"Slovenska zgodovina je uganka za Angleža, ki težko razume več kot tisoč let trajajoč boj za svobodo, med katerim najdemo komajda kakšen dogodek zgodovinskega pomena. Pravzaprav je v zvezi s Slovenci najbolj presenetljivo to, da po tolikih stoletjih tuje nadvlade kot narod sploh obstajajo" (Lowett F. Edwards, 1954).

 

Ta iskrena izjava tujca pove marsikaj. Predvsem nas opomni, da nekaj v zvezi z našo zgodovino, bolje s predstavljanjem naše zgodovine, ni v redu. Dejstvo je namreč, da absurdi v realnem času niso mogoči. Vsak pojav, tudi in še zlasti zgodovinski, ima svoj razlog, potek in učinek. Torej prav gotovo je nekaj narobe, če je mogoče v kratki misli, ki smo jo citirali zgoraj, nanizati toliko naspro­tij in nesmislov hkrati.

 

 

Če gremo po vrsti, se najprej ustavimo pri "več kot tisoč let trajajočem boju za svobodo". Česa take­ga zgodovina ne pozna in zanesljivo česa takega tudi ni bilo. Če pogledamo pobliže konkretno slovensko zgodovino, plane v opazovalca notorično dejstvo, da so Slovenci večji del tega obdobja videli v okolju, ki jih je obdajalo, in v državni formi, kateri so pripadali, svojo domovino in svojo državo. Kasneje bomo videli, da je to dejansko vsa dolga stoletja tudi bila. Kakšen "boj za svobodo" neki. V lastni domovini in državi, katere vladarji ti prisegajo pra­vičnost in zvestobo, lahko kvečjemu negoduješ zaradi nepravilnosti ali napak, nikakor pa nima no­benega smisla borba proti svoji lastni državi. Prebi­valstvo avstrijskih dednih dežel, v veliki večini po dolgih stoletjih še vedno slovenskega porekla, jezika in kulture, se je do najnovejšega časa zavedalo, da je to njihova država, da so Habsburžani na podlagi zgodovinske legitimitete kot karantanski vojvode predvsem njihovi knezi in šele potem avstrijski nadvojvode in cesarji Svetega Rimskega cesarstva. Tako je bilo vse dokler leta 1806 Napoleon ni uradno ukinil tega ostanka Karlove Evrope. Odtujevanje avstrijske oblasti slovenski "konstitutivni bazi" se je pričelo šele z industrijsko revolucijo in nastankom agresivnega nemškega nacionalizma, ki je bil po­sledica revolucionarnih sprememb na ekonomskem in političnem področju. Imperializem nacionalnih držav se je odražal tudi znotraj avstroogrskega imperija s šovinističnimi izpadi proti nenemškim narodom. To pa v ničemer ne spreminja dejstva, da so bili Nemci v tem imperiju v izraziti manjšini in so z velikimi težavami skonstruirali nekaj kilavih državotvornih upravičenj za "nemškost" habsbur­ške vladavine. Po črki in duhu habsburške državne tradicije, zlasti uradnih dejanj ob prevzemanju oblasti, je bilo jasno, da režim sloni na pradavni karantanski, torej slovenski legitimiteti. Listina, v kateri se omenja "Ostarrichi", nima nikakršne državnopravne veljave, za listino, ki bi potrjevala "privilegium maius" avstrijskim vojvodom, pa je bilo že zdavnaj ugotovljeno, da je šlo za Rudolfov ponaredek, ker se je hotel znebiti odvisnosti od slovenskih "kmetov" in ustoličevanj in hkrati utemeljiti svoje pravice volilnega kneza na izmišljeni vojvodini Avstriji. V dejstvu, da je habsburško monarhijo nazadnje pokopal prav tisti manjšinski nemški šovinizem, ki je odrekal Slovencem drža­votvornost, moremo videti eklatanten primer naravne (božje?) pravičnosti.

