Ljubljana, september 1997

 

Ta čas skozi slovensko javno pokrajino ponovno močneje vejejo nekoliko zatohle sape (še vedno) neprečiščene zgodovine izpred petih desetletij. V mračno polstoletno utrdbo vztrajno nabrekajoče (kakšen posmeh logiki prirode in naravnim zakonitostim!) množice članov ZZB NOV se zaletavajo vznemirjajoči vetrovi  stotnije tistih partizanov, ki trdijo, da niso o revoluciji vedeli nič, da so se bojevali izključno proti okupatorju. Glede na danes že splošno znana dejstva, je bilo to sicer nepopisno težko, vendar pa ob upoštevanju krutosti vojnega dogajanja in veličine žrtvovanja za skupno stvar smemo pogojno pristati na tezo, da se je bilo mogoče vključiti v partizanske vrste, polne komisarjev, partijcev, vojvod in srbskih glavnoštabnih “delegatov”, a hkrati nič vedeti o komunizmu, o revoluciji. Mogoče je, z veliko mero naklonjenosti seveda, sprejeti tezo, da pogled in razgled sredi vojnih stisk ni segel daleč. Lahko, da je kdo spregledal sveže gomile na obrobju domače vasi, s kostmi posejano kraško pokrajino, da ni slišal strelov, ki so kosili sosede in prijatelje, in da ni slišal naukov moskovitarskih revolucionarnih četnih komisarjev. Mogoče je, da mu je ušla vsakomur očitna povezava med streljanjem talcev in likvidacijami “domačih izdajalcev”.

Eno je gotovo! Veliko jih je bilo, ki niso imeli izbire. Morali so s tistimi, ki so prišli prej. Potem je bilo skoraj nemogoče še kaj spremeniti. V luči takega premisleka se vidi odločitev nekaterih partizanov, da magari po tolikih desetletjih, pa vendarle odvržejo revolucionarni ideološki komat tehtna, da, odrešujoča! Vse bolj je namreč očitno, da bo časovni filter neizprosno izdal, kako zelo so pripravljenost za boj proti okupatorjem znali zlorabiti boljševistični revolucionarni inženirji duš, ki so se polipovsko polastili najplemenitejših vzgibov v usodnem času.

Ves spekter takratnega dogajanja v naši deželi kaže številne značilnosti, ki bi jih bilo mogoče obravnavati pod naslovom tega razmišljanja. Obravnave v taki luči so vsekakor vredne ključne odločitve domače politike vse od začetka stoletja naprej. Kulminacijo sprevrženosti politično-državniške drže vodilne narodove garniture prav gotovo pomeni ravnanje ob kapitulaciji Jugoslavije. Odziv te garniture na razmere po okupaciji in po razkosanju še tistega, kar je od Slovenije ostalo po koncu prve svetovne vojne, kaže nadvse zanimive, specifične poglede na državno in zakonito. Popolnoma logična in nujna posledica take filozofije je bila, da v goščavo in tragiko situacije niti za trenutek ni posijal žarek misli na suvereno, samostojno slovensko državo[1], ni ga bilo, ki bi si upal pomisliti na legitimno in neodtujljivo pravico naroda do lastne države. Nekaj skromnih, tipajočih sunkov v mednarodno sfero je bilo omejenih na stike z ubežno balkansko kapitulantsko in operetno vlado. Za neposreden pogovor z zahodnimi zavezniki, ki jih je prav tedaj držal v šahu zmagoviti Hitler, teh ljudi ni bilo dovolj niti v hlačah in še manj v glavah. Ošabno in nemoteno je mimo in skozi tako politično obnebje korakal grozoviti revolucionarni kominternski škorenj. Toda tudi ta - še zlasti ta! - je imel do grotesknosti sprevržen pogled na državno in zakonito. Brez posebnega napora, saj so nam razne stroke postregle s številnimi dokazi, se moremo razgledati prek široke palete odnosa Slovencev do državnega in zakonitega od pradavnine do najnovejših časov. Nazaj seže pogled prav gotovo na začetek druge polovice prvega tisočletja, ko nahajamo vire, katerih izvor ali povod smemo brez dvoma umeščati v še zgodnejše čase. Ti viri[2]  zgovorno pričajo o izdelanem odnosu naših prednikov[3]  do skupnosti, do zadev ki se tičejo skupnega življenja, sožitja, medsebojne pomoči,  obrambe in pravic posameznika. Kako močno je bila v tistih davnih stoletjih med Slovenci živa ta - dandanašnji bi ji rekli družbena, državotvorna - zavest, se kaže v dejstvu, da sekundarni, mnogo kasnejši viri natančno navajajo posameznosti s področja državnosti, sociale in drugih komponent družbenega življenja.

