Polnočni klub TVS 22. junija 2001 ob 23.45.

 

Voditeljica: Vida Petrovčič

Udeleženci: dr. Jožko Šavli, mag. Brane Senegačnik, Rudi Španzel, Andrej Lenarčič

 

Izvajanja Andreja Lenarčiča

 

V: Vi ste bili poslanec, ne tistega prvega sklica, kjer so sprejemali naše nacionalne simbole, pa vendarle, ste slišali zgodbe o naglici, da sta bila grb in zastava sprejeta bolj na hitro?

 

O: Seveda, saj je to področje mojega posebnega zanimanja, tako zgodovina Slovenije kot tudi širše. Pogovarjal sem se s predsednikom te ustavodajne, osamosvojitvene, če hočete, skupščine. Povedal mi je, da je vse potekalo nervozno, v naglici in se ni premikalo k nobeni dobri rešitvi. Je končno udaril po mizi: tole! in so odločili.

Je pa treba povedati, da vlada pri nas nekoliko neurejen, površen odnos do državnosti in državnih simbolov. To je dejstvo. Preprosto zato, ker večine državnih oblik, v katere smo bili vključeni, nismo imeli za svoje. Vse do osamosvojitve. Pa še sedaj se nekako ne znamo prav veseliti tega dejstva, ker je vedno povezano z nečim tujim, nasilnim. Zato - kakor je že omenil g. Senegačnik - je predvsem naloga šole, družboslovja, da sežemo kar se da globoko, da se s tem spoznamo tudi strokovno, ker sicer ne bomo prišli do nekih pravih simbolov.

(medklic: izguba spomina!)

S tem v zvezi bi rad spomnil, da je okoli Karantanije najznačilnejše to, da se ji odreka slovenskost. Ampak ta pojav ni star dosti več kot dvajset let. Hrvaška jugoslovanska enciklopedija[1] jasno pove: Karantanija, slovenska država. Pa mislim, da oni ne bi ravno z velikim veseljem priznavali slovenske države...

 

V: Moram reči, da sem bila zelo presenečena in ponosna, ko je bivši predsednik ZDA Clinton v Ljubljani povedal kdo smo[2].

 

O: To! In npr. Piccolomini[3], ki ni človek kar tako, ki izvira iz znamenite družine iz Siene in so njegovi igrali pomembno vlogo po vsej Evropi, v trgovini, diplomaciji, vojski. Bil je osebni tajnik Friderika, ki je bil tudi karantanski vojvoda in ki je svojemu sinu dal ime Maksimilijan po celjskem škofu, kar pove, da se je zavedal cenil državnostne korenine. Piccolomini je hodil z njim po slovenskih deželah, jih spoznaval in dobesedno vzljubil. Silno je cenil zlasti fenomen ustoličevanja. Posebej je poudaril slovenskost tega dogajanja in v svoji knjigi De Europa je zapisal: Karantanci, ki se imenujejo tudi Slovenci![4]

Mislim, da pač moramo bolj verjeti človeku, ki je bil skoraj sodobnik, kot današnjim kriterijem.[5]

 

V: Ko ravno omenjam situlo - vi ste predlagali kostnico na ljubljanskem Gradu. Prinesli ste tudi maketo...

 

O: Najprej bi izrazil svoje veliko zadovoljstvo, ker slišim tu tako trezne in jasne besede.

Dejstvo je, da moramo to našo sceno razčistiti. Sprijazniti se moramo končno, da smo otroci tega okolja. Slovenski zgodovinski učbenik ali tovrstno knjigo, naj bo napisana v kateremkoli jeziku in naj ima kakršenkoli naslov, spoznamo takoj, po prvem stavku, ki se začne: PO NASELITVI.[6]

Ta obsedenost s tem, da nismo odtod, je dejansko indikativna. Na nekaj kaže! To lahko elaboriramo, razpravljamo zelo dolgo, na kaj to kaže in česa posledica to je. Je pač dejstvo.

Nekdo nas sili, da se odtrgamo od svojih korenin, ne oziraje se, da je čisto možno da so se mnogi preseljevali, da so se ljudje mešali, toda rastejo iz te zemlje.

