Feljton Darinke Kladnik v Dnevniku obravnava zgodovino Ljubljane. V četrtem nadaljevanju navaja avtorica ugotovitve arheologinje Plesničarjeve, da je na kraju, kjer so svojo Emono postavili Rimljani, že prej bilo naselje. To je nekakšen novum med uveljavljenimi strokovnimi mnenji, ki so zgodovino Ljubljane pričenjali z Emono[1].

 

Z Ljubljano in njeno zgodovino so bile vedno težave. Te moremo razumeti, saj so njeno zgodovino obravnavali večinoma tujci, največ Nemci, katerim se je prikazovalo le tisto, kar jim je ustrezalo. Tudi domači zgodovinarji so prinašali tujo učenost in z njo križali najdbe in izročila[2]. Nenazadnje pa zveneči naslovi sami po sebi nikoli ne jamčijo, da so ex cathedra sodbe in mnenja v skladu z resničnostjo. Še med obema svetovnima vojnama so se znanstveniki na vse pretege prepirali, kje je bila nesrečna Emona. Ni jih bilo malo (uglednežev iz vse Evrope!), ki so jo ugotavljali nekje pri Igu[3].

 

Tistim, ki smo doma pod grajskim gričem, v samih nedrjih ob Grad priljubljene Ljubljane, ki nam je rodno mesto, ljubo in drago, je samo po sebi razumljivo, da se ni bilo mogoče za stalno naseliti nikjer drugje. Daleč naokoli ni kraja bolj prijetnega, zaščitenega pred mrzlimi severnimi vetrovi, vsiljivimi tujci, z dovolj studenci žive vode[4]. Teh nekaj hektarjev trdine med Gradom in Ljubljanico, med Pisanimi vrati in Trančo, je bilo idealno selišče domorodcem. Varno zavetje so mu zagotavljali reka na zahodni strani, na severu in vzhodu grajski grič z opazovalnico, in na jugu močvara med Ljubljanico in Gradom (Prule = iz nem. močvirnat svet). Oba (in edina) ozka dostopa v mesto - tam, kjer so bila kasneje Pisana vrata in Pod Trančo - je bilo enostavno braniti. Voda, močvirje in gozd so bili v tistih davnih časih praktično neprehodni.

 

Za razliko od tega kraja, kot naročenega za stalen dom domačih prebivalcev, na križišču dveh pomembnih prometnih poti v smereh sever jug in vzhod zahod, ki so se križale tam, kjer je danes Prešernov trg[5], je bilo Gradišče, prostor, kjer najdemo sledove rimske Emone, idealen kraj za tujca, osvajalca, ki je z dvignjenega platoja iz varne razdalje in na čistini nadziral domorodce.

 

Rimljani in Bizantinci so bili v naših krajih pač vedno osovraženi tujek. Bili so tujci, predvsem so pa prinašali s seboj drugačne življenjske navade. Najbolj očitna razlika je bila v gradnji bivališč in življenjskega okolja. Mediteran, domovina latincev in bizantincev, je zaradi svoje klimatske in geografske specifike uveljavil stavbno kulturo na osnovi kamna in opeke. Mnogo manj prijazna klima v naših krajih ni bila naklonjena temu gradbenemu materialu. Domorodci so poznali primernejši material, ki ga je bilo povsod dovolj - les. Lesene koče, krite s slamo, na pol vkopane v zemljo, so bile prijeten in topel domek v dolgih zimskih mesecih. V njih ni bilo vlage. Res pa je, da jih je zlahka uničil požar, a tudi sicer za njimi ni ostalo kaj prida, ko se jih je lotil čas. Ni čuda, če se le v ozkem pasu ob Sredozemskem morju lahko hvalijo z antičnimi spomeniki. Tam zmrzal ni robila kamna, tisto malo lesa, ki so ga uporabljali pri gradnji, pa tudi ni pomenilo veliko[6].

 

Nikakor ni mogoče trditi, da tam, kjer so rimski okupatorji postavili svojo naselbino (vojaški tabor?) Emono, ni bilo nobenega selišča že prej. Navsezadnje je bil ta kraj za tiste čase daleč od Ljubljane, poseljena pa je bila zanesljivo tudi bližnja in daljna okolica npr. Šentvid ali Sv. Peter. Še več: dovolj je znamenj, da so rimsko-bizantinski kulturonosci v teh krajih naleteli na precej trši oreh, kot drugod po Evropi. Le pri nas so bile rimske postojanke skoraj dosledno stran od domačih naselbin, ki so rimsko okupacijo preživele in se dalje razvijale po svoje, mnoge seveda, kot je primer v Ljubljani, sčasoma prekrile tudi sosednjo, zakleto ajdovsko (rimsko-rščansko)[7] grobljo, ki je po propadu Rima služila kvečjemu za kamnolom. Sovražno razpoloženje domorodcev, ki se nikakor niso hoteli podrediti tujcem (so že imeli kaj braniti!), kaže tudi dejstvo, da se tujci niso mogli svobodno gibati po deželi, ampak so postavljali na vsakih nekaj ur hoda utrjene postojanke[8], kjer so prenočevali.

 

Razumljivo je, da so se v stoletjih obstoja Emone spletle med tujci in domačini mnoge vezi, stkale so jih trgovina, obrt, pa tudi - kaj je bolj naravnega? - čustva. Marsikaj novega se je ukoreninilo. Kamen se je izdatneje uveljavil pri gradnji. Ostal pa je ta svet še naprej popoln duhovni in materijalni tujek v okolju. Kakor domačini niso hoteli sprejeti rimske civilizacije, tako so odklanjali tudi krščanstvo, ki je bila vera okupatorja. Škof Severin je na svoji misijonski poti obiskoval izključno rimske postojanke v sicer povsem poganski deželi.

 

V času, ko se je začel rimski imperij sesedati, ko so na njegovem obrobju podivjane vojske in tolpe roparjev pričele svoj ples, so tudi Emonci morali pobrati šila in kopita. Pritajena mržnja domorodcev je planila na dan in dokončala posel. S tujci so morali pobegniti tudi "domači izdajalci" (zveni nekam znano, kajne?!), v kolikor se niso umaknili v bolj odročne kraje, saj domovine ni lahko zapustiti. To more razvozlati uganko Ajdne in podobnih poznoantičnih najdišč v Sloveniji - ti domorodci ("domači izdajalci") so bili namreč kristjani.

 

Ljubljana, varno vgnezdena pod Gradom, je svobodneje zadihala. Le onkraj reke ob veliki cesti, ki je vodila k morju in daljnim beneškim ravnicam, je počasi tonila v trnje in osat razdrapana kamnita priča[9] ponesrečene romanizacije Karantancev, Noričanov, Venetov ali kakor že kdo hoče poimenovati naše prednike.

 

Tistemu, ki pravi, da praznuje letos 850 letnico Ljubljane, pa bi se ne smelo zdeti čudno, če bi mu odvrnil, da jutri moja stara mama praznuje prvi rojstni dan.

 

 

Članek je bil prvič objavljen 16. 6. 1994 v Dnevniku