iz Vetrinja[25] slovenskim pesmim podložil nemška besedila in z državno podporo organiziral intenzivno kampanjo z gostovanji pevskih zborov doma in po svetu. Tako je nemška linija prepričala svet o nemškosti Koroške. Seveda je že povprečno glasbeno razgledan poslušalec opazil nenavadno mrmranje, kadar je zaradi slovenskemu jeziku ustrezne melodije besedilu v nemščini zmanjkal kak zlog...

     Širno območje slovenskih krajin, ki je, kakor povedo viri in kličejo toponimi ter kulturna krajina, segalo tja do Podonavja na severu, v Panonijo na vzhodu, daleč v Posavino na jugozhodu in v Benečijo na zahodu, je pohlep geopolitičnega nacifašizma  v nekaj stoletjih zreduciral na trikotnik, stisnjen med obronke jugovzhodnih Alp, skrajni zahodni rob Panonije in tržaško zaledje. Prav za toliko, kot so nam ukradli, so sosedje nabreknili.[26] In naj je še tako šokantno za treznega prebivalca zelenomodrega Planeta, še vedno niso siti. Med seboj se ločijo le po metodi. Eni bolj drugi manj zviti, spretno prevarantski, drugi bedasto primitivni, ošabni ali štorasti, vsi po vrsti pa dosledni in učinkoviti. Ker torej niso kaj dosti med seboj različni, zadošča pobliže pogledati »uspešno« prizadevanje soseda na jugovzhodu.

    Znova pride prav geografski dosežek – veliki atlas, ki je nastal leta 1900 sredi najmanj Slovencem naklonjenega novokolonialnega nemškega imperija, v Berlinu. Nemška natančnost in doslednost prikaže prav vse relevantne podrobnosti daleč v preteklost. Presek ozemeljskih pridobitev jugovzhodne sosede razodeva, koliko je nabreknila v zadnjih stoletjih. Danes uveljavljeno njeno skupno ime je bilo prvotno neznatna krajina med hrvatskim Zagorjem[27] in Gorskim Kotarjem[28]. Slavonija in Dalmacija, ki sta danes integrirani v skupnost, sta bili ves čas kronovini zase, v kolikor je mogoče tako imenovati vse do konca prve vojne madžarskim kraljem podrejene deželice. Poleg tega je zelo poučen pogled na karto, ki kaže razprostranjenost posameznih verstev. Vsa dežela od vključno Dalmatinske Zagore prek Kninske krajine mimo Karlovca do Save, je označena kot grško ortodoksna. Prav tako velika območja Posavine med Požego in Donavo.[29] Le odkod nenadoma ta nabrekla antemuralekristjanska novota, ki si je po prvi vojni prilastila nikdar njen Čakovski okraj do zliva Mure in Drave, po drugi vojni pa še Istro, ki ne le nikdar ni bila njen del, sploh nikoli v zgodovini ni bila z njo v stiku. Reški okraj je dobila izključno zahvaljujoč potrebi, da Dunaj potolaži Budimpešto, in je zato Madžarska dobila Reko kot svoje svobodno pristanišče. Vse od tu proti severu in jugu je bilo Avstrijsko – Küstenländer.

     Za današnjo rabo je celo zelo pomembna podrobnost, kako je potekala meja od Reke do Karlobaga. Sosednji mednarodnopravni strokovnjaki in strokovnjaki pomorskega prava (tako se sami postavljajo) v zvezi s stanjem v Piranskem zalivu v en glas trobijo, kako ni nikoli nikjer bilo primera, da bi bilo morje v eni državi, obala pa v drugi.[30] Naj izvolijo pogledati karto podvelebitske obale iz leta 1900, pa bodo morebiti opazili, da meja med Avstrijo in Ogrsko poteka po obalni črti od Sušaka do Karlobaga, kjer se šele dvigne na grebene Velebita. Tako se na njihovem domačem zelniku sesuje v prah fama, s katero poskušajo briljirati pred neukimi, ki ne opazijo popolnoma enako potekajoče mejne črte med Hongkongom in Kitajsko, ki je bila stoletje meja med dvema državama in je to še vedno na svoj način. Ni potemtakem presenečenje, če si lakomnost po vsem stoletnem žretju tujega privošči še naprej lomastiti po slovenskem Piranskem zalivu, po snežniških bregovih, Gorjancih in po lokah in tokavah ob Muri. Ravnanje, ki v celoti razloži na prvi pogled sicer presenetljivo nacistoidno obnašanje sosede v obdobju nacifašistične strahovlade med drugo svetovno vojno.

