1. DECEMBER

 

1. decembra leta 1918 se je pričela zadnja a po neki naravni logiki najbolj trnjeva etapa naše zamudniške poti do državne samostojnosti.

Zmedo, v kateri so se prepletali interesi velesil ob bližnji prerazdelitvi, osamosvojitveno vrenje znotraj poražene dvojne monarhije in konfliktno stanje med Hrvati in Srbi na Hrvaškem, v Slavoniji in Dalmaciji, je uspelo izkoristiti ekspanzionistični srbski politiki, ki jo je vodil Pašič. Srb iz Hrvaške, Svetozar Pribičević, je izigral ženevski sporazum in je, ko predsednika vlade Države Slovencev, Hrvatov in Srbov ni bilo v Zagrebu, izsilil odhod osemindvajsetih delegatov v Beograd, kjer so pokleknili pred kraljem in predali usodo svojih narodov na milost in nemilost velikosrbskim interesom. Ekstremni srbski unitarist Pribičević pa za svoje delo ni prejel pričakovane nagrade. Umrl je v izgnanstvu v Pragi leta 1936.

Slovence je prvotno navdušenje hitro minilo ob soočenju s kruto realnostjo. Toda razdeljeni in sprti smo morali prestati tudi to in še več. Skozi preizkušnjo druge vojne in nove, tokrat komunistične variante balkanskega besnila smo, končno, dospeli v “obljubljeno deželo” : samostojno Slovenijo.

 

 

26. JANUAR

 

Prav neverjetno je, kako na hitro in površno opravimo Slovenci s svojimi velikani. Prešerna še nekako toleriramo in izkoristimo, a še to diši bolj po zlorabi, v kar nas prepriča obisk njegovega groba v Kranju. Je pa Prešeren tako velik in tako pomemben, da ga čisto ignorirati pač ne moremo.

Verjetno je ekstremen primer tega za psihiatre zanimivega odnosa Matija Čop. Obešamo ga tja nekam v Prešernov krog, čutiti je tudi, da je precej pomemben, ampak končno smo kar veseli, da ga lahko potunkamo v mrzlo in deročo Savo. In to za zmeraj.

26. januarja 1797 se je v Žirovnici rodil ta človek, ki je za Slovence storil mnogo več, kot pa more povedati beseda.

Po šolanju v Ljubljani in na Dunaju je postal profesor na Reki, potem pa v Lvovu. V Lvovu se je preizkusil tudi na univerzi. Kljub znanju devetnajstih jezikov in izjemni razgledanosti se je vrnil med ljubljanske močvirnike in se trudil razpihati duhovno meglo med Kranjci. To je počel od leta 1827. Spodbujal, hrabril in krmaril je slovensko kulturno barko. Svoje ni znal. Utonil je v Savi julija 1835.

 

 

27. JANUAR

 

So, ki trdijo, da se vse slovenske nesreče začenjajo na K. Opozoril pa me je oče, da so največji Slovenci na P: V glasbi Petelin, na jezikovnem področju Prešeren, v arhitekturi Plečnik.

O naših Pjih ni dvoma. Še tisti, ki ima največ zaslug, da smo v špici Evrope, je Primož. Takrat, v šestnajstem stoletju, je bilo ime pomembnejše od priimka, saj so priimek dodajali imenom grajski le zato, da so laže ugotovili, kateri Francelj je kaj dolžan. Lahko torej mirne duše postavimo Trubarja med Pje.

Nesrečnih Kjev je kar nekaj, vsekakor preveč. Še najbolje (najmanj slabo) jo odnese prvi: Krek. Tistim, ki bi mu utegnili preveč očitati, da nas je pomagal porivati na Balkan, moremo ugovarjati, da je v dunajskem parlamentu vztrajno opozarjal, naj se ne mešamo v te posle. Slabše kaže Korošcu, ki bo težko pojasnil svojo vlogo pri prodaji dela troedinega plemena Karadjordjevičem. Nesrečnega Edvarda številka dve, ki se je rodil ob Ščavnici, bom pustil pri miru, saj ga imajo že drugi dovolj v pesti. Ostane pa prvi Edvard, prvi pač po pomenu in vlogi v naši novejši zgodovini, revolucionar, ki se je svojega naroda loteval z besedo in na terenu.

Kako se ga je lotil na terenu, vidimo vedno znova. V najnovejšem času na primer v slovenski Istri, kjer bomo njegovo diplomatsko genijalnost po vsej verjetnosti drago plačali.

 

 

4. FEBRUAR

 

Silno radi in pogosto delamo napako, da presojamo zgodovino preveč statično, kot sosledje zaokroženih stanj. Ta napaka izvira iz tega, ker nasedamo vtisu, ki je posledica metode, s katero šele moremo analizirati zgodovinske pojave in dogajanja.

Spregledamo, da so posamezna obdobja, ki jih zelo natančno razločujemo, še kako prepletena, včasih do nespoznavnosti, in da sega paleta medsebojnih učinkovanj v neskončnost.

Mogoče prav zato potrebujemo za popolnejše vedenje o zgodovini tudi umetnikovo perspektivo.

Predvsem pa ob tem ne smemo spregledati tistih stalnic, ki kljub vsemu tičijo za vsem tem vrenjem.

Ena teh stalnic je dejstvo, da nekje blizu vzhodno od nas že vso znano zgodovino poteka ločnica, preko katere pljuskajo civilizacijski valovi, enkrat z vzhoda, drugič z zahoda.

Ni slučaj, da je Rim razpadel na tej črti, ni prav nič nenavadno, da je imela Avstroogrska dve polovici, popolnoma logično in nujno je bil nekdo v Jugoslaviji odveč.

Josip Juraj Strossmayer, ki si je zanjo veliko prizadeval, se je rodil 4. februarja leta 1815.

 

 

8. FEBRUAR

 

Povsem upravičeno je jutri slovenski nacionalni kulturni praznik. Jutri smo se resnično dolžni pokloniti spominu Franceta Prešerna. Dandanašnji še posebej, saj živimo njegove sanje.

Prešernovo življenje in delo ostaja vodilo vsem, ki jim gre za nekaj več kot golo preživetje.

Kmečki sin iz gorenjske Vrbe je znal uresničiti literarne ideje velikega Čopa, znal se je dvigniti nad uradniško perfekcijo avstrijakarskega dvornega knjižničarja Kopitarja, odločno je odklonil jugoslavenarstvo (takrat so temu rekali ilirizem) Vraza in zgradil je kulturne in politične temelje moderne slovenske identitete.

Ta vihravi genij, ki je bil deležen le udarcev, je prinesel med Slovence duha, s katerim se je mogoče še po več kot sto letih burne zgodovine, v povsem drugačnih okoliščinah, uspešno soočati z vsakršnimi izzivi. Pa naj bo to omalovaževanje lastne državnosti, beg v samozadostnost, ali poniglavo klečeplazenje.

Prav nič slučajno ni, da je njegova pesem hrabrila borce za svobodo, navduševala literarne sladokusce, zaljubljenim budila fantazijo, za narod vnetim nadomeščala politični program. Le še pika na i je, da smo Zdravljico izbrali za nacionalno himno.

8. februarja leta 1849 se je v Kranju končalo življenje Franceta Prešerna.

 

 

10. FEBRUAR

 

Druga svetovna vojna je mejnik. Po njej je na svetu vse drugače. Red, ki je bil vzpostavljen za dolga desetletja, pravzaprav še nima dokončnega in natančnega poimenovanja. Na razvalinah sta vzpostavili dve ideologiji vsaka svoj blok. Na eni strani libertarni, tekmovalni, kapitalistični Zahod, na drugi strani, za železno zaveso, neka čudna mešanica gulagov, prvomajskih parad, petletk, delovnih zmag in pomanjkanja.