Znana in temeljito strokovno obdelana so dejstva v zvezi s prastaro slovensko vaško samoupravo, kamor sodi med drugim veča in še zlasti daleč v novejšo dobo posebej ljubosumno čuvano gorsko pravo. Da je od vsega začetka šlo za povezanost družbene ureditve tudi “navzgor” z vaškega nivoja, povedo podrobnosti, zapisane v opisih ustoličevanja in pokristjanjenja Slovencev. Vpetost vsega ljudstva v državne zadeve izpričuje že sam obred ustoličevanja slovenskih knezov pri Krnskem gradu. Ker ni mogoče argumentirano ugovarjati trditvi, da gre pri zapisih o ustoličevanju za že takrat prastaro prakso, je upravičeno sklepati, da je bila slovenska državotvorna (samo)zavest splošna in udejanjena. Še več, ni preveč smela trditev, da je šlo za neke vrste neposredno demokracijo brez vpletanja kakršnihkoli bolj ali manj svobodnih “vmesnih” stanov, in torej po eni strani nimamo opravka s tkim. plemstvom in po drugi strani Slovenci odnosov v državi niso razumeli kot razmerje vladajoči - podložni.[4]  Takoj pa je treba ponoviti, da so hkrati - in ne nazadnje prav zato - še toliko bolj čutili svojo odgovornost za zadeve skupnosti.

Fevdalizacija je za večino evropskih plemen - narodov, ki so iz svojega (družbenega) divjaštva priplezali v modernejše čase po razvalinah rimske civilizacije, pomenila znaten skok naprej v družbenem razvoju. Popolnoma drugače, katastrofalno in šokantno pa je ta vsiljeni “novi evropski red” učinkoval na plemenito družbeno tkivo slovenske demokracije. Najpomembnejša manifestacija “ljudovlade” - umeščanje knezov - je vse bolj postajal star običaj, kateremu so se novopečeni oblastniki skušali izogniti in so se mu sčasoma skoraj docela. Ljudstvo se je umaknilo v svojo vaško samoupravo, kateri je v smislu mimikrije dajalo vse bolj folklorni videz. Vsestranska “tujost” državne oblasti v novih fevdalnih razmerah je puščala ljudi ob strani. Mimo Slovencev je njihova Karantanija razpadala v dežele. Da bi bil absurd še večji, je primitivnim evropskim fevdalnim prihajačem uspelo zelo kmalu izločiti tudi tiste med slovenskimi svobodnjaki, ki so se nekako zavihteli v novodobni plemiško-fevdalni blok: Prav na podlagi pradavne slovenske enakopravnosti spolov, ki je bila izjema v vsej Evropi,[5]  so si z ženitvami prilastili odn. potujčili slovenske svobodnjaške rodovine. Preprostemu slovenskemu ljudstvu, ki so ga disfunkcionirali v tlačana, so ostale dajatve, umiranje pod tujimi poveljniki v bojih s sovražniki - in umik v folkloro in religioznost.

Slovenci smo torej še naprej živeli v svoji kneževini, politično-upravno sicer reorganizirani, pa vendar v jasno razvidni državni kontinuiteti, saj so se ohranili vsi bistveni elementi karantanske državnosti, nenazadnje je na njih temeljila legitimiteta vladarjev “dednih dežel”[6]  in pravica volilnega kneza - voliti in biti izvojen za “rimskega cesarja”.[7]  Šok “tujosti” oblasti je počasi mineval in skozi stoletja je avstrijski cesar - še bolj pa vsakokratni nadvojvoda, ki je stoloval v Gradcu[8] - postajal vedno bolj “naš”. Seveda to ni pomenilo, da se je ljudstvu vračala zavest, da je država, v kateri živijo, njihova nekdanja Karantanija; na državo in njeno oblast so se pač privadili in jo sprejeli. Vseeno pa je odpor do “tuje” oblasti ostal. Generiral in obnavljal se je zlasti na socialnih krivicah, njiva takega in drugačnega nezadovoljstva, pognojena z naraščajočim nacionalnim zatiranjem v obdobju industrijske revolucije in porajanja italijanskih in nemških imperialističnih apetitov, pa je postala plodno polje, ki je željno vsrkalo pripravljeno seme panslavistično zamaskiranega ruskega imperializma.

Proces sicer ni bil enostaven. Med ljudstvom je bilo še toliko v globinah podzavesti skritega občutja o lastni državnosti, da so akterji jugoslovanskega projekta imeli veliko dela.

