Ko stopamo v deseto leto moderne slovenske državnosti, ni nič narobe, če se vprašamo, kaj to sploh pomeni, kaj pravzaprav to je: državnost. Toliko bolj, če na vsakem koraku opažamo, da pojmi niso jasni.

Pojmovna zmeda v svetu državnih reči nas spremlja povsod. Štrli iz časopisnih člankov in komentarjev, polni so je druga množična občila, strele svete jeze v političnih debatah zadevajo napačne vrhove, poveličujejo se stvari, ki sodijo v folkloro, a zanemarja se, kar legitimira državo pred svetom: Kdor razobesi ob prazniku zastavo in ob zvokih državne himne stopi v pozor, je pogosto predmet posmeha, če pa zagovarja vojaško parado ob prazniku, se že izpostavi nevarnim zameram.

 

Očistiti polje državnosti vsega plevela je naloga za obupanca, zato je dovolj poskrbeti za tisto, kar je bistveno, kar je bistveni atribut državnosti.

 

Toliko opevana kultura, pa naj bo elitna ali splošno ljudska, očitno ni nekaj takega, kar bi določalo državo - imajo jo, tudi visoko razvito, ljudstva, ki ne premorejo niti kake mnogo manj zapletene strukture, kot je država. Ves svet sicer lahko občuduje njihove folklorne posebnosti, a mu hkrati ne pride na misel to povezovati z državno identiteto. Celo najbolj intimno oseben izraz svojskosti v območju kulture, materin jezik, nima dosti opraviti z državo. Univerze, inštituti, znanost, kultura, vse to marsikje in marsikdaj presega državne meje.

Policijo ima v moderni demokratični državi skoraj vsako večje podjetje, da o mestih in drugih sistemih ne govorimo. Oborožene milice socialističnih utopij dvajsetega stoletja, ki so navzven sicer kazale videz države, naznotraj in v resnici pa so bile sprevržena, sofisticirana in farsična oblika totalnega terorja, pač niso bile policija, kakor tudi niso bile atribut kake državnosti. Orodje vsesplošnega terorja more biti atribut česar koli že, državnosti vsekakor ne.

Razvito gospodarstvo, trden finančni sistem, dobro organizirano podjetništvo in gospodarjenje z dobrinami so lahko odlike posameznih regij ali pač segajo preko državnih meja. Podtikanje državnih atributov tem sistemom bi bilo deležno zmajevanja z glavo, očitki o pretiranem vtikanju države - politike v gospodarstvo so tako ali tako na dnevnem redu. Ni sicer dvoma, da je polje gospodarstva in financ za državo ključnega pomena in predmet posebne pozornosti njenih struktur, vendar bistveni atribut državnosti gotovo ni.

Pravni red in samouprava sta močno povezana s pojmom države, vendar ni nobenega dvoma, da živita svoje polno in bolj ali manj samostojno življenje tudi na drugih nivojih, vse do vaške skupnosti ali majhnega podjetja. Šlager moderne združujoče? se Evrope je pa itak regionalizem sem in regionalizem tja. In k regionalizmu vsekakor sodi tudi kar se da široka avtonomija. V svoji hiši smo bili svojčas obdarovani s hudomušjem posebne vrste, z umotvorom z najvišjega vrha, ki se dotika tega problema in se je okitilo z geslom o "odmiranju države".

 

Otrebljenje teh nekaj plevastih grmičkov je dovolj, da laže opazimo dva bistvena atributa države: Vojsko in diplomacijo. Da to zagotovo sta, nas prepriča že pogled na lastno zgodovino. V bolj ali manj oddaljeni pretekosti smo imeli dejansko vse prej naštete atribute: Močno lastno gospodarstvo, mestne policaje, orožnike, kulturo da te kap, šolstvo, celo univerzo in akademijo znanosti, pa filharmonijo, vredno Paganinija, Haydna in Beethovna. Vseeno se je glasno jadikovanje in klicanje k lastni državi dvigovalo do neba! Obilje atributov - marsikaterega takega še dandanašnji pogreša celo velika država - očitno ni zadostovalo. Manjkala sta dva bistvena. Tadva, vojsko in diplomacijo, je trdno držal v rokah ali presvitli cesar, ali kralj, ali Belgrad.

Ne le lepo, tudi nujno se je zavedati pomena teh dveh atributov suverene države. Skrbno motrenje dogajanja na tem polju če drugega ne pokaže pravi čas, kdo streže po življenju mladi samostojni državi.

