Domovina so spomini - Niso hoteli objaviti v Delu

"Ozemeljske zahteve"
(poslano na Delo 23.10.2009)

Ni taka silna izjema, če "navaden državljan" kar otrpne, ko zadoni ex cathedra in urbi et orbi sodba, okrašena z zvenečimi akademskimi okrasji. To nekako sovpada s stoletnim treningom (dresuro?) ljudstva, da krotko in vdano slavi gospodo - če le mogoče tujo, za katero se seveda skrivajo domače oprode. V vsakem primeru vse na njegov račun in v njegovo škodo.

Strokovnjak, univerzitetni profesor, temeljito pomete z vsemi, ki so si upali vsaj misliti nekoliko izven zaukazanega (?) okvira. Zradira Bučarja, ošvrkne Pavliha, celo Marjan je vreden truda in še kdo, zanimivo pa je, da Cerar še ni (?) na vrsti.

Branje je vsekakor zanimivo, predvsem pa indikativno.

Krotka čreda izve, da so dejanja v bran svoje domovine, "ozemeljske zahteve". Bo treba torej še katere mrtve, sedaj še tiste, ki so padli v boju za svojo domovino, izkopavati? Mogoče odstraniti pomnike? Seveda se to sklada s stoletjem defetizma in klavrnega umikanja pred šovinistinim nasiljem sosedov z vseh štirih strani neba. Ne preseneča niti to, da npr. slavimo umikanje v Maribor in nihče noče (?) opaziti, da je to začetek konca slovenskega Celovca, slovenščine v Gradcu in seveda vseh "dosežkov", kronanih z izgubo Koroške in še katere dežele.

In kot da ni dovolj grozno to defetistično umikanje iz lastnega doma. Odslej bomo celo psovali s populizmom in ozemeljskim ekspanzionizmom že vsak, sicer usmiljenja vredno skromen, poizkus(ek) ohraniti vsaj majhen delček tistega, česar nam ugledneži niso uspeli (še?) zapraviti.

Seveda pa je pisanje strokovnjaka ustrezno profesionalno in ne more zatajiti resnice, da so naši "osamosvojitelji" počepnili pod pritiskom tujcev. Pošteno tudi pove, da ima prizadevanje za drugačno razmejitev - beri skladno z državnopravnimi in zgodovinskimi dejstvi - politično in ne "strokovnjaško" konotacijo. To je namreč resnica. Zadeve v zvezi z našo državo, njeno ureditivijo, položajem v mednarodnem prostoru in njenimi mejami so seveda politika (!), če tega morebiti kdo ne ve. Verjamem pa, da sovražniki naše države porivajo državno (samo)zavest Slovencev v območje pravnega strokovnjačenja, kulture, etnije, folklore in religije (ali partije, če komu bolj paše...). V moderni dobi so prišla na vrsto še alkohol in mamila, pri roki je pa še recesija in brezup.

Andrej Lenarčič

Striptiz slovenske politične scene
(poslano na Delo 10.08.2009)

O blišču (?) in bedi (!) slovenske politike zadnjih sto (in še nekaj) let verjetno ne bo nihče govoril, še manj pisal. Le kdo bi se ukvarjal s tragikomično mizerijo. O tem, kaj zmore slovenska politika, zvemo dovolj vsak dan - tudi iz pisanja pod naslovom Kondominij? Malo resnosti, prosim! v rubriki Mnenja. Naj citiram le kratek odstavek:

Drugi argument v prid (asimetrični) delitvi Piranskega zaliva kot zgodovinskega, je delitev, ki sta jo zastavila nekdanja premiera obeh držav, po kateri je petina zaliva pripadla Hrvaški, štiri petine pa Slovenije, kar je precej realno odražalo interesne in zgodovinske razmere med državama. Hrvaška namreč nikoli v zgodovini ni imela polovice Piranskega zaliva, kot si ga prilašča zadnjih 15 let.