     Pravzaprav vsak pogled v minule čase odkrije nova dejstva, ki povedo, da obnašanje južne sosede ni noben slučaj, marveč logično nadaljevanje običajne prakse na zgodovinskim okoliščinam odgovarjajoč način. Le sobivanje v skupni jugoslovanski državi, kjer čaršija ni dovolila nobenih vojaških in državnih premislekov, kaj šele razprav, o čemerkoli vojaškem ali državnostnem mimo srbskih epopej, je utišalo med Slovenci živ spomin na stoletja, ko so preko Kolpe in Sotle leto za letom vdirale tolpe roparjev in morilcev. Ti nenadni napadi iz gozdov na nič hudega sluteče kmete na polju, mirne vasi in naselja, so osiromašili deželo in zdesetkali prebivalstvo. Tolpe so se pritajeno premikale skozi gozdove in brez opozorila napadale tudi daleč v notranjosti – na Goriškem, Koroškem, Kranjskem in Štajerskem. To niso bile redne vojaške enote. Zato je poimenovanje »turški vpadi« napačno. Odseva posledice politično vsiljene »bratovske ljubezni« z južnimi sosedi. Tolpe so bile namreč sestavljene iz ljudi zelo podobne govorice, bližnjih sosedov z onega brega. Marsikdaj je bilo celo tako, da so isti ljudje, ki so podnevi ali prek tedna služili krajnskim vojaškim poveljnikom v protiturških mejnih utrdbah Karlovcu ali Bihaču ipd., ponoči ali za vikend zganjali morilsko, požigalsko obrt na Slovenskem. Tudi v mejaških, krajinskih utrdbah in med tamkajšnjimi vojnimi pohodi so radi skrajšali za glavo ali ugrabili kar svojega slovenskega poveljnika.[31] Ugrabljanje ljudi, ki je dandanašnji posebnost bližnjevzhodnih muslimanskih okolij, je bilo v naših krajih za časa »turških vpadov« vsakdanjost. Tolpe »Turkov« so pobijale vse starejše, otroke, zlasti moške pa so odvlekli s seboj, da so jih prodali za janičarje, za sužnje ali – dekleta – za hareme. Posel je bil cvetoč še zlasti zaradi posebej zvite domislice. Najraje so namreč ugrabili kakega vplivnega veljaka, vojščaka, plemiča, potem pa so nastopili dubrovniški trgovci kot posredniki. Ponudili so Krajncem možnost odkupa. Seveda so slovenski sorodniki radi segli globoko v žep/skrinjo, in dobili nazaj svojega človeka – resnici na ljubo dostikrat skoraj že mrtvega. Za cekine iz te odvratne trgovine so rasle džamije[32] in dubrovniški Stradun bi lahko bil tlakovan s slovenskim zlatom.

     V zvezi s »turškimi« vpadi je treba povedati tudi to-le: Značilnost – nenadni napadi na popolnoma nepričakovanih krajih – je dokaz, da napadalci nikoli niso bile redne turške vojaške enote, ampak tolpe »honorarcev« iz soseščine. Le ti so se mogli in znali pritajeno približati naseljem daleč v notranjosti. Tudi niso nikoli napadli večjih utrjenih krajev. Torej očitno »niso imeli časa«, kar bi za redne vojaške enote ne bila nobena težava. A redne vojske so bile vedno pravočasno na očeh, ogleduhi in kurirji so lahko pravočasno opozorili na premike, in slovenske redne čete so vedno zmagovale – že pred znamenito bitko pri Sisku, ki še zdaleč ni bila edina slovenska zmaga nad Turki. Tolpe pa so bile problem, ker redne čete niso mogle pravi čas biti na kraju napada. »Partizanski« način vojevanja je bil torej že takrat uspešen oz. je jasno, odkod je prišel v naše kraje med zadnjo svetovno vojno. So pa Slovenci izumili sijajen obveščevalni sistem, ki je bil popolnoma učinkovit in edinstven (poleg enako unikatnih in učinkovitih obrambnih naprav – taborov). To so bile grmade na daleč vidnih vrhovih.