 

Vse te bistvene, manj bistvene in tudi tiste atribute, ki so komaj še povezani z državnostjo, preveva celo obnebje civilizacijskih norm, zgrajeno na izročilu generacij, plod trdih preizkušenj in treznega premisleka. Posebno mesto v njem pripada odnosu do pokojnih. Odnos do smrti, do umrlih, do njihovih ostankov, do prednikov nasploh, v bistvenem določa civilizacijske značilnosti neke družbe.

Ozemlje, na katerem živimo Slovenci in so ga od davnine poseljevali  naši predniki, je polno arheoloških nahajališč in najdb, ki izpričujejo izjemno pieteten odnos in ravnanje teh ljudi s pokojnimi. Ne le bogata nahajališča žarnih grobišč z veliko množino dragocenih grobnih dodatkov, ki so tipični za te kraje, tudi nekropole iz kasnejših obdobij, ko umrlih v skladu z novimi običaji niso več sežigali, vedno znova presenetijo odkritelje s podobnimi zgovornimi posebnostmi.

Ponos pripadnika naroda, ki ga odlikujejo prej omenjene značilnosti, pa uplahne docela in takoj, ko se sooči s komaj verjetno resničnostjo, ki je v totalnem neskladju z njimi. Kamorkoli namreč dandanašnji stopiš po slovenski zemlji, v katerokoli kraško brezno zanese pogled, zapuščeni rudniški rovi in jaški, zasuti protitankovski jarki in druge vojaške obrambne naprave iz druge vojne, šolska igrišča, livade in gozdovi - kamorkoli zakoplje kramp ali lopata, povsod utegnejo privreti na dan človeški ostanki, katerih stanje in druge okoliščine glasno kričijo, da z njimi niti v času smrti niti kasneje niso ravnali na način, ki ga tisočletna zgodovina dežele in njenega ljudstva jasno izpričuje.

Nepredstavljivo grozen delirij uničevanja življenja je očitno zajel to dragoceno domovino pred pol stoletja. Večina krajev, kjer se je dogajal, je zaznamovanih, precej se ve o storilcih, tudi prenekatera žrtev je kljub petim desetletjem zamolčevanja znana, vsa resnica, vsi zločinci in vse žrtve pa prav gotovo ne bodo prišli na dan nikoli. Edino, kar brez prestanka neizprosno trka na civilizacijsko vest ljudi, so ostanki, razmetani po deželi.

 

To je nedostojno. To ni le v opreki s standardi, ki so uveljavljeni že skoraj povsod po svetu, je tudi v neznosnem nasprotju s kulturnim izročilom slovenskega naroda, vedno znova ostro zareže v že skoraj pozabljene rane, sence neprijazne preteklosti zameglijo jasen pogled v prihodnost.

Nedostojno in nezaslišano je, da toliko let po brezumnih zločinih ostaja širom naše domovine brez groba, površno zasuto ali kar tako nametano morje človeških ostankov, ostankov ljudi, ki so v veliki večini brez sodbe na zastrašujoče krut način izgubili ponajveč zelo mlado življenje. In tudi če bi jih umanjkanje korektnega sodnega postopka z dokazi in pravno veljavno obsodbo ne storilo za vse večne čase brez krivde, če bi tudi bili kakorkoli dejansko spoznani za krive, nas zadene sramota, ker z njihovimi posmrtnimi ostanki tako ravnamo. Prav vseeno je: krivi ali nedolžni, so in ostanejo predvsem ljudje, naši rojaki, žrtve dogajanja, ki je daleč presegalo moči posameznika in njegovo sposobnost oziroma zmožnost presoje. Krivi ali nedolžni, njihovi ostanki sodijo na posvečen prostor. Zbrati jih je treba z dolžnim spoštovanjem, da se obnje ne bo spotikal sprehajalec skozi pomladni gozd, da ne bodo vanje zgroženi zrli otroci na šolskem igrišču, da raziskovalci podzemskih krasot ne bodo še kdaj pretreseni obstali pred srhljivim pričevanjem.

 

Če hočemo torej dohiteti civilizirana ljudstva, če se hočemo znova umestiti v kulturno orbito, ki je bila nekdaj že tudi naša, potem moramo očistiti deželo teh ostankov. Zbrati jih moramo na primernem kraju, tako, kot so to znali naši dedje. Kostnice, kraji, kamor so shranjevali zemske ostanke svojih pokojnih, so jim bili samoumevni deli vsakdana, vedno prisotni v zavesti minevanja, očiščevanja in novega začetka.