Že ta dva kratka stavka sta dovolj za striptiz slovenske politične scene. "Zgodovinske razmere med državama"! Prosim? O teh "razmerah" je mogoče povedati le, da je onkraj meja slovenskih dežel Primorske, Krajnske in Štajerske - to je onkraj reke Rečine, Kolpe in Sotle - vedno bila Kraljevina Ogrska. Edina stvar, ki je količkaj spominjala na kako drugo državno tvorbo onkraj te črte - meddržavne meje - je bila "znamenita" NDH, ki sta jo ustanovila za svojega pomagača Mussolini in Hitler - a niti ta gangstrska ljubezen ji ni pomagala, da bi prodrla prek te črte. Tudi "republiške" in drugačne lokalnosamoupravne zgodbe nimajo nobene zveze z "državnimi", to vedo vsaj diplomati. Počakati je torej bilo treba na razpad Jugoslavije, da so svojo "republiško" upravo na večjem delu Istre in v Medmurju mimo vseh načel in pravil (seveda s pomočjo svojih slovenskih pomagačev!) spremenili v "državno"!

Pravo mojstrstvo izpričuje "argument", da Hrvaška nikoli v zgodovini ni imela polovice Piranskega zaliva. Ja, pa še res je, a tudi niti koščka Istre (in še česa) ne - če je sploh kdaj bila država (NDH-ja je njih samih nekoliko sram)! Je avtor to pozabil povedati, ali noče? Kako se imenuje te vrste manipulacija?

Andrej Lenarčič

Zakaj Slovenija izgublja na račun južne sosede
(poslano na Delo 15.09.2008)

Na prvi strani ste objavili: Janez Janša: "Vse hrvaško ozemlje, ki je bilo po Rapallski pogodbi priključeno Italiji je bilo vrnjeno Hrvaški."

Če je to resnično izrekel prvi uradnik v državi, in to celo na proslavi obletnice priključitve Primorske, potem je to škandal prve vrste, ki seveda povsem razkriva, zakaj Slovenija izgublja na račun južne sosede. Besede, ki jih je izrekel Janez Janša, so neresnica par excellence. Noben del ozemlja, ki je po pogodbi iz Rapalla pripadlo Italiji, nikoli v zgodovini ni pripadal Hrvaški in ga seveda nikoli(!!!) ni bilo mogoče "vrniti Hrvaški"! Če izvzamemo beneško upravo, ki je iz Istrski obalnih območij dokončno izginila v 19. stoletju, je vse to ozemlje bilo vso znano, dokumentirano zgodovino pod upravo dežel Krajnske in Primorske z avtonomnim mestom Trst. To so bile slovenske dežele znotraj habsburškega imperija. Da je bilo tako, dokazuje nenazadnje - če kdo ne verjame dokumentom - dejstvo, da Napoleonu niti na misel ni prišlo, da bi upravo teh ozemelj lociral v Zagreb, marveč je za sedež Ilirskih provinc (oz. Ilirskega kraljestva), ki so obsegale poleg omenjenih dežel in Trsta tudi vso vzhodno obalo Jadrana vključno Dubrovnik in Boko kotorsko, določil Ljubljano.

Do leta 1945 nič od omenjenega ozemlja ni bilo pod upravo Zagreba, niti mesto Reka, ki je šele z nastankom dvojne monarhije leta 1867 bila izročena Budimpešti, kot madžarsko pristanišče. Šele takrat so bile tudi zgrajene prometne povezave, vključno z železnico, a ne Reke z Zagrebom, marveč z Budimpešto.

Poslanci, izvoljeni v Dalmaciji, Primorski in Kranjski, so do leta 1918 sedeli skupaj v dunajskem parlamentu, poslanci Hrvaške pa v madžarskem parlamentu v Budimpešti. Z Rapallom je ozemlje Dalmacije razen Zadra pripadlo Jugoslaviji, ne Hrvaški, ki je nastala šele s pomočjo Hitlerja in Mussolinija leta 1941.

V okoliščinah, ko sosednja država brezobzirno krši vse dogovore in sistematično zganja grabljivo ozemeljsko politiko "gotovog čina" na škodo Slovenije, je takšno neresnično govorjenje visokih slovenskih uradnikov škodljivo dejanje brez primere, ki pa jasno odkriva, kje tičijo vzroki za nastalo situacijo v odnosih z južno sosedo.

Zato seveda takih "predstavnikov vsega ljudstva" nikoli ne bom volil.

Andrej Lenarčič