Tudi naši ljudje, ki so se odselili tuje kraje - že druga generacija je drugačna - tudi na videz!

Torej človek je socialno bitje in je rezultanta vseh mogočih vplivov. Ne smemo torej zanikovati tega okolja, iz katerega je to ljudstvo zraslo, je takšno zaradi tega okolja in je tudi to okolje takšno zaradi njega. Gre za nekakšno interakcijo.

Vaška situla: to je nek objekt, ki ima svojo domovinsko pravico v krajih, kjer so živeli naši predniki. Drugje tega ni. Je torej to nek objekt, predmet, s katerim se lahko istovetimo.

Karantanski panter: Prvič je to eno najstarejših bojnih znamenj in drugič, nihče si ga ne upa lastiti, samo tu je. Kot smo videli, si našo aktualno zastavo lasti pol sveta, panterja pa ima le ena od karantanskih dežel, kasnejša vojvodina Štajerska, v drugačni izpeljavi.

Ne bi torej smeli z ne vem kakšno ihto iskati novih znamenj, dokler ne damo na mizo vsega znanega.

 

V: Tudi država je glede tega nekoliko mačehovska.

 

O: Samo da dopolnim: Kakor sem že omenil, imamo pri nas odnos do državnega in simbolnega nekoliko sprevržen. Pravzaprav se niti dobro ne zavedamo, kaj so bistveni atributi države.

Da bi neki družinski grbi, rodbinski znaki postali državni simboli, to ne more priti v poštev! To velja tudi za Celjane. Država ni last neke družine ali dežele. Tudi pri Triglavu bi imel pomisleke. To vsekakor ni le naše znamenje. To božanstvo ni last samo našega okolja. Bilo je staro venetsko, vendsko ali keltsko, kakor hočete, najdete ga od daljnjega Ruegena v Baltiku do Črne gore na jugu, kjer je gora Trebjesa - torej trobožje.

To so pač znamenja, ki niso le naša.

Država, ki hoče poudariti svojo identiteto, mora uporabiti simbole, ki so resnično samo njeni in hkrati zgodovinsko utemeljeni. Zoprno je ponavljati, ampak karantanski panter je do tega trenutka edini tak simbol - če gremo bolj nazaj v zgodovino pač vaška situla, seveda. Ampak situla je pogrebna žara, čeprav nekateri trdijo, da je nekakšna ritualna, obredna stvar. Vendar, ker so jo našli v grobu, je verjetno žara za pepel. Gre za žarna grobišča.

 

V: Torej tudi te celjske šesterokrake zvezde ne bi sodile v grb?

 

O: Nikakor, to je pač celjsko rodbinsko znamenje. Peterokraka je partijski simbol. Partijski in ideološki znaki nimajo kaj iskati pri državnih!

 

V: Ampak pentagram je zelo pogost...

 

O: že, toda ni naš!

 

... medklic..

 

O: Značilnost, ki se vedno znova pripisuje Slovencem, je da smo kmetje, kmečko ljudstvo. Tega ne mislim omenjati pejorativno. Npr.: Precej sem se pogovarjal z družino Herberstein, ker sem nekaj pisal o Žigi in so me opozorili, da družinski spomin ve povedati, da je Žiga vedno znova opozarjal svoje, naj ne pozabijo, da so kmetje. Namreč kmet je predvsem vezan na svojo zemljo, ni ptica selivka, nomad. Torej že samo dejstvo, da so bili ljudje, ki so tu živeli, kmetje, pove, da so bili globoko ukoreninjeni v to, ne tako radodarno okolje, kjer je bilo treba dolga desetletja pripravljati zemljo, da je rodila. Bili so torej ljudje, ki so cenili delo na zemlji, vztrajanje na rodni grudi, daleč od tega, da bi begali po svetu.