Že prej je bilo omenjeno, da je ljudstvo, potem ko je izgubilo neposreden vpliv na oblastne, državne komponente svojega bivanja, to plat samozavedanja preneslo v sfero folklornega in religioznega. Namesto državnega je stopilo “narodno”[9] , zakonito so nadomeščali običaji, nacionalno identiteto je nadomestila verska.[10]  Dobesedno smo se navadili živeti in funkcionirati v surogatih. Zato je pomlad narodov šla mimo našega ljudstva. Šele kataklizma ob prelomu stoletij, ki je kulminirala v razpad starodavnega K. u. K. imperija, je postavila pred Slovence nov tokrat jugoslovanski izziv. Za trenutek so se prebudili davni spomini nacionalne suverenitete, plaho so se oglasili tisti, ki so opozarjali na “našost” avstrijske državnosti, pred Korošca je pokleknila slovenskost dednih dežel, vendar sirene z Balkana in Moskve so bile glasnejše od slovenske državotvorne zavesti. Niti Američan Wilson ni mogel vrniti Slovencem usluge za uslugo[11] . Misel na suvereno slovensko državo v glavah slovenskih političnih in verskih voditeljev ni našla prostora.

Ni dvoma, da je brez števila dogodkov, dejanj in situacij v naši novejši zgodovini mogoče plodno premotriti skozi optiko iz naslova. Zato se je dovoljeno omejiti na kakšen ilustrativen drobec, posebej na takega, ki razkriva površen in nekvalificiran odnos.

Eden takih usodnih “drobcev” je razvpita domobranska prisega. Površen in nekvalificiran, s čustvi in predsodki obremenjen pogled na ta davni dogodek izpričuje že to, da večina tistih, ki so danes prekrižali kopja, da se praši do neba, besedila zloglasne prisege sploh ni prebrala. Kaj šele, da bi jo bila pripravljena umestiti v čas in prostor. Že takoj ob samem dogodku na ljubljanskem Stadionu so se dvignili kritični glasovi z vseh strani. Toliko bolj je bilo razumljivo navdušenje zmagovalcev, ki so lahko domobrancem obesili okoli vratu še ta mlinski kamen. Tudi iz komunistom nasprotujočega tabora so še leta 1965 ocenjevali to prisego kot “sramoten udarec za Slovence in ponižanje za domobrance.”[12]  Ob upoštevanju še novejših komentarjev in razmišljanj v zvezi s to prisego je mogoče ugotoviti, da sta obsodba in averzija do nje popolna. Več kot očitno se zdi, da nima smisla, da nikakor ni modro o tem še kaj povedati.

Pa je res tako?

Da, tako je, razen ako fenomen te prisege opazujemo v luči državotvornosti in zakonitosti.

V tem primeru je treba zaveslati nekoliko bolj na široko.

Kapitulacija države “troedinega plemena” je bila dejansko izginotje umetne tvorbe sumljivega porekla s konca prve svetovne vojne. Če je izhodišče za premislek dobronamernost, potem je mogoče predpostaviti, da je “krivce” za troedino ječo vodila goreča želja zagotoviti svojemu narodu obstanek v areni imperialističnih apetitov. Mogoče je tudi - za to je potrebno biti še nekoliko bolj dobronameren - dopustiti možnost, da so računali na posledično državno samostojnost, brez katere se ni mogoče dvigniti nad folklorno-etnične atribute, v nobenem primeru pa ni mogoče zagotoviti mednarodno pravne identitete nekega naroda. Če so torej narodni prvaki sledili viziji slovenske nacionalne identitete, je vsaj čudno, da ob kapitulaciji Jugoslavije niso ugotovili, da so nastale okoliščine, ki omogočajo naslednji korak na poti k državni suverenosti. Državotvorna misel teh ljudi tako daleč očitno nikoli ni segla. To njihovo usodno pomanjkljivost razgalja tudi ravnanje komunističnih revolucionarjev, ki sprva niso mislili na obnovljeno Jugoslavijo, marveč so govorili o sovjetski republiki Sloveniji, sicer znotraj velikega Stalinovega imperija, a vendar! Ni torej bila misel na ponovno vstajenje propadlega jugoprojekta edina opcija. Nikakor ni bilo mogoče samo vztrajanje na kontinuiteti in na legitimnosti ubežne vlade, s čemer so se odlikovali narodni voditelji. Njihovi stiki z londonsko ubežno vlado, priznavanje legitimitete Mihajloviču, razmišljanja o veljavnosti prisege kralju Petru in nenazadnje ustanavljanje nekakšne svobodne Slovenije tik pred koncem pod sliko srbskega kralja, vse to kaže na popolno umanjkanje državotvornih ambicij na eni strani, na drugi strani pa na dejansko odsotnost kakršnekoli državnosti, legitimitete, razen tiste, ki so jo deželi priznavali ali podelili okupatorji[13] .

Postavlja se vprašanje, kakšna je razlika med prizadevanjem za preživetje v razmerah okupacije in med vztrajanjem v nacionalni nesamostojnosti.

