»V podzavesti zori sad, ki ga moramo roditi.« (Herman Haller[1])

 

Človek, umetnik še posebej, je razpet med spomin in domišljijo. Brezmejnost in nedoločenost domišljijskih prostornin, oblik in časa, se napaja iz brezdanjih globin spomina, ki je vrtanje v bogastvo zaznav iz natančno določljivega minulega prostora in časa, trdno definiranih oblik in struktur. In kakor je jasno, da je takó zajemanje iz preteklega, kot videnje prihodnjega, v določeni meri prepuščeno okoliščinam trenutka, ni mogoče zanikati, da v človeku bivajo davni vzorci, ki jih moremo le slutiti. In je prav tako jasno, da ti vzorci in strukture lažje najdejo svojo pot skozi potenco umetnika, čigar brezmejen domišljijski zanos toliko bolj globoko in široko, zavedno ali nezavedno, meče svoje mreže v ribnik nakopičenih danosti.

 

Ni dvoma, da je največji slovenski služabnik visoke umetnosti - arhitekture, mojster Plečnik, segal v neskončnost in zajemal iz najglobje davnine. Seveda je bil njegov ribnik danosti naša slovenska davnina. Iz nje se je rodil, v njej je rasel. Na srečo ga ni ohromila mašinerija formalne izobrazbe, pa so njegovi senzorji za plemenito občutljivost ostali nedotaknjeni. Svoj izjemen dar je kazal od začetka. Sam je povedal, kako ga je prevzela ljubljanska Šentjakobska cerkev, kamor je hodil z mamo k maši. Domači mojstri Contieri, Mislej, Robba in drugi so namreč v tem benečanskem prostoru pustili največje kiparske dosežke svojih delavnic. Ko so ga v upanju, da bo šel po poti starejših bratov, poslali v šole, je tam izgubljal čas z opazovanjem: še zlasti, kako so ljudje okoli njega oblečeni[2]. Zato ni bilo druge poti, kot očetova mizarska delavnica, mere, proporci, risanje, trdo delo, dokler ni iz amorfne mase nastala udejanjena vizija. Mladi mizarski vajenec je v svet ponazarjanja oblik in sorazmerij zakoračil tako odločno, da mu je mestni župan moral omogočiti strokovno usposabljanje v Gradcu. V ljubljanski obrtni šoli se je namreč s svojimi risbami in načrti silno izkazal. Približno takole je sam povedal: »Na razstavi so moje risbe zelo pohvalili in nanje opozorili tedanjega župana Hribarja. Ta je rekel, da se moram spopolniti, da moram naprej študirati, in mi je preskrbel štipendijo, da sem šel lahko v Gradec, kjer je bila srednja tehnična šola. Tako me ima, odkrito rečeno, cesar Janez[3] na vesti.«[4] 

 

Bilo bi skrajno netočno trditi, da je mladi nadarjenec tam v Gradcu zanemarjal šolo. Zagotovo pa je segal daleč čez meje, ki si jih je postavljala, tako daleč, da je bil brez nadaljnjega sprejet v znamenito dunajsko Wagnerjevo Akademijo, ko se je pojavil pred njenimi vrati s spričevali, ki so bila izključno delo njegovega duha in rok - prav z ničemer formalnim, kar bi mu zagotovilo vstop, ni razpolagal... Očitno je bil poln sozvočja vzgibov iz davnine in ustvarjalne energije, ki ji je podložil izjemno delavnost, vztrajnost, obrtno znanje in ročno spretnost.

 

Trdo delo in dodatni privatni študij[5] sta ga katapultirala v sam vrh takratnega umetniškega Dunaja. Uspešno zaključeno šolanje pri Wagnerju mu je prineslo nagradno študijsko popotovanje v Italijo in Francijo - sanje vsakogar, ki si je izbral arhitekturo za poklic. Pa vendar, ko se je vrnil s popotovanja, nekako ni mogel nazaj k mojstru - učitelju.[6] Šel je svoja ustvarjalna pota. Ko ga prestolonaslednik Ferdinand kljub temu, da je bil dvakrat zapored izbran za naslednika velikega Wagnerja, zaradi jasno izpričane slovenske nacionalne zavesti ni hotel potrditi, je s pomočjo prijateljev zapustil Dunaj in nadaljeval kariero v Pragi.