 

"Komajda kakšen dogodek zgodovinskega po­mena" je prav tako misel, ki izvira iz popolnoma napačnih predstav, za katere smo seveda v prvi vrsti krivi sami Slovenci, ki smo se z neverjetno lahkoto odpovedovali svojim pravicam in deležem v tej "avstrijski" državi. Če že odmislimo pradavno Karantanijo, pa ne moremo pozabiti na delež Slovencev v državni upravi, diplomaciji, cerkveni hierarhiji, vojski ... Prvi dunajski škof, Wiener Sangerknaben, dvorni vzgojitelji, svetovalci, diplo­mati, raziskovalci, rektorji in dekani na Dunaju, škofje drugod po nemških deželah, vojskovodje, znanstveniki, da pustimo za konec slavno zmago pri Sisku in še kje - povsod v prvih vrstah popolnoma enakopravno Slovenci! Prvotiski, knjige, Biblija ... Če dodamo še zgodovinski pomen gosposvetskega ustoličevanja za družboslovno vedo in konec koncev za nastanek Združenih držav, potem resnično ni razlogov za citirano izjavo. Mogoča je le, če ignori­ramo dejstva ali jih pripišemo drugim - podobno, kot je velika večina emigrantov v prekooceanskih deželah "Avstrijcev", v resnici so pa Slovenci. Celo Gallusa, Vego in Stefana, da o Preglu, ki se mu sa­mi odpovedujemo, čeprav lahko hodimo vsak dan mimo njegove rojstne hiše v Ljubljani, ne govorimo, si brez sramu prisvajajo tujci ali jih pripisujejo "Avstriji", čeprav tej deželi njeni severni sosedje, Čehi in Slovaki, še dandanašnji pravijo Rakousko, kar ni nič drugega, kot običajna premena slovenskega poimenovanja dežele: Koroška, Goro(s)tan. Če Ijudje molčijo, vpije kamenje ...

 

Zadnja misel: da je presenetljivo, da Slovenci po tolikih stoletjih tuje nadvlade sploh še obstajajo, pravzaprav pojasni vse: To je namreč resnično nemogoče in hkrati pove, da očitno to ni bila "tuja nadvlada" - vsaj ne ves čas, in konec koncev je tudi tisto, kar se je kazalo kot nasilje "tujcev" nad Slo­venci v Avstroogrski konec devetnajstega stoletja imelo čisto specifične korenine in cilj. Predvsem pa je dejansko stanje stvari zamegljevala kolizija inte­resov - od nemškega imperializma, preko ruskega, anglofrancoskega, do lokalnih, balkanskih kariki­ranih odsevov globalnih premikov.

 

Jasno je torej, da so zmedene predstave o Slo­vencih, slovenski državotvornosti, posledica celega spleta (tujih) interesov. Birezobzirno potvarjanje, zanikovanje in omalovaževanje vse bolj preveva zgodovinsko vedo, ki služi tem interesom. Srečno okoliščino, da se je v kulminaciji nasprotij v tem delu sveta posrečilo Slovencem prav v trenutku, ko so se znašli na najnižji točki v vsej svoji zgodovini, tako po teritoriju kot številčnem deležu, ustvariti lastno moderno suvereno državo, je treba obravna­vati skrajno previdno. To namreč ne pomeni nujno, da so minili razlogi za nasprotovanje emancipaciji slovenske nacije, marveč kvečjemu to, da se je kri­tična točka mednacionalnih odnosov na tem delu  Evrope premaknila v neko drugo osišče in ta hip še ni mogoče detektirati vseh skritih konfliktnih točk.

 