Takoj po koncu petletne morije druge vojne so se tod dogajale prečudne stvari. Množice so evforično proslavljale konec vojne in osvoboditev. V svojem hrupnem praznovanju sploh niso zaznale, da okoli njih, v komaj ozelenelih pomladnih gozdovih odmevajo streli in kriki, da padajo v brezna izmučena trupla, da se širna polja odpirajo za nenavadno setev.

Vajenci mrkega azijatskega satrapa izza kremeljskih zidov so od zahodnih zaveznikov zahtevali, da jim prepustijo tiste, ki so poiskali zavetje na Koroškem. In ti zavezniki, ki so jih bila vedno polna usta demokracije in humanizma, so poslali desettisoče v gotovo smrt.

O tej umazani zadevi je do svoje smrti molčal kot grob eden glavnih akterjev, angleški zunanji minister Harold McMillan, ki se je rodil 10. februarja leta 1894.

 

 

23. FEBRUAR

 

Jakob Petelin - Gallus je le eden tistih Slovencev, ki so nas po eni strani umeščali v Evropo, po drugi strani pa to isto Evropo gradili. Prav na glasbenem področju ni malo slovenskih imen. Med grajskimi zidovi in v meščanskih salonih je vedno odmevala sodobna, kvalitetna glasba. Na dan prihajajo vedno nova imena ustvarjalcev in izvajalcev, ki so svoj talent sejali po naših krajih. Tako je bilo do najnovejših časov.

V samostanskih svetiščih in stolnih cerkvah pa je donela specifična zvrst glasbe teh istih umetnikov. Slovesne maše in oratoriji za posebne priložnosti so dvigovale kulturni nivo naroda. Vokalno instrumentalne mojstrovine Bacha, Mozarta, Haydna in drugih, so vsako nedeljo ali praznik razveseljevale prisotne in dvigovale slovesno razpoloženje.

Usodni prelom po drugi vojni je za dolgo časa prekinil to sozvenenje s preostalo kulturno Evropo. V cerkvah ni bilo več mogoče izvajati zahtevnejših glasbenih del, iz programov javnih koncertov pa so dela te vrste zbrisali. Niti na radiu desetletja dolgo niso smeli zazveneti glasovi kraljice glasbil - orgel.

Pozno, vendar na srečo ne prepozno, je na zasebno pobudo smel v Ljubljani nastati amaterski izvajalski korpus, ki je na koncertni oder spet vrnil to dragoceno umetniško dediščino. Ušesa prave umetnosti žejnih poslušalcev so ponovno pila zvoke vrhunskih vokalno instrumentalnih stvaritev.

Georg Friedrich Haendel, katerega oratoriji so vedno najbolj zaželen repertoar, se je rodil 24. februarja 1685.

 

 

4. MAREC

 

Zgodovinske okoliščine zadnjih tričetrt stoletja so bile pri nas take, da se ni bilo zaželjeno preveč ukvarjati z dogajanjem, ki ga običajno poimenujemo čas turških vpadov. Danes naj bi bilo drugače, a je spomin na tiste čase že obledel. V šoli so se ga dotaknili le površno, drugje pa se o tem niti ni govorilo.

Zato ni odveč govoriti o mori, ki je pestila naše ljudi več sto let, toliko bolj, ker bomo letos praznovali štiristoto obletnico slavne zmage slovenske vojske pri Sisku. Tam je sedem tisoč hrabrih slovenskih konjenikov pod vodstvom Adama Ravbarja in Andreja Turjaškega zmoglo petkrat močnejšo “turško” vojsko. Glas o tej veličastni zmagi je šel po Evropi, v Rimu so zvonili vsi zvonovi.

O nepopisnem trpljenju, ki so ga preprostemu slovenskemu ljudstvu prizadejali ponavljajoči se vdori posurovelih tolp z onkraj Kolpe in Sotle, je treba govoriti. Takrat se je pokazalo, kako požrtvovalno so ti skromni in delavni kmetje znali braniti svoje domove in deželo, čeprav so bili največkrat prepuščeni le sami sebi in so jih težila fevdalna bremena.

V svoji povesti Jurij Kozjak, turški janičar, je te razmere izvrstno opisal slovenski pisatelj Josip Jurčič, ki se je rodil na Muljavi dne 4. marca 1844. V zgodovino slovenskega slovstva se je umestil kot pisec prvega slovenskega romana.

 

 

10. MAREC

 

Prijatelji, slovenski študentje, so iz Ljubljane pisali razglednico kolegici v Veliko Britanijo. Obenem so ji predlagali, naj pride za lektorico na ljubljansko univerzo. Preden je privolila, je vprašala, če je prizor na razglednici resničen, ali pa je le kulisa. Ko so ji povedali, da je to panorama Ljubljane s Kamniškimi planinami v ozadju, je takoj pristala in ostala zvesta prekrasni deželi, svoji novi domovini, do smrti.

Prizor, ki je tako prevzel mlado Škotinjo, je znan vsem, ki si v lepem vremenu privoščijo sprehod na Ljubljansko Barje in se tam nekje, pred Črno vasjo, ozrejo nazaj proti mestu. Prikaže se jim sanjska panorama z gradom nad mestom in sklanato verigo Grintavcev v ozadju. Prizor je tako lep, da zlahka razumemo navdušenje mlade Škotinje Coplandove. Preprosto - ni mogla verjeti, da nekje v resnici obstaja nekaj tako lepega.

Masiv Kamniških Alp ali kakor jih tudi imenujemo, Savinjskih Alp, je res nekaj posebnega. Razgibana gorska veriga obvladuje prostrano območje med Gorenjsko, Savinjsko dolino in Ljubljansko kotlino. Prav pod dvatisočake se od vseh strani vrivajo gorske doline, ena lepša od druge. Zaradi odmaknjenosti in nedotaknjenosti izstopa Logarska dolina na severu, ki ji nikjer v Alpah ni najti enake.

Razen planinskega in krajinskega ima kompleks Kamniških Alp velik klimatološki in geološki pomen. Po tej plati jih je raziskoval znani naravoslovec Ferdinand Seidl, ki je bil rojen na jutrišnji dan, leta 1856.

 

 

12. MAREC

 

Nacionalist, šovinist, revanšist in še katera etiketa se utegne prilepiti vsakomur, ki se loti problematične zadeve, kot je slovensko etnično ozemlje. Vendar ni prav, če zaradi strahu pred diskvalifikacijo o tej temi molčimo.

Slovenci smo nedvomno fenomen svoje vrste. To, kar moremo danes opazovati kot slovensko etnijo, strnjeno naseljeno na ozemlju Republike Slovenije in v njeni neposredni okolici, je le majhen ostanek nekdaj močne in razširjene skupnosti, ki je naseljevala prostor, veliko večji od Norika. Toponimi in jezikovne posebnosti, ki jih še danes zasledimo širom Evrope in so nesporno slovenskega izvora, to dokazujejo.

Priznati moramo, da narodna skupnost ni kaprica ali izmišljotina ali konstrukt. Obenem pa opazimo, da tudi ni nekaj večnega. Preveč močnih etnij je že izginilo, potonilo v temo zgodovine, zato smo dolžni skrbeti za ohranitev in napredek svoje slovenske skupnosti. Da je to v okviru lastne države precej lažje, to je upravičeno pričakovati.

Da pri tem niti veliki narodi ne izbirajo sredstev, kaže poteza italijanskega pesnika D’Annunzia, ki je po prvi vojni s svojimi legionarji preprosto zasedel Reko in jo priključil Italiji.

Sicer ugledni pesnik se je rodil 12. marca leta 1863.