 

Plečnikovo delo v Pragi je dovolj znano. Vsekakor je mogoče reči, da se je povzpel nenavadno visoko in da ga je čakala bleščeča prihodnost. Pa vendar je tudi tu storil podobno nerazumljiv korak, kot nekdaj na Dunaju: Ko se je preostanek njegove domovine znašel v južnoslovanski kraljevini, je zapustil Prago in se podal domov, razdat svoj talent in ustvarjat specifično slovensko tradicijo na področju arhitekture in urbanizma. Zasnoval in vodil je svojo znamenito šolo na tehnični fakulteti Univerze v Ljubljani in v svoji domovini ustvaril še pomembnejša dela, kot prej v Pragi in na Dunaju.

 

V zvezi z mladim Plečnikom je torej mogoče razmišljati o marsikateri posebnosti. Predvsem je bila njegova strokovna in umetniška pot nenavadna, vodila je daleč mimo običajnih, recimo predpisanih, uveljavljenih poti. Hkrati je izkazoval izjemno slovensko nacionalno samozavest in se je vedno, ob vsaki priložnosti, za svoje slovenstvo tudi dejavno postavil. Znano je, da sta bila z bratom Janezom, ki je takrat na Dunaju študiral medicino, pripravljena brez zadržka razdejati kavarno, če je kdo tam žalil njuno slovensko narodnost. Odklonilen odnos dvora do nacionalno zavednega mladega arhitekta je bil torej še kako logičen, kakor je bila logična tudi njegova pot v slovansko Prago, ko je izgubil svoj boj z njim. Posebej pa izstopa, da se je razšel s svojim učiteljem Wagnerjem, potem ko se je na popotovanju po Italiji srečal z arhitekturo in umetnostjo Benetk, Venetov, Etrurcev in Rima. To je bilo vsekakor skregano s pametjo, saj se je na videz brez utemeljenega razloga odpovedal zanesljivemu uspehu in se je prepustil za arhitekte na Dunaju prav takrat hudo težavnim razmeram in negotovi prihodnosti. Zadnja malo razumljiva odločitev je njegova vrnitev v domovino s samega arhitekturnega praškega Parnasa. V pismu svojim tamkajšnjim študentom je o tem zapisal:

»Kosti teže k grobovom očetov in - če mi je dovoljeno tako izpovedati - ljubezen do preostale pedi naše zemlje narekuje: Dvigni se, nesi domov razdat svojo starost, svoj mir.«[7]

 

Potem ko se sprehodimo po teh nekaj na prvi pogled nenavadnih značilnostih Plečnikove poti, moramo brez nadaljnjega ugotoviti, da je bila kljub vsemu skrajno smotrna: Vse svoje prirojene darove je na različne načine razvil do popolnosti, dokopal se je do izjemnega strokovnega znanja, osvojil široko paleto obrtniških spretnosti, dosegel veliko popularnost in mednaroden ugled, nato pa dobesedno vse skupaj postavil na oltar svoje domovine.

Za to je vsekakor imel razloge, saj je bil sicer popolnoma uravnovešen, discipliniran značaj.

 

Nenavadnosti, od katerih so nekatere doslej že omenjene, je mogoče razvozlati, če vemo za nek poseben dar, ki ga je imel Plečnik. Njegovi študentje so radi pripovedovali, kako je opominjal, da morajo različne oblike, profile, ne le skrbno opazovati, ampak tudi otipati, predvsem pa vedno znova skicirati. Hotel je v njih zbuditi in razviti dar, ki ga je imel sam v izobilju, ki se ga je zavedal in ga je v marsičem določal: Natančen občutek za obliko, mero in razmerja. Zato na njegovi risalni mizi skorajda ni bilo merila. Vse zamisli je v primernem merilu prostoročno skiciral, predrugačeval in pilil, potem pa od študentov zahteval, da izbrano skico skrajno natančno prenesejo v dokončni projekt. Seveda je odveč poudarjati, da je vsaka njegova skica ali povzetek stanja v naravi natančno ustrezala dejanskim razmerjem in dimenzijam.