Tu in sedaj je vedno boljša opcija tista, ki bolj zanesljivo vodi do cilja, pa je smiselno razrešiti to dilemo s preprosto ugotovitvijo, da je upravičeno samo tisto ravnanje, ki vodi v lastno državnost. Takega ravnanja je bilo zelo zelo malo, eni in drugi so se najbolj udobno počutili v vlogi vzvoda neke tuje politike.[14]  Svojevrsten zgodovinski sarkazem je mogoče videti v tem, da je celo nemški okupator na določen način pripisoval okupirani Sloveniji več državnosti, kot pa so si jo upali vzeti domači politiki. Prav pri domobranski prisegi se to jasno pokaže.

Nemci so imeli s prisegami tkim. kvislinških formacij[15]  precej izkušenj. Za naš primer je važno, da so enote tistih narodov, ki so imeli svojo domačo oblast, vlado, torej državnost, prisegale na meč, svoji domovini, boju za svobodno Evropo, pod vodstvom voditelja Evrope. Prav te značilnosti ima domobranska prisega in z njo so Nemci jasno pokazali, da Slovencem pripisujejo nacionalno identiteto. Besedilo, ki je danes splošno znano, nikjer ne omenja Hitlerja[16]  in umešča Slovenijo kot razpoznavno identiteto v svobodno Evropo. Za nameček se je sredi okupirane Evrope dvigovala slovenska nacionalna zastava in vojaki so prisegali v slovenščini. Koliko samouprave so okupatorji prepuščali Slovencem, je moč ugotoviti tudi iz dejstva, da so bile oborožene domobranske čete namenjene vzdrževanju reda in obrambi pred komunistično revolucijo.[17]  Če opise dogajanja oklestimo ideoloških pritiklin, je to skoraj vse, kar ostane tudi od prisege.

Naraščajoči srd nekritičnih oboževalcev “borbe proti okupatorju” velja umiriti z opozorilom, da ima ta precej težko določljiv pojav z lepo zvenečim imenom prav vsled mnogih nejasnosti nekatere obvezne, mednarodno pravno določene okvire. Vprašanja legitimnosti odpora se je torej treba lotevati skrajno oprezno. Predvsem pa je za kolikortoliko objektivno sliko predpogoj, da se natančno loči med dejanji odpora, navadnimi kriminalnimi dejanji in - to še posebej - zlorabo odpora  za doseganje kakšnih drugih, skritih  ciljev. Taka zloraba je vsekakor nekaj najbolj podlega in zločinskega. Ker docela razvrednosti in umaže sicer plemenito ravnanje in žrtvovanje velikega števila ljudi, je vredna vse obsodbe. To je eden poglavitnih razlogov, zakaj nobeno odporništvo ne more biti dokončno in objektivno ocenjeno, dokler po končanem odporu ne sledi široka, demokratična verifikacija dogajanja in hkrati sankcioniranje s strani svobodno izvoljenih državnih reprezentativnih teles. Tudi tukaj je predpogoj državotvorna misel. 

Nerazumevanje one druge strani, tistih, ki jih je lasten premislek ali pa neusmiljene okoliščine pljusknil na drugi, protirevolucionarni breg, je mogoče vsaj nekoliko zrelativizirati z znanim reklom, da pač zgodovino pišejo zmagovalci, če že številnih, vsakovrstnih, večjih in manjših napak ne postavljamo v prvi plan. Najmanj, kar je potrebno premisliti je, kolikšen je delež krivde tistih, ki so bili tedaj de facto narodovi reprezentanti, pa niso ravnali skladno z okoliščinami.

Za oboje velja, da državotvorni cilji niso bili v ospredju, če so sploh bili v igri. Ni mogoče zaslediti razmišljanja v smeri suverenitete naroda, njegovih legitimnih izvornih pravic. Boj za zmago tuje ideologije, za oblast v imenu nekega komunistoidnega internacionalizma na eni, in por proti temu z naslonitvijo na skorumpiran in propadel begunski režim[18] , iskanje legitimitete izven svoje nacije na drugi strani, oboje ima kaj malo državotvornih nastavkov in je nujno vodilo v tako in drugačno razsulo.

Drugi primer, iz novejšega časa, je na videz malo če ne nič podoben prvemu. Vendar je res, da so nesporazumi z njim v zvezi plod prav takih napačnih naziranj, izvirajočih iz površnosti, nedržavotvornosti, pomanjkanja smisla za zakonitost. Podobno kot pri tolmačenju raznih drugih zakonov v smislu “saj se razumemo, kaj smo imeli v mislih”, namesto da bi izhajali iz natančnega besedila, ali  pri poljubnem ravnanju najvišjih državnih institutcij, kar ni nobena izjema, tudi pri razumevanju proslulega 55. člena ustave običajno začnemo z nepravo nogo.