 

 

29. MAREC

 

29.marca 1874 je bil rojen slovenski general in pesnik Rudolf Maister, človek, ki si je po svojih najboljših močeh prizadeval ohraniti Slovencem Koroško deželo.

Maister je odločno nastopil v času, ko je razpadala Avstroogrska in se je v Ljubljani oblikovala slovenska vlada v podobi Narodnega odbora. Takrat visoki avstrijski oficir je zbral zveste slovenske vojake in prevzel oblast v tedaj nemškutarskem Mariboru.

Treba je pošteno povedati, da ljubljanska oblast ni odreagirala, kot bi morala. Iniciativnemu vojščaku, ki se je zavedal pomena vojaške kontrole slovenskih ozemelj na meji z nemškim življem, ni nudila opore. Prej je bil iz Ljubljane deležen šikan. Res pa je tudi, da po neki zastrašujoči logiki slovenski vojaki niso radi ubogali svojih lastnih poveljnikov. Tako so po prvem resnejšem spopadu z brambovci na Koroškem klavrno pobegnili. Ko pa jih je naslednje leto v boj povedel srbski komandant, so skoraj isti vojaki v naletu vkorakali v Celovec.

Ta čudna in nerazumljiva lastnost je razvidna še dandanašnji. Samo dva primera: Tujo vojsko, ki se je razčeperila po vseh naših krajih, smo molče prenašali, lastno izganjamo, in valptom tujih oblastnikov smo se klanjali, svoje izvoljene poslance obmetavamo z jajci. Zanimivo!?

 

 

1. APRIL

 

Kakor je dandanašnji edina znana možnost preživetja nekega naroda državna skupnost z vsemi atributi, ki gredo državi, tako je neizogibno, da je narod, ki je stoletja živel v državni skupnosti, s katero se ni mogel identificirati, do državne strukture nezaupljiv, če ne celo sovražen.

Slovenci smo stoletja živeli v državi, ki so nam jo ukradli Habsburgovci, potem pa po lastni neumnosti dobro polovico stoletja v še hujši kolobociji. Tu ni kaj, ljudje so se naučili, da je država nekaj, kar jim ni prijazno, kar je treba varati in izigravati. Balkanska miselnost je bila le še voda na mlin taki drži.

Žalostno je, da smo si končno, tik pred zdajci, priborili svojo samostojno državo, ne da bi prav vedeli, kakšna dragocenost to je, obenem pa nam je odveč njena oblastna struktura, odveč nam je vsak tolar za parlament, za diplomacijo, za vojsko. To je pač mogoče razumeti, ni pa se s tem mogoče sprijazniti. Še posebej, ker to nesrečno okoliščino s pridom izkoriščajo demagogi s skritimi nameni. Tako so naščuvali ljudi, državljane Slovenije, ki se mukoma pretolčejo s svojimi skromnimi plačami skozi mesec, da je tega krivih nekaj deset poslancev, ki da imajo previsoke plače.

Pa naj še kdo reče, da jutri ni praznik večine Slovencev! Saj so jih veličastno nategnili.

 

 

2. APRIL

 

Razpad antičnega velesistema, rimskega imperija, je imel za posledico, da so se posamezne entitete znotraj tega sistema, še zlasti pa na robu, znašle v povsem nepredvidljivi situaciji. V desetletjih počasne destrukcije so se nakopičile anomalije, družbene napetosti, krivice in zmeda, ki so jo še najbolj znali izkoriščati lokalni oblastniki.

Temu notranjemu razsulu so se pridružili še vdori opogumljenih, do včeraj obvladovanih in hinavsko opreznih barbarskih sosedov od blizu in daleč. Ti pri svojem naklepanju niso trčili ob homogen odpor. Malo je bilo namreč latinskih uradnikov, ki bi se identificirali z Rimom. Ko jim oblast rimskega cesarja ni več zagotavljala varnosti, niti jih ni mogla več sistematično kontrolirati, so se pač morali zanesti sami nase in so zato skrbeli za svojo korist.

V teh viharnih časih se je 2.aprila 742. leta rodil človek, ki je bil sposoben zaokreniti tok zgodovine. To je bil Karel Veliki, nepismeni Frank, ki pa je bil poln duha, in je znal urediti evropske zadeve na pogorišču Imperija. Tisto, kar je ustvaril, je bilo na moč podobno današnji združeni Evropi, s tem, da so posamezne dežele imele različno stopnjo samostojnosti.

Karantanija, slovenska kneževina, ki so jo v času Rima imenovali Norik, je imela popolno samostojnost. Kjerkoli v Evropi se je mudil karantanski državljan, povsod je zanj veljalo karantansko pravo. Enako Karantanija ni bila dolžna sodelovati v Karlovih vojaških podjetjih. Za prostovoljno pomoč pa je bila deležna posebne zahvale.

 

 

6. APRIL

 

Šestega aprila leta 1941 je v kraljevini Jugoslaviji napočil trenutek resnice. Hitlerjev vojaški stroj je pričel z napadom na nezanesljivo partnerico z Balkana. Komaj podpisani sporazum so namreč spodnesli oficirji, ki so s pomočjo angleške tajne službe postavili na prestol mladoletnega Petra II. Karadjordjevića, namesto pronemškega kneza Pavla.

Napad, ki se je pričel z bombardiranjem Beograda, je v kratkem času razkril vso gnilobo mračne monarhije. Na dan so prišla vsa nakopičena trenja in nasprotja med Srbi in tlačenimi narodi. Sesulo se je prav na vseh frontah, še najbolj pa v sredini, kjer so Hrvati, pod Paveličem, razglasili neodvisnost. Svoj kos so si vzeli vsi sosedje - Albanci, Bolgari, Madžari, Italijani in Nemci. Vlada in dvor so v paniki pobegnili. Na nikšičkem letališču so se tlačili v letala in se prerivali za prostor. Čudna tvorba je doživljala logičen konec.

Med potniki ubežniki sta bila tudi slovenska politika Krek in Snoj. Po volji v bombnem napadu na Beograd ubitega voditelja Slovenske ljudske stranke, Kulovca, bi moral biti tam dr. Lambert Ehrlich. Vendar so bili drugi komolci pri letalu močnejši in je nesojeni voditelj Slovencev ostal na tleh (in ne dolgo zatem tudi v grobu!).

Pričelo se je dolgo, tragično obdobje v slovenski zgodovini.

 

 

11. APRIL

 

Slovenski vojaki - teh je bilo na Soški fronti največ - so konec prve svetovne vojne, po dolgih letih uspešnega zoperstavljanja veliko močnejši sili italijanskega napadalca, sesuli italijanski vojaški stroj in pomendrali bežečo armado. Na ukaz z Dunaja so se ustavili na Piavi in veličastno zmago so morali - ne prvič! - spremeniti v ponižujoč poraz.

Štri leta so krvaveli in vztrajali v obrambi svoje domovine, sončnih dolin in obronkov Julijcev, potem pa so na svoji koži skusili, kaj zmore visoka politika in umazana trgovina.

Do konca dotolčena italijanska soldateska je zasedla Trst, Gorico, druga slovenska mesta in velikanski kos naše domovine. Italijani so spretno izkoristili kramarski dogovor v Londonu, zmedo in razsulo ob koncu vojne, in pod krinko antante po svoje stregli svojemu apetitu. Že tedaj bi prikolovratili do Ljubljane, saj so “zmagovali” že tam nekje od Logatca proti Vrhniki, pa jih je ustavil kurir, ki ga je poslal nekdanji srbski vojni ujetnik, kateremu so ljubljanski velmožje, oziroma slovenska vlada, prepustili poveljstvo pri obrambi mesta.