Zato je več kot nujno, da se kljub navideznemu nasprotju z globalizacijskimi težnjami slovenska nacija sistematično opremi z vedenjem in zavestjo svojega zgodovinskega pomena in vloge, ki jo je slovenski državotvorni demokratični čut in intelektualni potencial imel ves čas, seveda opremljen z različnimi nalepkami: od polatinjene Koroške (karantanske), preko vzhodnofrankovske in Svetega rimskega cesarstva do jugoslovanske. Zgodovinsko vedo, ki nekritično povzema namerno ali nenamerno popačeno prikazovanje dejstev, je treba prevetriti in uskladiti z resnico. Zlasti je nujno zavreči vse nedokazane naselitvene konstrukte in vse izpeljave, ki temeljijo na napačnem razumevanju tujih poimenovanj slovenskih pojavov. Ilustrativen primer tovrstne napake je uporaba pojma “slovanski/Slovani”, kadar bi morali reči “slovenski/Sloven(c)i”. Strokovnjaki, ki naši izpričani srednjeveški državnosti odrekajo slovenski značaj, namreč slepo povzemajo oziroma namenoma narobe prevajajo termine (“Sclavi” ipd.), ki so jih v srednjem veku za Slovence uporabljali tujci (in jih še dandanes zaničljivo uporabljajo naši sosedje!). Pri tem pa nočejo videti, da nikoli noben Nemec ne bo rekel “germanski jezik” ali “Germani”, kadar bo beseda o (še tako stari) nemščini ali Nemcih. Dosledno bo uporabljal besedo “Deutsch”.

 

Za konec se ustavimo pri naslovu. Karantanija. Korotan, Karinthia, Karentanum, Quarantanis, Carantanorum, Karantanija, so različna poimeno­vanja za isto deželo na vzhodnetn obrobju Alp, ki so jo od nekdaj poseljevali Slovenci. Brez števila popolnoma slovenskih krajevnih imen širom Evrope navaja k sklepu, da smo Slo­venci s temi kraji in imeni tesno povezani. Poljaki so, naveličani vztrajnega zanikovanja in sramotnega barantanja z njihovo deželo, presekali gordijski vozel in glasno povedali resnico, ki jo poznamo tudi Slovenci: Prvobitni prebivalci Evrope so bili Slovani in korenine moramo iskati v prazgodovinskem ljudstvu, imenovanem Vendi ali Veneti ali Vinedi in Sloventi. Tako poljska znanstvena in šolska doktrina in mi, Slovenci, če že nočemo priznati, pa vseeno dobro čutimo, da je tako. Toponimi, arheološke najdbe, tradicija in kultura razodevajo to resnico. Še bolj pa strastno nasprotovanje, ki se poslužuje argumenta moči, ker argumentov dejstev in resnice nima.

 

Ime Karantanija utegne biti povzeto po različnih tujih oblikah imena slovenskega Korotana ali Go­rostana, Koroške. Že omenjeno češko in slovaško poimenovanje naše sosede, današnje Avstrije, kaže na to, pri čemer je bistveno, da je bila dokazano poseljena od začetka s Slovenci, pa naj si sodobni domači hlapci tujih interesov, opremljeni z znanstvenimi gloriolami, izmišljujejo še take in drugačne alpske Slovane. Smešno in pomilovanja vredno.

 

V zapisih Pavla Diakona je v zvezi s slovensko državo, kasneje imenovano Karantanija ali Sklavi­nija, omenjena letnica 595. Torej je najkasneje takrat slovenska država že obstajala, saj je Diakon upo­rabljal ime "Provincia", kakor je poimenoval tudi svoje, langobardsko kraljestvo. Obsegala je ozemlje med Donavo na severu, današnjo Madžarsko na vzhodu, porečjem Kolpe na jugu in današnjo deželo Salzburg na zahodu. Potem, ko je bila Karantanija v letih 623-658 vključena v Samovo kraljestvo (Samo je stoloval v Karantaniji!), so ji v osmem stoletju vladali slovenski knezi, med njimi Borut (740), Gorazd (750), Hotimir (752, začetek pokrist­janjevanja), Valhun (770), kasneje pa še Pribislav, Semika, Stojmir, Etgar. V devetem stoletju se je pričela delitev Karantanije na vojaška območja ­krajine, marke, ki so jim gospodovali od Frankov postavljeni mejni grofje. Ugotavljamo lahko neko sličnost današnji Evropski uniji in Natu. Vsekakor je tedaj Karantanija vstopila v "Združeno Evropo" Karla Velikega, ki ga je papež Leon III. na božič leta 800 v Rimu kronal za rimskega cesarja. To je začetek Svetega Rimskega cesarstva (Imperium Cristianum).