Bilo bi pravzaprav čudno, če privzamemo, da prej obravnavane napake resnično obstajajo, ko bi že pri sestavljanju in pisanju temeljnega državnega akta ne bile storjene te vrste napake. Povsem upravičeni so pomisleki o primernosti člena s tako vsebino, še posebej pa formulacijo, kot je 55. člen.

Ni dvoma, da je člen rezultat burnih razprav in razhajanj, kompromisov, zvijač itn.Vendar je res, da buri javnost interpretacija tega člena mnogo bolj, kot pomisleki glede upravičenosti obravnavanja take teme v ustavi in na tak način.

V zvezi z interpretacijo pa izstopa, da velikokrat najbolj ognjeviti razpravljači osuplo in hkrati užaljeno utihnejo, ko jih kdo povpraša, kako se znameniti člen glasi. Anekdotična je videti resnica, da jih ni veliko, ki znajo ta, tolikokrat omenjani člen naše ustave na izust. Tudi tukaj se torej soočamo s tipično našim, neustreznim, površnim, domačnostnim odnosom do državnega in zakonitega. Ni torej prav nič nenavadno, če vsi povprek še vedno opletajo z “republiškimi komisijami” ali “republiško upravo” tam, kjer vsak normalen državljan uporablja in misli na “državno”, da imamo nacionalno TV, ki si predstavlja, da je ljudski klub, na razpolago zasebnim klikam, da imamo Triglavski narodni park, kar ustreza nekako praterskemu ljudskemu zabavišču, mislimo pa na državni, nacionalni park. Kjer bi morala stati trdna, enoznačna kategorija, tam se najraje zadovoljimo s splošnim, čustvenim, kratkoročnim, folklornim.

Lahko torej razumemo, da se je v ustavi znašel člen, katerega ambicija je kvadratura kroga. Površno prebran izgleda sprva celo smešen: saj zagotavlja VSEM staršem, torej tudi staršem moškega spola, da se odločajo za rojstvo svojega otroka, in za to jim je država dolžna preskrbeti pogoje... Prav tako ni presenečenje, če se zagovorniki življenja s studom zaganjajo v

člen, ta pa jasno zahteva, da država “ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo ZA ROJSTVA svojih otrok. Navajeni smo pač poljubnega tolmačenja in uporabe predpisov.

To je rak rana, ki je posledica najprej stoletja dolge “tujosti” oblasti, ko smo živeli v državi, ki je nismo imeli za svojo[19] , potem pa desetletij življenja v nepravni, komunistoidni balkanski diktaturi, kjer so bili zakoni in ustava pisani in interpretirani glede na dnevne klikarske potrebe. Taka dolgotrajna farsičnost ne more ostati brez učinka. Posledice so tu, primerov je brez števila. Npr. državni uradniki kršijo zakon, vlada in poslanci pa zaradi tega spremenijo zakon, namesto da bi pooblaščeni organi poklicali kršilce na odgovor. Malo jih je, ki ločijo med izvoljenimi predstavniki in vladnimi uradniki. O ločitvi oblasti marsikdo ne ve nič, kaj šele da bi zadevo skušal razumeti. Toliko bolj jo zato nekateri izigravajo. Pojmovanje države je pogreznjeno globoko v realsocialisično močvaro kardeljanskega “odmiranja”. Le tako je mogoče razumeti sproščeno zadovoljstvo upravičencev, ki ugotovijo, da “jim bo odškodnino plačala država!” Pozabijo, da so to oni, njihovi najbližji in sosedje, da bodo prav vsi plačali zaradi tega višje dajatve, da gre vse na račun mladih generacij. Nikomur ne pride na misel, da bi npr. za škodo, ki jo je povzročila Partija[20] , dgovarjali njeni funkcionarji in bi se za povrnitev škode najprej uporabilo vse, kar si je ta pollegalna mafijska združba v desetletjih svoje tiranije prisvojila in pridobila. Ne, politično in državljansko nepismeni pripisujemo tej partijski organizaciji državne, legalne atribute, tako nekako, kot bi za mafijske zločine v Italiji morala ogovarjati italijanska vlada. Ja, seveda odgovarja, če ne stori vsega, da mafijsko nasilje zatre.