Če ne gre v prvo, gre pač v drugo, in tako so, pod Ducejem, Italijani 11. aprila 1941 končno uspeli vkorakati v Ljubljano.

Verjetno bi oboji to najraje pozabili.

 

 

19. APRIL

 

Hierarhičnost odnosov med ljudmi v družbah je bila vedno prisotna, čeprav se je kazala na različne načine. Rodovna in plemenska organiziranost je slonela na popolni podreditvi, fizični in duhovni. Kasnejša, sužnjeposestniška ureditev, je velik del družbe izvzela iz popolne podreditve. Vse bolj se je uveljavljal svobodnjaški duh, ki pa se je soočal s prav tako vedno bolj zamotanimi zankami podrejanja in obvladovanja v sodobnih družbenih skupnostih.

Pravzaprav tiči največja težava v tem, da vzrok za take razmere ni le sla po oblasti in moči, prav nič manj ni kriva pripravljenost na podrejanje. Naj se sliši še tako čudno, veliko ljudi je, ki jim hlapčevska drža ustreza.

Seveda, če človek hoče vzeti svojo usodo v svoje roke, prevzame s tem tudi strašno odgovornost, in ni težko razumeti, da jih ni mnogo, ki so to voljni in sposobni storiti.

Tako ne preseneča, s kakšno muko je uspelo razsvetljenim in svobodoljubnim posameznikom v nekdanjih angleških kolonijah v Ameriki razgibati ljudstvo in jih navdušiti, da so se spustili v oborožen boj za neodvisnost.

Ta svetli trenutek človeštva, pri katerem je imela svoj delež tudi slovenska karantanska demokratična dediščina, se je zgodil 19. aprila 1775.

 

 

27. APRIL

 

27. aprila praznujemo v Sloveniji dan Osvobodilne Fronte. Pri tem je treba najprej opozoriti, da se je ustanovni sestanek OF vršil dan prej, 26.aprila, in drugič, ni bila ta dan ustanovljena Osvobodilna fronta, ampak Protiimperialistična fronta.

Sedaj, ko to vemo, se spominjajmo naprej.

Nesporno so, zlasti med mlajšo, napredno inteligenco tisti čas delovale močne sile, ki so terjale odpor proti okupatorju, in prav tako ni sporno, da je te težnje znala spretno vključiti v svoje programe KP, ki je imela natančna navodila iz Kominterne. Zato tudi Protiimperialistična fronta, saj je bila Sovjetska zveza takrat Hitlerjeva zaveznica. Šele napad sil Osi na SZ čez dobra dva meseca je povzročil nastanek protihitlerjevske koalicije in pri nas transformacijo Protiimperialistične fronte v Osvobodilno fronto. Sedaj je uradni program OF dokončno vseboval borbo proti nacističnemu okupatorju, skupaj s Sovjetsko zvezo, pod vodstvom velikega Stalina, in zahodnimi zavezniki. Neuradni program vodilne sile, ki je stala za OF - KPS, pa je bil socialna revolucija in nasilen prevzem oblasti.

Z dolomitsko izjavo si je partija že tretje leto vojne prisvojila vse vzvode oblasti in vodilno vlogo v osvobodilnem boju, ki se je, zaradi nasprotovanja večjega dela Slovencev sočasni revoluciji, vse bolj sprevračal v državljansko vojno z znanimi katastrofalnimi posledicami.

 

 

29. APRIL

 

V zadnjem času je ponovno v ospredju arhitekt mojster Plečnik, ki si ga režim po drugi vojni sicer ni upal eliminirati, držal pa ga je v ozadju.

Nenavadna osebnost, Jože Plečnik, nesporni prvak v svetu arhitekture iz slovenskih dežel, je imel že prej, preden je uspel neki ljubljanski prihajaški malomeščan izustiti: Plečnik, kdo pa je to? težave v svojem rodnem mestu. Prav gotovo bi ne uspel prevzeti katedre za arhitekturo na novi, slovenski Univerzi, če se ne bi tako učinkovito uveljavil v Pragi in prej na Dunaju. Njegov genij je imel majhno lepotno napako, ni namreč imel formalne izobrazbe, pa so po vseh pravilih šolani nesposobneži nevarno rovarili proti njemu.

Potrebno pa je poudariti, da eden izmed “uradno” izobraženih in uspešnih arhitektov Plečniku ni delal težav. To je bil primorski rojak, arhitekt Maks Fabiani, ki je v Ljubljani pustil za seboj veliko zanimivih in uspelih stvaritev. Šentjakobska gimnazija, Licej na Prešernovi, vrsta hiš na Ajdovščini in v soseščini, poleg tega pa še urbanistične rešitve v popotresni Ljubljani.

Svojo veličino je Fabiani pokazal tudi s tem, da se je drugemu velikanu umaknil in natrosil prenekateri biser po svoji Primorski, kjer se je rodil na jutrišnji dan, leta 1865.

 

 

1. MAJ

 

1. maja 1218 se je rodil Habsburžan Rudolf I., začetnik dinastije Habsburžanov, dinastije, ki je skoraj tisoč let (neverjetno!) obvadovala politično sceno v Evropi in svetu. Iz švicarskega zakotja so čez Bavarsko podalpje razširili svoj vpliv v Karantanijo, potem sedli na prestol Svetega rimskega cesarstva in s porokami osvojili toliko prestolov, da je njihov španski sorodnik mogel reči: v mojem kraljestvu sonce ne zaide.

Ta zanimiva družina roparskih klativitezov, ki so se jih njihovi švicarski rojaki z velikanskim zadovoljstvom otresli, nemški volilni knezi pa so jih s še večjim zadovoljstvom poslali v “obljubljeno deželo” tja daleč na vzhod v Avstrijo ali vzhodno deželo, kjer naj bi poskusili srečo med čudnimi Karantanci, ki si sami volijo svojega kneza.

Rudolfu I. ni pomagalo, da je uredil zadeve v Svetem rimskem cesarstvu in premagal češkega Otokarja. Nemški knezi habsburgovcev niso nič kaj radi videli na starodavnem prestolu. Tako se je povzpetniška družina hočeš nočeš morala lotiti slovenske Karantanije. Seveda jim ni šlo v račun, da bi svojo oblast prepuščali nepredvidljivi volji ljudstva, ki si je kneze hotelo voliti samo, zato je že Rudolf IV, Ustanovitelj mahal z znano listino Privilegium maius, ki naj bi jim dajala vladarsko legitimiteto mimo karantanskega ustoličevanja. Izkazalo se je, da je listina ponarejena in cesarski potentati so morali še dolgo prisegati pred preprostim slovenskim ljudstvom.

 

 

4. MAJ

 

25.maja se je Kumrovcu na slovenskohrvaški meji materi Slovenki in očetu Hrvatu Brozu, rodil sin Josip, ki ga svet pozna pod psevdonimom Tito.

Naj bi nekateri še tako radi, da bi izginil v pozabo, fantič iz zagorskega zakotja je stopil v zgodovino in bo v njej ostal.

Po postavi majhen, pomanjkljivo izobražen, je svojo vlogo odigral več kot profesionalno, kar v zapletenih balkanskih razmerah nikakor ni bilo preprosto, pa naj je dobival še tako popolna navodila in potrebna sredstva. Dovolj je znamenj, da je niti trdno držal v svojih rokah, dokler ga neizogibna starost ni onesposobila.

Ambiciozni in talentirani Zagorec se je hitro in strmo vzpenjal. Rokodelske spretnosti je kmalu zamenjal za partijske dolžnosti, ki jih je uspešno vršil najprej doma, potem pa v emigraciji. Izkazal se je v času španske državljanske vojne, ko je imel pomembna pooblastila. Nato se je odločno in suvereno vključil v dogajanja doma, kjer je prevzel vodilni položaj v Partiji in jo skozi drugo svetovno vojno popeljal do zmage, sebe pa na dosmrtni, vodilni položaj v predrugačeni Jugoslaviji.