 

Ta dar je mogoče primerjati z absolutnim posluhom glasbenika, ko človek, ki ima to sposobnost, vedno takoj natančno določi višino tona, ne da bi si pomagal z instrumentom. Odličen, absoluten posluh omogoča tudi suvereno gibanje po svetu zvokov in glasbe, natančno določanje avtorjev skladb, načina skladanja in vse druge značilnosti iz sveta glasbe.

 

Tako se je tudi Plečnik, ki je imel tako izjemno razvit občutek za obliko, mero in razmerja, suvereno gibal v svetu umetnosti oblikovanja, v arhitekturi, urbanizmu, kiparstvu in slikarstvu. Bil je, preprosto rečeno, oblikovalsko pismen, imel je takorekoč absoluten posluh za te reči. Opazil, razbral in določil je lahko stvari, ki so bile običajnim, četudi izobraženim očem zakrite. Zlahka je razbiral genius loci, ugotavljal roko avtorja, njegovo likovno besedišče, pa tudi težave in nerodnosti. Predvsem pa je z lahkoto ugotavljal sorodnost, duha stilov, umetnost določenega okolja, dobe. Na ta način je mogoče razumeti pretres, ki ga je doživel ob srečanju z benečansko, etrursko in rimsko arhitekturo. Iz tehnokratsko perfekcionističnega sveta dunajske tavajoče secesije in jugendstila, s severnjaške, vase zaverovane, v umetelnosti in utilitarizmu čemeče »gluhe loze« je stopil v razkošje prešerne igre harmonije oblik in proporcev severnojadranskega podalpskega prostora, skoznje mu je odmeval njegov domači Šentjakob, zapela je njegova slovenska duša arhitekta Mačka[8]. Našel je svoj genij, razodel se mu je njegov dar. Spoznal je, da je to njegov svet, ki ga nosi v sebi. Kako le bi se mogel vrniti v prejšnji, ozki in zamejeni dunajski secesijski ambient.

 

Plečnikov učitelj Wagner je lahko le zmigoval z rameni, ko je prebiral njegova pisma s poti. Bil je prepričan, da se je človeku zmešalo[9].

 

Seveda se Plečniku ni zmešalo. Kaj še. Le odkril je, kaj je tisto, kar je ves čas nosil v sebi, kar ga je gnalo v svet umetnosti, kar mu je pripovedoval njegov genialni dar - odkril je svoje korenine, korenine svojega naroda. Duh starih Venetov se mu je razodel. Odslej je vedel zagotovo, kar je prej le slutil in debatiral s prijateljem arhitektom Janezom Jagrom, znanim raziskovalcem etrursko-venetskih ostalin[10]. Sedaj mu je lahko zapisal v pismu: Že od let sem zastopam skrivno: Etrurci so bili Slovani. Moja duša me sili k temu. Vse moje hotenje je sorodno njim predstavam in formam.[11]

 

Ko danes beremo to Plečnikovo izpoved in se zavedamo njegovega posebnega daru, vemo zagotovo, da se ni zmotil, da je natančno in scela razbral značilnosti venetskega duha, umetniškega genija Venetov, da je popolnoma zanesljivo - kakor podobno obdarovani glasbeni poznavalec že po enem samem akordu prepozna skladatelja, in ni mogoč ugovor! - sledil manifestaciji tega genija med Etruščani, Rimljani, Benečani, in seveda še zlasti v svoji ožji venetski domovini Sloveniji. Med svojim delovanjem v Pragi se je dodatno spoznal z etruščanskim oblikovanjem kovine. To ga je še utrdilo v prepričanju.

Še dandanašnja nasprotovanjska obsedenost navidez uglednih posameznikov, skrivačev za znanstvenim paravanom, a brez najmanjšega posluha za dosežke človekovega uma, nazorno pojasnjuje tudi presenetljivi Plečnikov poudarek: »skrivno«! Tudi v tistih časih so njegov narod obvladovale pritlehne, sovražne  sile, ki se jim je lahko zoperstavil le močan značaj in še ta le primerno taktično, z ustreznimi sredstvi.