Nešteto primerov napačnega pojmovanja in obravnavanja državnega in zakonitega moremo nanizati. Porazna je ugotovitev, da je tradicionalnim generatorjem napačnega in zavajajočega pojmovanja države in nacije, ki jih moremo iskati v zatekanju k etničnemu in verskemu pred agresivnim nemškim šovinističnim nacionalizmom, bistveni in usodni delež dodala razdiralna internacionalistična protinarodna partijska ideologija in praksa, nadgrajena z velikosrbskim anahronističnim in spačenim ekspanzionističnim nacionalizmom. Posebej je tragično, da niti eden od tistih, ki so se v usodnih osamosvojitvenih časih sami ali po navodilih oklenili oblastnega vzvodja pri nas, ni pomislil, da je prvi nujni ukrep “lustracija” dotedanjih “zveznih” kadrov. Nihče, ki je bil delegiran v zvezne ustanove bi ne smel biti pripuščen k najvišjim predstavništvom in službam nove države. Ne zaradi voje partijske pripadnosti, marveč zaradi balkanskega sindroma. Nesmisel je pričakovati in še bolj nemogoče zahtevati od ljudi, ki so se privadili podrejeni vlogi, drobtinčarstvu ali so celo participirali pri demontaži slovenske nacionalne in gospodarske potence, da bodo sposobni prevzeti aktivno reprezentativno vlogo in suvereno predstavniško funkcijo v lastni državi. Privrženost in lojalnost svoji slovenski državi bi lahko učinkovito pokazali in uresničevali kot prizadevni uslužbenci, strokovnjaki ali svetovalci, nikakor pa ne kot vodilni uslužbenci ali funkcionarji. Taki ukrepi bi morali veljati do popolne konsolidacije nove države, pa, na žalost, v to smer ni utegnil nihče razmišljati. Ta usodna napaka se je kmalu (in se danes še bolj) pokazala na vseh ravneh: od državnih uradov do same vlade, v parlamentu, v pojmovanju državnosti in oblasti kot take, v odnosu do nacionalnih interesov slovenskega naroda, pri obnašanju do tujcev, diplomatskih kiksih non plus ultra, itd. Odtod vse težave, za katere niti ni tako lahko odkriti dejanskega vzroka, pa naj gre za odnose s sosedi, odnos do preteklosti, EU, NATO, denacionalizacijo, pojmovanje države ali ekonomsko misel.

Sprevrženost državotvornih in političnih pogledov bivših “zveznih” kadrov dobro kaže način našega približevanja evropskim strukturam. Ni voma, da vlada v Sloveniji konsenz glede vključevanja v Evropo, saj nekje v globinah ljudskega pojmovanja še ni zamrla zavest vpetosti v to civilizacijsko orbito. Pogled na način in taktiko tega približevanja, ki jo zmore prikoritena, večinoma nekdanja zvezna garnitura, pa vzbuja hudo mešane občutke in kaže porazne rezultate: klavrna izhodiščna pozicija, skoraj popolna nepripravljenost, neopravičljive zamude pri vsklajevanju zakonodaje itd. itd. Ni se mogoče znebiti občutka, da določeni ljudje ne morejo iz svoje kože in so pristopili k temu opravilu tako, da bodo za judeževe groše “zrihtali” dobro živino v štalo kar se da poceni - torej povsem identična situacija kot prej v balkanski jugofederaciji, le da nastopa namesto Beograda Bruselj, pa še ta se pričenja z isto črko.

Ni dovolj nizati številne primere stranpoti našega pojmovanja in obravnavanja državnostnih tem. Potrebno je tudi pokazati vsaj na bistvene vzroke in spodbujevalce. V novejši zgodovini so večinoma pri roki in jih ji težko ugotoviti. Že omenjena odvisnost od tujih metropol, iskanje preživetja v nadomestni identiteti, vsiljena “pomoč” panslavizma in končno Beograda, je nekaj tega. Vendar ti vzroki niso najbolj trdovratni in nevarni. Nenazadnje smo jih v marsičem že premagali. Najhujši in tudi v resnici ajnevarnejši generator moramo iskati v ustanovah in dejavnostih, ki gojijo tkim. uradno zgodovinsko in družboslovno vedo. Take ustanove, zlasti najvišje, so dodobra prestreljene z idejami, ki imajo malo ali nič skupnega z zgodovinsko resnico, odlično pa učinkujejo, ko je treba svojemu narodu vcepljati manjvrednostni kompleks, mu jemati samospoštovanje, zamegljevati pogled na lastno zgodovino[21] , kar je vso novejšo zgodovino bil prvi cilj vseh štirih nacionalizmov, katerih žrtev je bila slovenska nacija: nemškega, italijanskega, ruskega in srbskega. Dokazov za to misel ne manjka, dovolj je vzeti v roke najnovejši zvezek slovenske enciklopedije.

Zdrave in čvrste temelje slovenske države moramo pričeti graditi že v šoli, pri urah zgodovine in pri državljanski vzgoji.