     Ni odveč spomniti še na en zelo zanimiv vidik. Iz zgodovine slovensko-hrvaških odnosov ni znan samo pojem »zemljokradice«. Enako če ne bolj je znano, kako so slovenski »voditelji« ves čas tamošnjim nekam lezli. Včasih prav neokusno. Oboževanje »hrvaškega državnega prava« je mejilo na aboto. In je tudi bilo abotno. Če namreč znana dejstva pogledamo natančneje in brez predsodkov, se prikaže sila zanimiva slika. Namesto oboževane hrvaške »državnosti« in podjarmljenih »Krajncev« ugledamo Slovence, ki vladajo Hrvatom. Dejstvo je namreč, da so bili Hrvati ves čas podrejeni Madžarom – ne konstitutivni element madžarske kraljevine, marveč podjarmljena dežela. Madžari so jim določali upravnike, ki so nosili madžarsko ime ban. Prav tako so Madžari ustanovili svojo škofijo v Zagrebu in zgradili stolnico, posvečeno Štefanu, madžarskemu kralju. Popolnoma druga situacija kot pri nas. Habsburžani so se sicer res z bojem polastili velikokarantanskega Otokarjevega vojvodstva! Koliko jim je pomenilo biti vojvoda v karantanski dedovini, se pokaže v tem, da Rudolfu ni bilo dovolj premagati Otokarja, ampak ga je ukazal celo zahrbtno, neviteško, po končanih bojih, umoriti. Umazano delo so sicer zanj opravili ukrajinski Polovci (morebiti so bili zraven tudi Madžari), a ga je ta zločin vseeno stal cesarske krone: Papež je ni hotel položiti na glavo morilcu kralja... Vendar za vojvodstvo v deželah slovenske Karantanije, ki bo prinašalo potomcem krono rimskih cesarjev, je bilo vredno veliko riskirati. Habsburžani so vedno gledali (in se ženili) daleč naprej. In tako se tudi zgodilo, da je legitimni, do 16. stoletja tudi dejansko obredno v slovenščini ustoličevani slovenski knez, in od 1806, po ukinitvi Svetega rimskega cesarstva, avstrijski cesar, do konca prve vojne vladal kot kralj tudi Madžarom in njim podrejenim Hrvatom. To pomeni, da od znamenitega hrvaškega državnega prava ne ostane veliko. Slovenski vojvoda – torej Slovenci – smo jim vladali...

     Pogled na zveriženo preteklost slovenskih dežel in ljudi ni spodbuden. Še zadnje nastavke optimizma odpihnejo obnašanje, govorjenje in dejanja slovenskih politikov, polit-diplomatov in uradnikov. Težko bi našli v zgodovini primer tako poniglavega ravnanja. Drugače si tega nenavadnega pojava ni mogoče razložiti, kot da se spomnimo prej obravnavanega družbenega nacifašističnega nasilja nad Slovenci. Kako daleč so lahko padli vodilni slovenski kleriki v svojem hlapčevanju tujcem in ideologiji, dovolj ilustrira zapis najbolj cenjenega cerkvenega filozofa, doktorja Aleša Ušeničnika, v agitki za Jugoslavijo: »Pa zakaj se Slovenci tako upirajo združenju s Hrvati? Saj bi izgubili le jezik, sveto vero bi pa ohranili.« Karkoli pripomniti k temu dosežku bi bilo perverzno, bolj, kot je perverzna že sama zapisana misel. Pa se tudi ni treba zamujati s pripombami. Na izbiro je še brez števila dosežkov te vrste. Od že prej omenjenega dobrih sto let starega klerikalnega gesla, da ni Slovenec, kdor ni katolik, do dosežka ljubljanskega nadškofa iz zadnje četrtine dvajsetega stoletja, da je Jugoslavija edina prihodnost za Slovence.[33] Kakor je po eni strani povsem razumljivo, da sta narodnozavedni čut in državotvorna misel ljudstva, ki stoletja ječi pod tako pošastno sprevrženo indoktrinacijo, obsojena na izginotje, je po drugi strani dokaz njegove neverjetne potence, prav genetske naravnanosti v državno in zakonito to, da se je skoraj do konca zatolčeno, vzpelo v obnebje suverenih nacij na Planetu, in da s svojo uspešno, zgledno državo kljub vsem spotikanjem in lastnim slabostim priča, da pradavna ustoličevalska demokratična praksa in slovenska karantanska državnost nista bila noben slučaj. Vse je trdno vsajeno v nravi slovenskega ljudstva. Te danosti so Slovenci ohranili v domači deželi, posejali pa so jo sami ali občudujoči tuji pričevalci še daleč naokoli.