 

Plečnik je bil več kot očitno temu svojemu spoznanju zavezan. To svojo zavezo je izpolnjeval na edini, v danih okoliščinah učinkoviti način: S svojim življenjem in delom, ne z brezplodnim prepričevanjem prepričanih. Lotil se je dela pri temeljih. Zato je zapustil bleščečo dvorno kariero na Češkem, zato se je izpostavil pritlehnežem v Dolini šentflorjanski. Zato se je odločil razdati svoj mir in svojo starost svoji domovini. Obuditi je hotel njej svojski, stoletja zanemarjani, zanikovani čut za umetnost, ki je naš, slovenski, venetski, pa naj ga je imenoval kdorkoli kadarkoli kakorkoli. Mojster ga je obujal, ga razkrival, skritega za tujimi manirami, Slovencem tujimi slogi, načrtoval in gradil je v njegovem duhu.

Motijo se, ki pripenjajo njegovi umetnosti nalepko »klasika« ali »Grčija«. Dosežke klasike so do neznosnosti prerisovali in ponavljali nenadarjeni bogatini, nacije brez pristne tradicije in lastne duhovnosti. Teh nabuhlih templjev človekove ustvarjalne mizerije je dovolj in preveč v metropolah drugačnih idealov in drugih vrednot, predvsem takih, ki se štejejo in tehtajo. Plečnikova ustvarjalnost v celoti stoji na našem domačem humusu, ki se je od davnin v moderni čas ohranil v narodovi dediščini, še zlasti pa v etruščanskih ostalinah in v arhitekturi severnih italijanskih dežel. Zato je Plečnikova arhitektura polna teh posebnosti: pri konstrukciji, pri stebrovju, balustrih, okrasih, vazah, hišnih detajlih, je čista, skromna - da! asketska! Na svoje ljubljanske Žale je postavil etruščanski tumulus. Pročelje Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani kar kipi v istem duhu[12]. Seveda je enako uredil lastno domovanje.

Nimajo povsem prav tudi, ki vidijo v hradčanskih terasah Firence in v Tromostovju Benetke. Prej je narobe. Vsekakor pa isti duh, ista misel udejanjena na podoben način ob drugem času in na drugem kraju.

Da je duh Venetov, venetska umetnost Slovencem domača, izpričuje prav dejstvo, da Plečnikova dela učinkujejo skladno v našem slovenskem okolju, še posebej pa, da ga je - edinega izmed njegovih - plebiscitarno vzelo za svojega preprosto slovensko ljudstvo. Ne prej ne pozneje kak arhitekt ni doživel česa podobnega. Takoimenovani arhitekti in umetniki so se dvigovali od svojega naroda v nedosežne višave, v svoje lastne sterilne orbite. Plečnik pa je postavil umetnost tja, kamor je vedno sodila: v življenje med ljudi in za ljudi. To je lahko storil ne le, ker je bil tako bogato naravno obdarovan, vrhunsko razgledan, izobražen in usposobljen, kreposten in vdan svojemu poslanstvu, marveč in predvsem tudi zato, ker je bila njegova umetnost narodova, skrita globoko in nezavedno v duhovnem spominu njega in njegovega ljudstva. Plečnik je ta duh obujal. Vračal je svojemu slovenskemu narodu identiteto, zgodovinski spomin in s tem samozavest.

 

Plečnik je vrnil Slovencem njihovo venetsko domovino. Ni dal in niti ni nameraval Slovencem vrniti nekakšnega venetskega imena. Le čemu? S kakšnimi vse imeni so označevali skozi zgodovino to ljudstvo tujci! Razkril pa je njega venetsko vsebino, venetsko bistvo, ta slovenski narodov genij. Predvsem v tem je njegova veličina, veličina njegovega dela, ki ga danes občuduje - ne da bi natančno vedel zakaj - ves svet!

 

 

V Ljubljani, 28. 3. 2001