Človek izjemne energije in sposobnosti je bistveno sooblikoval desetletja svetovne zgodovine. Z njegovo smrtjo 4.maja 1980 se je svet spremenil.

 

 

9. MAJ

 

Stanovali smo tik pod ljubljanskim Gradom, ob cesti, po kateri je šel ves promet med severom in jugom. Bilo je leto 1945, in vojna se je bližala končnemu obračunu. Zlovešče grmenje množice letal, ki so najprej samo ponoči, potem pa vse pogosteje tudi podnevi, na svoji poti proti severu letale nad Ljubljano, je potihnilo.

Prve dni maja so se začele po cesti valiti kolone voz in ljudi brez konca. Begunci, kolone vojakov in vozil. Noč in dan je vdiral hrup skozi zaprta okna. Temu se je pridružilo bobnenje topov, ki so s položajev vrh Gradu brez prestanka streljali tja nekam proti Krimu.

8. maja proti polnoči je bobnenju topov sledila strahovita eksplozija. Po strehah je škropotalo in šipe so se sesule. Potem je vse utihnilo. Tudi z ulice ni bilo več slišati ničesar.

Zjutraj, ko se je zdanilo in je posijalo sonce, je ulica nenadoma oživela. Zavihrale so zastave z rdečo zvezdo, ljudje so vreli na ulico. S karlovške smeri so v špalirju, med cvetjem, vriski in pesmijo prikorakali partizani. Kolona za kolono, vozovi in avtomobili, oficirji na konjih, topovi pa spet harmonika in pesem.

Vse več rok je mahalo v pozdrav, ponujale so rože, cigarete ali pijačo.

Bil je praznik. Bil je 9. maj, dan, ko je bila Ljubljana osvobojena.

 

 

12. MAJ

 

12.maja 1872. leta je bil rojen slovenski duhovnik in politik dr.Anton Korošec. V odločilnih trenutkih za slovenski narod, ob koncu prve svetovne vojne in po njej, je odigral najpomembnejšo vlogo.

O osebnosti dr.Antona Korošca je bilo že veliko napisanega in izrečenega. Prevladujejo slavilna besedila in misli. Tako ni nič narobe, če se, da bi bila podoba tega politika kar najbolj blizu resničnosti, pove tudi kaj manj prijaznega o njegovem prispevku k novejši slovenski zgodovini.

Nobenega dvoma ni, da je - ob prav tako duhovniku - Janezu E.Kreku in knezoškofu Jegliču, prav dr. Korošec največ prispeval, da smo se po koncu prve vojne znašli v srbski kraljevini. Prav malo je pomembno, kaj so si vpleteni posamezniki mislili, kaj so si pod skupno državo južnih Slovanov predstavljali. Dejstvo je, da je bila ta skupnost po meri Srbov, in kot taka le sredstvo srbske ekspanzije. Tem našim politikom pa je bila jugoslovanska misel sveta in prav neverjetno je, da so bili pripravljeni iskati rešitev pred nemško nevarnostjo v balkanskem srbskem brlogu. Ko je bilo več kot jasno, da so slovenski, v evropski parlamentarni tradiciji ukoreninjeni politiki, povsem nemočni v močvari bizantinske zvijačnosti in verolomnosti, je bil najvišji Koroščev domet previdno zavzemanje za avtonomijo.

Nobenega dvoma ni, da je v očeh verziranih beograjskih političnih prevarantov predstavljal kaj klavrno figuro.

 

 

17. MAJ

 

Mnogonacionalna Avstroogrska je bila skoraj celo devetnajsto stoletje čvrsto v primežu nemških in madžarskih nacionalistov. Obenem jo je Metternichova politika zadržala stran od libertarnega duha zahodne, postrevolucijske Evrope. Taka država se ni mogla umestiti v moderne razvojne tokove in je šla svojemu neizogibnemu koncu naproti z velikimi koraki.

Brezobzirno zatiranje drugih narodov, ki so bili navsezadnje celo številčnejši, je bilo neproduktivno pa tudi neuspešno. Kljub prizadevanjem posameznih vladnih garnitur, raznarodovalnim pritiskom z gospodarskimi in političnimi ukrepi, so povsod po cesarstvu naraščale zahteve po enakopravnosti vseh narodov.

Slovenska nacionalna zavest se je tisti čas skokovito krepila. Nacionalni program se je radikaliziral zlasti v letih 18681871, ko so liberalni mladoslovenci pričeli organizirati znamenite tabore. Prvi je bil 9. avgusta 1868 v Ljutomeru, največji pa 17.maja 1869 v Vižmarjah pri Ljubljani.

V okviru taborskega gibanja so se pojavljale odločne zahteve po zedinjeni Sloveniji, enakopravnosti slovenskega jezika in celo po lastni Univerzi. Lotevali so se šolskih in gospodarskih problemov v luči slovenskih nacionalnih interesov. Tabori so bili tako odmevni, da jih je oblast končno prepovedala in je bil tako zadnji tabor 6.8.1871 v Buhljah na Koroškem.

 

 

9. JUNIJ

 

Že kar običaj je, da rojstni datumi pomembnih ljudi iz naše zgodovine niso povsem natančni. Tudi eden največjih Slovencev, Primož Trubar, ni izjema. Velja, da je bil rojen 9. junija 1508. leta na Raščici blizu Velikih Lašč. Tako nam je okolje, ki je bilo izjemno radodarno z duhovnimi in političnimi velikani, dalo človeka, ki mu naš narod dolguje svojo identiteto.

Nobenega dvoma ni, da smo Slovenci tudi v Trubarjevem času imeli svojo lastno (in to kakšno!) identiteto, vendar je z razvojem menjave vseh vrst dobrin, predvsem pa z iznajdbo tiskarstva, postala tiskana beseda v narodovem jeziku temelj individualne nacionalne eksistence. In kmetski pobič iz prelepe gričevnate dežele, je dal svojemu narodu o pravem času prav to.

Epohalna zasluga Primoža Trubarja je, da smo Slovenci svoj jezik in kulturo legitimirali, ko mnogi, številčnejši in potentnejši evropski narodi, tega še niso zmogli. Med prvimi smo dobili abecednik, katekizem, biblijo in, kar je skoraj fantastika, neke vrste ustavo, v obliki Cerkovne ordninge.

Kako je teklo življenje pokončneža, kako so konformistični in cesarju vdani katoliški krogi ravnali z njegovimi dosežki, kako so za dvesto let zaustavili narodov razvoj in še v tem stoletju njegov spomenik porinili v kot, za grmovje, to so pa dolge in zanimive zgodbe.

 

 

20. JUNIJ

 

Angleški publicist je imel pogovor z Nikolo Pašičem. O tem pogovoru je poročal in poudaril, kar je povedal Pašiču: ...da so Jugoslovani Avstroogrske globoko vezani na svoje zgodovinske pokrajine. Stara troedina kraljevina Hrvatska, Slavonija in Dalmacija predstavlja stvarnost. Te pokrajine želijo zedinjenje na osnovi popolne enakosti, verske in politične; na isti način tudi Slovenci in Hrvati s Kranjske in Istre, da ne govorimo o Hrvatih, Muslimanih in Srbih iz Bosne in Hercegovine. Želijo zedinjenje, a so zoper to, da bi se dali balkanizirati od srbijanske politike osvajanj in aneksij.

Seveda je govoril v veter, srbski imperijalizem je imel program izdelan, velikosrbski apetiti so vohali plen.

