Domovina so spomini - Bajukova stara in nova Slovenija

»Vsak dan se zavzemamo za novo Slovenijo, s staro, ki jo je dolga leta nasilno oblikovala komunistična partija, pa nočemo imeti in nimamo nič,« je v Veliki Polani dejal Andrej Bajuk (Delo, 3. septembra 2007, »Nova Slovenija za novo Slovenijo«, poročilo s tabora NSi).

Spoštovani gospod Bajuk!
Odločno vam povem, da je povsem vaš problem, s katero Slovenijo hočete kaj imeti ali ne. Sicer ste dejavno vpeti v aktualno politiko, a to so bili vedno mnogi, pa smo preživeli take in onake.
Zase vem, da sem – tako kot mnogi – imel s tisto »staro«, ki jo zaničujete, ki jo je po vaše dolga leta nasilno oblikovala KP, prekleto veliko. Potem, ko so vaši politični voditelji pognali v splošen beg množice, med njimi tudi oboroženo silo, ki se je sama hvalila, da brani dom, smo mi ostali doma, v naši Sloveniji, sami in prepuščeni okoliščinam, ki so jih v največji meri zakrivili prav veljaki, ki so pobegnili na varno. Potem smo v težkih razmerah z največjim trudom ohranjali slovensko dediščino, jo množili in toliko napredovali – sami, brez vsake pomoči – da smo se končno znebili jugoslovanskih okovov, v katere nas je vkovala klerikalna politika leta 1918, osvobodili izpod komunistične diktature, ki jo je generirala brezglava kvazipolitika neke »narodove elite«, in se z lastnimi močmi z orožjem v roki osamosvojili.
Beg oborožencev z bojišča ima povsod eno in isto ime: dezerterstvo! S tem smo si torej na jasnem. Beg civilistov na varno in na boljše je legitimno ravnanje. Zagotovo pa ni herojstvo in zasluga. Heroji so tisti, ki pred razsulom in izginotjem obranijo domovino. Tega ne morejo storiti tisti, ki jih doma ni. To smo storili mi, in to za ceno standarda, akademskih naslovov, poklicnih karier, debelih računov v bankah. V potu svojega obraza smo rojevali otroke, jim gradili domove, jim obujali smisel in veselje za slovensko tradicijo, skrbeli za njihovo slovensko zavest, kulturno rast in izobrazbo. Ker nismo bili niti levičarji, kar so se šli mnogi tudi v vaši Argentini, še manj pa komunisti, s katerimi prav vi menda odlično sodelujete, smo vse to ohranili le z velikimi žrtvami. Zato pa nam ni bilo težko končno zmagati v usodnem spopadu z JLA. Nismo ravnali, kot mnogi pred nami. Nismo panično pobegnili na varno, ko se je sovrag vzdignil nad nas.
Zato, spoštovani gospod Bajuk, neizmerno cenimo našo Slovenijo, tudi tisto, ki jo vi zaničujete. Mi ne ločujemo. Za našo Slovenijo smo žrtvovali vse. In zanjo bomo žrtvovali vse.
Naj vam za konec povem drobno zgodbo. Kot otrok sem silno težko prenašal revščino in šikaniranje, ki je doletelo take, ki se niso vdali Partiji in jugoslovanarstvu. Ker sem vedel, da je bila očetu že med vojno ponujena odlična služba v tujini, sem mu – še danes me je zato sram – očital, zakaj nismo tudi mi šli na lepše. Pogledal me je v oči in me vprašal: »Kdo bi pa tu ostal, če bi vsi odšli?«
Zato, gospod Bajuk, jemljem vašo grobo izjavo kot osebno žalitev vseh, ki smo ostali zvesti domu, ohranili in osamosvojili Slovenijo – nenazadnje tudi zato, da se taki, kot vi, lahko kam vrnejo...