 

Sodobna šolska teorija uči, da so potem Karan­tanci sodelovali v uporu slavonskega kneza Ljudevita proti tej združeni Evropi, nakar naj bi Franki kaznovali Slovence tako, da so jim vzeli domače kneze in plemstvo ter kneževino spremenili v navadno frankovsko grofijo. Ničesar temu podob­nega ne najdemo v zgodovinskih dokumentih. Še več, "Conversio" sicer imenuje kneze Helmvina, Albgarja in Paba Bavarce, toda hkrati jih "Excerp­tum de Karentanis" naslavlja "duces Carentano­rum", kar pove, da so bili ti knezi po materi - in tako po karantanskem pravu - Slovenci, bavarsko pravo pa je priznavalo nasledstvo le po očetu. Zato je to nasprotje le navidezno in obenem pojasnjuje še druge posebnosti dogajanja v tistih časih.

 

Po smrti Karla Velikega (814) je vojvodina Ka­rantanija postala - danes bi rekli konstitutivni - del Vzhodnofrankovskega kraljestva (Francia Orien­talis, 828, pridružitveni sporazum uradno potrjen 843). Vojaško je bilo njeno ozemlje podrejeno po­veljstvu Vzhodne krajine, ki je obsegala tudi Pano­nijo in Slavonijo. V devetem stoletju je bil najslav­nejši karantanski vladar Arnulf Koroški, ki je postal tudi Rimski cesar. Bil je karantanskega porekla, kakor tudi njegovi nasledniki Luitpoldinci s svojo bavarsko in karantansko vejo.

 

Kralj Oton I. Veliki je leta 952 ustanovil Veliko vojvodino Karantanijo, ki je obsegala vojvodino Koroško in krajine, ki so pozneje tudi postale vojvodine: Furlanija 1077, Verona in Štajerska 1180, Kranjska 1364. Njegov brat Henrik Bavarski je bil po karantanskem pravu (slavica lex) kot Ka­rantanec upravičen do vojvodstva.

 

Za Otoni so bili vojvode iz družine Salijcev. Iz te dinastije je bilo več cesarjev, kraljev in papežev, zato je bila tisti čas Karantanija v samem središču dogajanja v Srednji Evropi.

 

Do leta 1282, ko je Rudolf Habsburški kot Rim­ski cesar pridobil za svojo rodovino karantanske dežele, so se na oblasti zvrstili Otokarji, Baben­beržani, Andechs-Meranci in drugi. Tisti čas se je v upravnih zadevah v deželi vse bolj uveljavljal nemški jezik, kar pa ni povezano z nekakšno "germanizacijo" marveč z vplivom fevdalnega sistema v skupnem kraljestvu, ki je imelo jedro na nemškem ozemlju. Tudi nemška imena med pripadniki karantanskega plemstva ne pričajo o njihovem nemškem poreklu, temveč so zgolj znamenje novih časov. Dajali so jim jih njihovi bavarski krstni botri. Udomačila so se podobno, kot krščansko judovska krstna imena in nihče ni videl v njih znamenja kakšnega nemškega jarma.

S Habsburžani je Karantanija dokončno ponik­nila v njihovih "dednih deželah", državno pravno pa je obstajala še naprej in je bila do konca habs­urškc vladavine tudi temelj njene legitimitete.

 

 

Če na kratko premislimo dogajanje v zvezi s Slovenci v zadnjem stoletju drugega tisočletja - propad Avstrije, slovenski Narodni odbor in Vlada, država Slovencev, Hrvatov in Srbov, kraljevina SHS, kara­džordževičevska Jugoslavija, federativna Jugoslavija in ustavno opredeljena država Republika Slovenija v njej, ter končno suverena država Republika Slove­nija od leta 1991 naprej, potem je mogoče brez posebnega napora skleniti, da je Republika Slovenija tudi formalnopravno naslednica davne Karantanije. Pri iskanju teh argumentov naj si brusijo orodje strokovnjaki, ki jih plačujejo slovenski davkopla­čevalci, ne pa da slepo-vdano kokodakajo, kakor jim dirigirajo tujci.

 

V Ljubljani, 1999