Zabloda tistih, ki so hoteli ubežati avstroogrskemu zatiranju, se je pokazala kaj kmalu. Prevara tu, prevara tam, burka z ustavo in končno 20.junija 1928 streli v parlamentu: Mrtva Pavle Radič in Djuro Basariček, ranjeni trije. Morilec pravzaprav nagrajen, namesto kaznovan. Tako se je začela tragična zgodba projekta, ki ne le, da ni imel nobene možnosti za uspeh, bil je začetek dogajanja, ki v naših dneh doživlja vrhunec.

Pred očmi sveta, v ognju in krvi, v trpljenju milijonov umira projekt, ki je v bistvu nekaj med zablodo in komplotom.

Nam, ki vse to spremljamo iz neposredne bližine, ostane upanje, da se bo končalo, preden pljuskne v svet in se razširi v svetoven spopad, in dolžnost preprečiti, da bi še kdaj komu podobna ideja zameglila razum.

 

 

22. JUNIJ

 

Dan veličastne zmage slovenskih vojščakov v bitki pri Sisku bomo letos prvič v zgodovini praznovali sproščeno in brez predsodkov.

Zmaga, zaradi katere so po vsej Evropi zvonili zvonovi in je papež slavil slovenske vojskovodje, ki je pomenila konec prodiranja Islama v Evropo, je bila vse do danes načrtno v senci. V stari Avstriji ni bilo všeč nemčurjem, da bi Slovenci bili junaki tako pomembne bitke, v času jugozablode pa je bilo povsem logično, da so tisti, katerih prednike so slovenski arkebuzirji na bregovih Kolpe tako slavno sesuli, hoteli zabrisati spomin.

Vse to ne zmanjša pomena te zmage in hrabrosti kranjskih poveljnikov Turjačana in Ravbarja.

Banjalučan Predojević (po turško Hasan paša) je leta 1591 začel podoben napad proti severozahodu, kakor so ga njemu podobni natanko čez štiristo let hoteli uresničiti iz Zagreba. (Neverjetno, a resnično je, da se je visok oficir v zagrebškem štabu pisal prav tako Predojević!) Takrat so “Turki” počeli tak teror, da so se Hrvati hoteli vdati a jih je rešila zima 1592. Padel je Bihač, najjužnejša postojanka Kranjcev.

Leta 1593 je prišlo do preobrata. Cesarstvo se je zavedlo resnosti položaja. Generalu Andreju Turjaškemu so zaupali poveljstvo. Podredila sta se mu tudi kranjski deželni glavar Ravbar in hrvaški ban Erdödi. Enotnost maloštevilne krščanske vojske in Turjačanova vojaška spretnost sta 22. junija pod utrdbami Siska, na bregu Kolpe, pokopala roparske apetite Banjalučana.

 

 

28. JUNIJ

 

Niti osemdeset let ni minilo, kar je avstrijska zunanja politika in ambicija po šlamastiki pri Solferinu in Magenti, pa kasneje klavrni zmagi pri Custozzi, v Sarajevu dočakala zadnji, milostni udarec. Obdonavski kadaver ni ne čutil ne duhal.

Avstroogrski državniki na čelu s cesarjem, ki je bil monarh starega kova z najdaljšim stažem v zgodovini, niso doumeli, da so le še karikatura stare slave, pa še to po milosti gospoda Bismarcka. Kaj več kot zatirati svoje narode si pa na Dunaju tako ali tako niso upali.

Upor - protiturška vstaja v Bosni in Hercegovini in splet interesov na Balkanu so narekovali Evropejcem oblikovanje dolgoročenjše politike na tem “sodu smodnika”. Berlinski kongres je iznašel formulo, kako omejiti apetite Rusov, ki so jim Srbi in Črnogorci primerno asistirali. Za zadeve na Balkanu, kjer so vsi imeli interese, nihče pa volje, da gre po kostanj v žerjavico, je prišla prav polmrtva Avstroogrska. Dobila je nalogo, da okupira Bosno in Hercegovino.

Čeprav je okupacija prinesla zaostali deželi marsikaj dobrega, so Avstrijci naleteli na močan odpor. Vmešali so se tudi Srbi z Mlado Bosno.

Aneksija leta 1908 je bilo zadnje dejanje velike polomije. 28.junija 1914 je Gavrilo Princip - podaljšana roka velikosrbov - sprožil usodne strele v Sarajevu.

Začela se je zgodba, ki se (ali res?) končuje v velikem pokolu pred našimi očmi, po nepolnih osemdesetih letih.

 

 

4. JULIJ

 

4. julij je v Združenih državah Amerike velik praznik. Na ta dan so leta 1776 angleške kolonije v Severni Ameriki razglasile neodvisnost.

Skozi današnja očala ta dogodek mogoče ni tako izjemen, vendar pa ni tako. Osamosvojitev angleških kolonij ima poseben pomen. Da se je v glavah sodobnikov sploh izoblikovala osamosvojitvena ideja, je bilo treba storiti velik miselni premik. Vsa legalistična praksa in miselnost, da oblast prihaja od zgoraj, sta bili nasprotni željam po svobodi in samostojnosti. Samo gospodarsko izkoriščanje še ni bilo dovolj za odločilen korak.

Tedaj je stopil na sceno pravnik, mislec in državnik Thomas Jefferson. Z njim smo svojo vlogo v revolucionarni spremembi razmišljanja o državi in oblasti odigrali tudi Slovenci. Izobraženi Jefferson je namreč imel v svoji knjižnici bogato literaturo, med drugim knjige francoskega družboslovca Bodina, v katerih so bila opisana ustoličevanja slovenskih knezov na Gosposvetskem polju. Inteligentni in pravno razgledani Jefferson je brž uvidel temeljno značilnost dogajanja pri Gospe Sveti: prenos oblasti od ljudstva na mandatarja - kneza. Spoznal je, da je nosilec legitimne oblasti ljudstvo, ki jo vsakokratnemu vladarju samo poveri.

V znameniti Deklaraciji je tako mogel pravno in moralno utemeljiti epohalno odločitev za neodvisnost ZDA.

Pošteno in prav je, da končno tudi narod, ki je dal zgled že pred davnimi stoletji, končno živi v samostojni, svobodni državi Sloveniji.

 

 

9. JULIJ

 

Pravi čudež moremo videti v dejstvu, da se je slovenski narod ohranil stoletja, čeprav razdeljen in izpostavljen sistematičnemu potujčevanju. Še prav posebej občudovanja vredno pa je vztrajanje pri svojem jeziku in identiteti dveh, med seboj najbolj oddaljenih slovenskih skupnosti - beneških Slovencev na skrajnem zahodu in prekmurskih Slovencev na skrajnem vzhodu naše lepe domovine, ki je danes samostojna država.

Na oni strani Mure, ki je stoletja dolgo predstavljala mejo med avstrijsko in madžarsko polovico dvojne monarhije, so Slovenci trdovratno vztrajali pri svoji narodni identiteti. Pod madžarsko oblastjo so bili že od časov, ko so madžarski kralji in plemiči upravljali z vojno krajino v bojih s Turki. Izpostavljeni so bili hudemu pritisku, a so ohranili svoj jezik in kulturo. Ustvarili so, v svojem narečju, lastno literaturo in izdajali knjige.

Zanimivo in nič kaj v ponos ostalim Slovencem je, da so ti ljudje še vedno tam nekje na robu. Živijo v prekrasni deželici, ki pa je od centrov kot odrezana. Niti po cesti niti po železnici ni mogoče udobno in hitro potovati v te kraje.