Mi smo pozabili, da fevdalizem ni bil toliko prihod nekih tujcev, marveč predvsem uveljavitev nekega novega družbenega reda. Po rimski statistično-vojaški državi je prišel nov red za nove čase, ki je družbo organiziral drugače, pač fevdalno, s pridvornim gospodarstvom. Ker je prišel iz krajev, ki so postali kasneje nemški, si ga je nemška zgodovina pač prilastila in je postal nemški, čeprav je bil splošno evropski red.

 

V: ZDA so ukinile vize za nas, ker so ugotovili, da ne ostajamo tam.

 

O: Mislim, da je treba posebej poudariti našo ukoreninjenost v to okolje. Zato je smiselno, da vzamemo situlo za svojo, nenazadnje smo jo mi izkopali. Tudi večino izkopavanj povezanih s tem je vodila ženska, vojvodinja Meklenburška - kako evropsko, tuje to zveni: pa je bila čisto navadna slovenska punca z Bogenšperka, ki se je pač poročila v z vojvodo Meklenburškim.

 

V: Kaj torej menite o spreminjanju simbolov?

 

O: Glede na to, da mi najprej pridejo na misel vsi mogoči zapleti, bi to spreminjanje nekoliko odmaknil, da se medtem v javnosti spodbudi več zanimanja in vedenja o stvari. Medtem pa bi lahko država storila nekatere bolj nujne korake:

Prvič:

Neodpustljivo je, da še vedno nimamo spomenika neznanemu junaku.

Mi, Slovenci, imamo toliko znanih in neznanih junakov, malo je narodov, ki bi za svoj obstoj in suvereno državo žrtvovali toliko življenj. Zato bi lahko na ljubljanskem Gradu uredili nekakšno kostnico po zgledu vaške situle, kamor bi spravili vse, kar je človeških ostankov razmetanih po naši deželi, kar je posebne vrste narodna nesreča in sramota, da tega nismo pospravili.

Potem, npr. lipicanci. Konja, ki nam ga vsi trgajo iz rok, bi naredili definitivno slovenskega na zelo učinkovit način, tako da bi za potrebe državnega protokola ustanovili konjeniški eskadron lipicancev za parado in slavnostne sprejeme tujih državnikov. Tako bi lipicanec postal definitivno slovenski konj na državnem nivoju, kamor vsekakor sodi. In bi stalo malo, saj je vseeno, kje korakajo - v Lipici ali za potrebe protokola.

 

V: Kje bi osarij stal?

 

Na Gradu, kjer je bilo med drugo vojno pokopališče padlih Slovencev in je bilo po vojni oskrunjeno (Medklic: domobranci, Orlov vrh) - da, domobranci! Orlov vrh so temu rekli. Bila je to v starih časih mestna obrambna baterija pred Šancami. Ta prostor po pomenu, dostopu, povsem ustreza potrebam protokola. Projekt bi ne stal veliko. Osarij bi bil izdelan iz belega umetnega kamna z reliefi na obodu, ki bi prikazovali našo zgodovino. Na koncentričnih stopničastih krogih okoli osarija bi bila obeležja ključnih dogodkov iz naše zgodovine. Ta osarij bi bil prostor za vse Slovence, ki so kdajkoli padli, pa tudi za vse, katerih ostanke bi našli npr. pri gradnji cest, raziskovanju brezen, in jih ni mogoče identificirati.

Te stvari je vsekakor treba pospraviti. To je taka nacionalna sramota, da me ob tem pograbi sveta jeza!

 

V: Omenili ste domobrance. Tudi oni so imeli grb.

 

O: Da, oni so uporabili kranjski deželni grb. Tudi te razne barve so kranjske. Mi moramo iskat korenine državnega. Korenine slovenske državnosti pa so definitivno v Karantaniji. To je dokumentirano. To imamo zapisano v knjigah in celo v kamnu. Nobeno zanikavanje teh dejstev ne spremeni. To je bila slovenska država, v kateri je bila slovenščina - edini danes še živi jezik - v tedanji Evropi uraden, državni jezik, jezik sodstva.[7]

 

V: Torej ne bi hiteli s spreminjanjem?

 

O: Ne bi! Pospravil bi te le nujne stvari, ki so prav tako pomembni državni atributi.