Ponuja se rešitev - in skrajni čas je - da v sredi glavnega mesta države, na prostoru, kjer je nekdaj že bilo pokopališče in je danes oskrunjeno, postavimo razsežnosti naše tragedije primerno veliko kostnico, kamor bi sproti shranjevali človeške ostanke, na katere bi naleteli ali bi jih z načrtnim iskanjem zbrali. Posmrtni ostanki ljudi, ki so kakorkoli izgubili življenje na ozemlju naše države, pa nimajo svojega groba ali jim ni mogoče določiti imena, bi tako našli svoj mir, kraj svojega večnega počitka. Vsi tisti, ki še danes - in bodo mogoče še v bodoče - zaman iščejo grobove svojih dragih, bi tako vedeli: tu, med temi ostanki so tudi kosti mojega dragega; so na varnem, so na dostojnem, posvečenem kraju, kamor more vsakdo spoštljivo pristopiti, počastiti in se spominjati. Kako močna je ta želja med ljudmi, se je pokazalo v časih, ko mnogi Ljubljančani in okoličani niso smeli ali znali stopiti na kraje pogubljenja, pa so spontano, sami od sebe, na vseh svetih dan postavili morje lučk okoli pokopališke cerkve na ljubljanskih Žalah. Tako se je v nenaravnih okoliščinah na prav poseben način pokazal slovenskemu ljudstvu lasten pietetni odnos do pokojnih.

 

In je še drug razlog. Povsod po svetu poznajo spomenik neznanemu junaku, kamor ob posebnih priložnostih polagajo vence domači in tuji državniki in visoki gostje. Česa takega pri nas še ni. In navsezadnje takega spomenika "neznanemu" junaku sploh ne potrebujemo. Imamo namreč še preveč "znanega" junaka, kateremu se velja vedno znova prikloniti: to je slovensko ljudstvo, to so naši predniki, ki so nam ohranili domovino. Nič ni bolj primernega za tak spomenik, kot omenjena kostnica na ljubljanskem Gradu. Osarij v maniri znamenitih naših situl, iz belega kamna, dovolj velik, z upodobljeno slovensko zgodovino na obodu, s pokrovom, ki bi ga po potrebi dvignilo mobilno dvigalo, bi stal v samem središču prestolnice, na lahko dostopnem in močno obiskanem kraju, pa vendar stran od vrveža, v tišini in miru zelenega gaja. Na koncentričnih krožnih terasah okoli situle bi bilo dovolj prostora za obeležja z imeni in drugimi nujnimi podatki, če so znani. Tod bi obiskovalci in še zlasti visoki državniki ob polaganju vencev zvedeli veliko o ljudstvu, ki naseljuje deželo. Na tem kraju bi bilo mogoče najbolj učinkovito in celostno izkazati čast in spoštovanje na nivoju države.

 

 

TEHNIČNI OPIS

 

Na okroglem platoju premera cca 40m se koncentrično stopničasto dvigajo trije obročasti nivoji širine 5m in višine 0,5m. Na srednji ploščadi premera 10m je postavljena žara iz belega specialnega umetnega kamna, visoka cca 6,5m in široka cca 5,5m.

Žara je oblikovana po zgledu situle iz Vač. Na obodu so v več pasovih v basreliefu prikazani pomembni dogodki iz slovenske zgodovine od najstarejše dobe do današnjih dni. Pokrita je s pokrovom, ki ga je mogoče dvigniti z mobilnim dvigalom.

Od parkirišča vodi pot naravnost do žare po klančini, zasekani v stopničaste platoje (širina cca 4m). Na teh obročastih platojih, ki so pohodni in jih med seboj ločuje razen višine tudi živa meja, je prostor za pisna obeležja: imena posameznikov, skupin in pomembnih dogodkov. Bilo bi prav, da se najde tu prostor tudi za tiste posameznike ali skupine, katerih ostanki so pokopani na drugem kraju, s tem da je tisti kraj naveden. Pred sprehajalcem se na kroženju in vzpenjanju k žari razodeva paleta posameznikov in usod skozi zgodovino.

Na vrhnjem platoju je poleg žare le še visok (cca 15m) jambor za zastavo. Za prižiganje sveč in lučk je urejen prostor okoli baze osarija in tudi na vseh platojih, tako da jih je mogoče prižgati neomejeno množino. 

Osvetlitev prostora je urejena s talnimi lučmi, ki ustvarjajo primerno intimno ozračje. Za posebne priložnosti so postavljeni usmerjeni reflektorji.

Niti na kraju samem niti v bližnji okolici ni nobenega drugega objekta, razen drevja, grmovnic in hortikulturne ureditve.

Barve so izključno naravna zelenina in bel kamen.

Ob posebej določenih priložnostih - državni prazniki ipd. - se organizira na kraju častna straža Slovenske vojske.

 

V Ljubljani, na Dan državnosti 2000