Novi časi bodo, kot kaže, končno prinesli spremembe. Prometni tokovi, ki vse bolj kličejo po povezavi v smeri vzhodzahod, bodo moderne prometnice pripeljali tudi v naše Prekmurje, s tem pa tudi novo življenje in nove perspektive

In bil bi že čas, saj so že davnega 1919. leta, 9.julija, v Parizu odločili, da Prekmurje spada k Sloveniji.

 

 

13. JULIJ

 

Marsikaj bi bilo mogoče očitati Slovencem, v nobenem primeru pa nam ni mogoče pripisati ekspanzionizma in šovinizma. Težko bi našli v svetu nacionalno skupnost, ki svojega ozemlja nikoli ni širila na škodo drugih. Skozi vso znano zgodovino so sosedje Slovencem kos za kosom jemali domovino. To je trajalo vse do najnovejšega časa in še danes smo priča apetitom in poizkusom, da bi si kdo prigrabil kar je še ostalo.

Znan angleški novinar nam je ogorčen tako pasivno držo hudo zameril.

Mogoče ta človek ni mogel dojeti, kakšnim strahovitim pritiskom so bili naši ljudje izpostavljeni. Mogoče bi bil bolj prizanesljiv v svoji sodbi, če bi vedel, kako je italijanski fašizem mesaril po živem slovenskem narodnem telesu, ko je po prvi svetovni vojni zgrabil velik kos naše dežele.

Šok, ki so ga doživeli Slovenci na Primorskem in Goriškem po prvi vojni, je moral biti resnično težak. Politično, kulturno in gospodarsko življenje Slovencev je bilo tu pred vojno v razcvetu. Zapisana je trditev, da je samo vojna preprečila ustanovitev slovenske univerze v Trstu. Tu, v Trstu, so se dogajale mnoge, za Slovence odločilne stvari, delovali so pomembni politiki in gospodarstveniki.

Poraz 1918 je pomenil konec. Mnogim je rešil življenje le beg. Kaj čaka pokončne Slovence je pokazal požig slovenskega Narodnega doma v Trstu. Zažagali so ga fašisti 13.julija 1920.

 

 

18. JULIJ

 

18. julija 1591 je daleč od doma v češki Pragi umrl slovenski skladatelj, velikan v svetu glasbe, Jakob Petelin, Gallus.

Kakor se pogosto dogaja, o podrobnostih o rojstvu in domu Jakoba Petelina ni znanega nič zanesljivega. Nekateri skušajo verjeti, da se je rodil na Idrijskem, večina pa sprejema za rojstni kraj Ribnico na Dolenjskem. Upoštevaje čas, v katerem je živel -rodil se je zanesljivo leta 1550 - skoraj ni dvoma, da ga je usoda vodila skozi Stično in Ljubljano.

Tisti čas so bili naši kraji pod močnim benečanskim kulturnim vplivom in tako ne preseneča, da je mladi glasbenik odnesel s seboj v svet to glasbeno dediščino, ki jo je potem razvil do popolnosti. Do smrti je bil zborovodja v praški cerkvi svetega Jana. Svetovno glasbeno zakladnico je obogatil z velikanskim opusom. Obsežne zbirke cerkvenih in posvetnih skladb (motetov in madrigalov) je pospremil s tehtnimi zapisi, ki so obenem edino vodilo raziskovalcem njegovega življenja in dela.

Glavni del Gallusovega opusa predstavlja zbirka motetov Opus musicum, ki vsebuje 374 motetov za vse praznike cerkvenega leta. Tu so potem maše in posvetne pesmi, madrigali. Izjemen navdih je pokazal pri glasbeni obdelavi tekstov Ovida, Vergila, Horaca in drugih.

Pomen Jakoba Petelina je tako velik, da bi si ga rade volje prilastili in se z njim ponašali mnogi. Toda zvesti Kranjec se je vsem navkljub - celo domačim ignorantom - odločno sam razglasil za Carniolusa!

 

 

6. AVGUST

 

Skoraj tisoč let je trajala specifična državna forma, ki jo poznamo pod imenom Sveto rimsko cesarstvo. (Besedi “nemške narodnosti” so odvečen in zavajajoč dodatek, plod objestnega nacionalizma. Bolj kosmato vest od njega ima le še komunizem!)

S tem zogdovinskim pojavom smo usodno povezani tudi Slovenci, saj so ne na naših tleh, v našem imenu in na naš račun dogajale pomembne reči.

Sveto rimsko cesarstvo je bilo utelešenje imperijalnih ambicij nemških plemičev konec prvega tisočletja. Oto I., nemški kralj, rojen 23. oktobra leta 912, je v treh vojnih pohodih v Italijo uspel podrediti papeža nemškim interesom. Leta 962 je s pogodbo, ki je znana pod imenom Privilegium Ottonianum, zakoličil formo, s katero sta papež in cesar dolga stoletja obvladovala evropsko politično in gospodarsko sceno.

Krona rimskega cesarja je bila spreminjajočega se leska. Kljub temu je vabila in med potentati so se do nje največkrat dokopali Habsburžani. Ti so pravico do krone in svoj vladarski imidž zgradili na plečih slovenske Karantanije. Cesarsko krono so nosili tudi v dneh, ko je Napoleonov zmagoviti pohod po zaprašeni, v fevdalne tradicije vklenjeni Evropi dosegel naše kraje.

Napoleon je najprej prisilil nemške kneze, da so se odrekli svetemu cesarstvu, 6. avgusta 1806 pa je tudi Avstrijec, cesar Franc II., slovesno odložil rimsko cesarsko dostojanstvo.

Končalo se je zgodovinsko obdobje fevdalizma, začela se je doba industrijske revolucije in nacionalne emancipacije. (Razen za slovenske preoblečene komuniste, ki pred osuplimi Evropejci preganjajo nekakšne fevdalne čarovnice!)

 

 

11. AVGUST

 

Enajstega avgusta leta 1844 je na Dunaju umrl dvorni knjižničar in slovničar Jernej Kopitar. Bil je velik slovenski učenjak, doma iz Repenj pri Vodicah na Gorenjskem. Kot mnoge druge Slovence, je tudi njega “uka žeja” gnala na Dunaj, kjer je študiral pravo, posebej pa se je posvetil slovanskemu jezikoslovju.

Tridesetleten je Kopitar postal cenzor za grške in slovanske knjige, kmalu pa še dvorni knjižničar. Zaradi visoke strokovnosti in obširnega znanja je imela oblast z njim velike načrte. Svojo vlogo je uresničeval zlasti z mentorstvom pri srbskem jezikoslovcu Vuku Karadjiću, kateremu je v veliki meri omogočil znanstveno delo in uspeh. Pravijo, da je v Vukovih delih veliko osebnega Kopitarjevega dela.

Za svoje Slovence je pripravil prvo znanstveno slovnico. Njena največja odlika je, da je zgrajena na živem ljudskem jeziku in da je v njej upoštevano načelo, veljavno še danes, da slovničar ne bodi zakonodajalec, ampak le zapisuj živ jezik in ugotavljaj njegove zakonitosti.

Zaradi svoje cenzorske dolžnosti se je zapletel v spore s Prešernovim krogom, kar ga je umestilo v Poezije, kjer ima kar častno mesto. Duhoviti pesnik si ga je dobro privoščil zlasti v zabavljivih sonetih.

 

 

18. AVGUST

 

Odkar imamo Slovenci po tisočletju ponovno svojo državo, ni odveč spominjati na tista dejstva, ki nam odkrivajo našo državotvornost, narodno samobitnost in mednarodno veljavo. Ves ta čas, posebej pa po začetku industrijske revolucije, ko je kapital vpregel nacionalizem in šovinizem v svoj imperialistični voz, so na vse mogoče načine potvarjali ali pa zlorabljali zgodovinska dejstva, ki bi utegnila vzpodbujati nacionalno emancipacijo Slovencev. Šele v najnovejšem času so v širšo javnost prodrla spoznanja, da je imela slovenščina svoje mesto tudi v plemiških in izobraženih krogih, da so domači ljudje ustvarili pomembna dela v upodabljajoči umetnosti, glasbi in znanosti.