 

Vendar temelji moderne slovenske države ne morejo biti trdni, če državljanska zavest in vzgoja mladih ne upošteva - poleg občečloveških civilizacijskih izhodišč - tudi druge temeljne poglede, ki vsi skupaj opredeljujejo značaj in položaj slovenske države:

 

■ “Slovenskost” in kontinuiteta karantanske državnosti in “evropskosti”.

■ Republika Slovenija dedič in nosilec karantanske državnosti.

■ Nelegitimnost vključitve Slovencev v Jugoslavijo.[22] 

■ Razpad in kapitulacija Jugoslavije tudi zunanji, formalnopravni konec umetne tvorbe.[23] 

■ Ubežna kraljeva vlada ni predstavljala nikogar. Nanjo so igrali zavezniki le kot na eno od opcij.

■ Slovenski vodilni politiki so ob izginotju Jugoslavije zagrešili katastrofalno in usodno napako, ker niso javno razglasili dejanskega stanja in boja proti okupatorju na strani zaveznikov (to so bili tisti čas le zahodni zavezniki) s posebnim ciljem, združiti vse Slovenske dežele v suvereni državi Sloveniji. Okoliščine so bile tisti čas idealne in se verjetno ne bodo več ponovile.

■ Cilj komunistov je bil sovjetska republika znotraj komunističnega imperija. NOG je bilo popolnoma v rokah Partije in političnih komisarjev po sovjetskem vzoru.

■ Odpor komunističnemu nasilju je bil legitimen, kriteriji “pravilnosti” so drugotnega pomena.

■ “Kolaboracija” v slovenskih razmerah ima povsem drugačen značaj in je ni mogoče istovetiti s kvislinštvom in kolaboracijo drugod.[24] 

■ Zloraba odpora proti okupatorju za separatne politične cilje je zavržno in odvratno dejanje.

■ Konec druge svetovne vojne je bil za Slovence čas strahovitega pomora, ki so ga zagrešili zmagoviti komunisti, in začetek petdesetletne sužnosti mednarodnemu komunizmu.

■ Edina za Slovence relevantna “osvoboditev” po prvi znani slovenski državi Karantaniji, je osvoboditev v zadnji, “desetdnevni” vojni proti jugoslovanski armadi.[25] 

 

Dokler pa ne bo tako, dotlej bodo uspevali manevri sovražnikov slovenske državnosti in slovenskega naroda, ostajali bomo v začaranem krogu tujih interesov.

 

 

 

 

VIRI IN LITERATURA

 

Ustava Republike Slovenije (ČZ Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1992)

J. Roberts: The Shorter History of the World  (Helicon, Oxford 1993)

Tamara Griesser-Pečar: Stanislav Lenič (Celovec-Ljubljana-Dunaj 1997)

Franc Rode: Cerkev narodi in demokracija (Celje 1997)

Franc Rode: Za čast dežele (Ljubljana 1997)

Franc Rode: Spomin zavest načrt Cerkve na Slovenskem (Ljubljana 1995)

Franc Rode: Slovenska nacionalna zavest (Ljubljana 1992

N. Borak - Ž. Lazarević: Prevrati in slovensko gospodarstvo v XX. stoletju 1918 - 1945 - 1991 (Ljubljana 1996)

Franc Rozman et al.: Slovenija v letu 1945 (Ljubljana 1996)

Ive Stanič: V čigavem imenu (Kočevje 1996)

Lojze Štrubelj: Še vedno živo drevo (Ljubljana 1996)

Janez Janša et al.: 7 let pozneje (Ljubljana 1995)

Janez Janša: Okopi (Ljubljana 1994)

Janez Janša: Na svoji strani (Ljubljana 1988)

Jožko Šavli: Slovenija, podoba evropskega naroda (Bilje 1995)

Drago Medved: Slovenski Dunaj (Celovec - Ljubljana - Dunaj 1995)

Dimitrij Žilevski: Otok brez milosti (Maribor 1995)

Niko Lukež: Slovenska narodna pomoč (Ljubljana 1995)

Ljubo Sirc: Resnična borba za svobodo (Kranj 1995)

Zdenko Čepič: Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929-1955 (Ljubljana 1995)

Vera Kržišmik-Bukić: Slovenci v Hrvaški (Ljubljana 1995)

Ivan Tomažič: Veneti (Wien 1996)

Ivan Tomažič: Etruščani in Veneti Wien 1995)

Jože Prinčič: Nacionalizacija na ozemlju LR Slovenije 1945-1963 (Novo Mesto 1994)

Ivo Goldstein et al.: Sisačka bitka 1593 (Zagreb 1994)

Makso Šnuderl: Dnevnik (Maribor 1993)

Boris V. Vukobrat: Prijedlozi (Paris 1993)

Vacha Brigitte: Die Habsburger... (Graz 1992)

Ljubo Sirc: Med Hitlerjem in Titom (Ljubljana 1992)

Janko Prunk: Slovenski narodni vzpon (Ljubljana 1992)

Rudolf Čuješ et al.: Dr. Lambert Ehrlich, Stražar naših svetinj, gradivo (Antigonish 1992)

Darko Darovec: Pregled zgodovine Istre (Koper 1992)

Metod Benedik et al.: Zgodovina Cerkve na Slovenskem (Celje 1991)

Rado Omota: Slovenija od pradavnine do današnjih dni (Stockholm 1991)

Ivan Dolenec: Moja rast (Celje 1991)

Vasko Simoniti: Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju (Ljubljana 1991)

Ivo Žajdela: Komunistični zločini na Slovenskem (Ljubljana 1991)

Mira Mihevc: Pogumna zvesta četa (Ljubljana 1990)

Ciril Žebot: Neminljiva Slovenija (Ljubljana 1990)

Janez Švajncer: Slovenska vojska 1918-1919 (Ljubljana 1990)

Nora Beloff: Zapravljena dediščina Josipa Broza Tita (Maribor 1990)

France Pibernik: Temni zaliv Franceta Balantiča (Ljubljana 1990)

Vasko Simoniti: Turki so v deželi že (Celje 1990)

Roko Kaleb: Hrvatske dileme (Paris 1990)

Andrej Fištravec et al.: Boj za oblast (Maribor 1989)

France Bučar: Usodne odločitve (Ljubljana 1989)

Jože Javoršek: Spomini na Slovence I.,II.,III. (Ljubljana 1989)

Mikeln-Pelhan: Slovenci, Jugoslavija in slovenska kultura, zbornik (Ljubljana 1988)

Anton Pust: Mirna peč z okolico nekoč in danes (Mirna Peč 1987)

Rudi Šeligo: O ustavnih spremembah - zbornik (Ljubljana 1987)

Spomenka Hribar et al.: Kocbekov zbornik (Maribor 1987)

Jernej Vilfan: Ob kresu komunizma (Ljubljana 1987)

Marko Grčić: Bleiburg (Zagreb 1986)

Bogo Grafenauer et al.: Redovništvo na Slovenskem (Ljubljana 1984)

Stane Kos: Stalinistična revolucija na Slovenskem (Rim 1984)

Marko Kremžar: Obrisi družbene prenove (Buenos Aires 1984)

Jacques Heurgon: Življenje in navade Etruščanov (Ljubljana 1982)

Zdravko Klanjšček: Oris narodnoosvobodilne vojne na Slovenskem 1941-1945 (Ljubljana 1982)

Jože Gregorič: Cistercijani v Stični (Ljubljana 1980)

Dušan Željeznov: Rupnikov proces (Ljubljana 1980)

Leopold Jurca: Moja leta v Istri pod fašizmom (Ljubljana 1978)

Gerhard Herm: Die Kelten (Wien 1975)

Nicholas Bethell: The Last Secret (New York 1974)

Aleksander Solženicin: Odprto pismo (Celovec 1974)

Ivan Grafenauer: Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva (Celje 1973)

Stanko Škaler: Boj za staro pravdo (Ljubljana 1973)

Janez Pelko: Naprej (Beograd 1968)

Vilko Vinterhalter: Življenjska pot Josipa Broza (Ljubljana 1968)

Charles de Gaulle: Vojni spomini (Ljubljana 1968)

Joseph Felicijan: The Genesis of the Contractual Theory and The Installation of the Dukes of Carinthia (Cleveland 1967)

Josip Mal: Stara Ljubljana in njeni ljudje (Ljubljana 1957)

Dragoslav Janković: Istorija država i prava naroda FNRJ (Beograd 1954)

Bogdan Binter: Južni Slovani v srednjem veku (Ljubljana1947)

Juš Kozak: Slovenski zbornik 1945 (Ljubljana 1945)

Anton Svetina: Metlika (Ljubljana 1944)

Sergej Vilfan: Očrt slovenskega pravnega narodopisja (Ljub-ljana 1944)

Gruden-Mal: Zgdovina slovenskega naroda (Celje 1939)

Josip Mal: Probleme aus der Frügeschichte der Slowenen (Ljubljana 1939)

Bogo Grafenauer: Bohinjski teden (Ljubljana 1939)

Milko Kos: Zgodovina Slovencev (Ljubljana 1933)

Stjepan Srkulj: Povijest Hrvata, Srba i Slovenaca (Zagreb 1921)

Dragutin Lončar: Politično življenje Slovencev (Ljubljana 1921)

Balthasar Hacquet: Wenden, Illyrer und Slaven (Leipzig 1801)

Anton Linhart: Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der südlichen Slaven (Laibach 1788)