Za trenutno rabo je gotovo treba vedeti, da je bil slovenski plemič Sigismund Herberštajn, rojen leta 1486, slaven diplomat, da je pisal svojcem pisma v slovenščini, iz Moskve pa prinesel znamenite Moscovitarum commentarii.

Še je mogoče naštevati pomembneže iz naše zgodovine. Mogoče je najbolj eksotična osebnost med njimi na današnji dan leta 1703 rojeni Avguštin Hallerštajn, matematik, astronom in kartograf, svetovni popotnik in misijonar, ki je postal na kitajskem mandarin, predsednik matematičnega tribunala in dvorni astronom. Izvedel je prvi popis kitajskega prebivalstva.

 

 

24. AVGUST

 

Prav neverjetno je, s kakšno trmoglavo vztrajnostjo si Slovenci slikamo svojo zgodovino kot nesrečno mračno sužnost hlapcev, nemočnih podanikov kulturno in gospodarsko razvitejših sosedov. Pa seveda sploh ni tako. Ne le, da so naši kraji in ljudje šli z roko v roki z drugimi evropskimi narodi skozi veličasten zgodovinski razvoj, mnogo je trenutkov, ko smo stopili v prve vrste. Zadošča, če omenimo pojmovanje oblasti, ki se kaže v obredju ustoličevanja slovenskih knezov in so ga povzeli tako sodobniki kot tudi moderni analitiki družbenih pojavov. Demokracije dvajsetega stoletja si izven tega pojmovanja ni mogoče zamisliti.

Brez konca bi lahko naštevali posameznike s področja znanosti in umetnosti, ki so zakoličili mnoga področja človekove ustvarjalnosti. Za našo domačo rabo pa je mogoče najbolj potrebno spomniti, da smo Slovenci med prvimi v svetu imeli svojo slovensko tiskano knjigo. Brez primere pa je nekaj kasnejši natis celotnega Svetega pisma, stare in nove zaveze, katerega dokončno redakcijo so strokovnjaki iz vseh slovenskih dežel pripravili v Ljubljani, 24. avgusta 1581. Tako smo Slovenci med prvimi za Nemci dobili kompletno Sveto pismo v narodnem jeziku. Na to osupljivo dejstvo bi lahko bili bolj pozorni, če nam je že nerodno biti ponosen!

 

 

31. AVGUST

 

Pogosto slišimo gesla, ki nas vzpodbujajo, naj gremo v Evropo, kot da bi bila Evropa nekaj izven nas. Dejstva govore precej drugače! Evropa, še zlasti tisto v njenem bistvu, kar nosi predikat kulture in civilizacije, je ves čas neločljivo povezano z ljudstvom, ki nikakor noče dovoliti, da bi ga odrinili med nomadske primitivne prihajače. Prevelik kos Evrope smo označili s svojimi ledinskimi imeni, ki so - nedvomno - najstarejša, in so jih prišleki ali sprejeli ali pa nerodno prevedli.

Tisti, ki odrekajo Slovencem vlogo pri ustvarjanju evropske identitete, morajo zavestno ignorirati in zatajiti številna dejstva iz naše zgodovine, če hočejo mirno spati. Predvsem morajo zanemariti, da je nekdaj pisana komunikacija potekala izključno v latinščini, ko pa so, z iznajdbo tiska, prišli na svoj račun še drugi jeziki, je bila slovenščina med prvimi. Seveda se ni treba omejevati na knjige in pisano besedo. V temelje civilizacije so vgrajeni številni kamni, ki nosijo slovensko ime: V glasbi Gallus, v matematiki Vega, v diplomaciji Herberštajn, v vesolju Potočnik.

Nobeno presenečnje torej ne more biti, da smo z Dalmatinovo Biblijo dobili enega prvih prevodov celotnega Svetega pisma v moderni evropski jezik.

Mi, ki imamo Brižinske spomenike, da bi se “vračali” v Evropo?

 

 

1. SEPTEMBER

 

V Evropi ponovno odmeva grom orožja. Po dolgih desetletjih se je na videz povsem nepričakovano začel vojaški spopad, ki ima nekaj sumljivih značilnosti. Med njimi ni najmanj pomembna ta, da vre v tistem delu Evrope, kjer se je že nekoč skotila vseuničujoča svetovna vojna.

Kot vedno, je pravo bistvo obračunavanj daleč od teh prostorov. Niti, ki vodijo in usmerjajo dogajanje, se pokažejo šele čez čas.

Zato v tistih dneh minevajočega poletja, natančneje 1. septembra 1939, ko se je v zgodnjih jutranjih urah na meji Hitlerjeve Nemčije s Poljsko pričel bliskovit napad, uglašen z drugo mračno silo tistega časa: Stalinovo Sovjetsko zvezo, večini ni bilo jasno, kaj se je v resnici zgodilo. Še danes, ko se spet prerazporejajo razmerja moči, političnega in finančnega vpliva, prihajajo na dan nove podrobnosti, ki včasih močno spremenijo ustaljeno podobo tiste ne tako davne preteklosti. Sodobniki so pač bolj instinktivno kot na osnovi tehtnega premisleka čutili, da se je začel globalni spopad, po katerem bo vse drugače. In je tudi bilo.

Tisto septembrsko jutro podrta mejna zapornica je bila začetek zgodovinskega preskoka v atomski vek. Kljub vsem strahovitim žrtvam in atomski grožnji, so zaživele ustanove in sistemi, ki budijo upanje.

 

 

5. SEPTEMBER

 

September je mesec, vreden posebne pozornosti. Velikanski pomen ima med drugim za Novomeščane - a ne le zanje. Presenetljivo odkritje na začetku zadnjega desetletja preteklega stoletja je namreč vznemirilo ves znanstveni svet, ne le Slovence in Novomeščane.

V tistih davnih septembrskih dneh leta 1890 so pri gradnji Kolodvorske ceste v Novem mestu odkrili grobove iz keltskih in rimskih časov. Kanonik Hočevar je brzojavno obvestil kustosa Deželnega muzeja v Ljubljani in tako so se pred dobrimi sto leti pričela izkopavanja, ki so prinesla pravo razkošje najdb.

Ves čas so s krajšimi presledki tekla sondažna, konservatorska in preparatorska dela. Danes razpolaga leta 1950 ustanovljeni Dolenjski muzej z dragocenim fundusom, ki razkriva neporetrgano živahno dogajanje na novomeškem prostoru od prazgodovine do današnjih dni. Tudi laiku, ne le strokovnjaku, pove veliko izjemna množica dragocenih najdb iz ključnih obdobij: od kulture žarnih grobišč, halštatskega obdobja, keltsko latenske civilizacije, do Rima in pozne antike. Zemljevid tovrstnih najdišč širom Evrope pokaže zanimivo koncentracijo prav tam, kjer smo od nekdaj živeli Slovenci, na Dolenjskem in v Novem mestu pa še posebej. Nekatere trdno zasidrane predstave o naši zgodovini bo treba prej ali slej nekoliko popraviti.

 

 

6. SEPTEMBER

 

Leta strašnih bojev na soški fronti so se končala s popolnim polomom italijanske soldateske, ki so jo hrabre slovenske in bosanske čete tik pred koncem vojne navdušeno podile prek furlanske ravnine in vrgle čez Piavo. Tedaj pa jih je dosegel ukaz, da je vojne konec in razsulo je bilo neizbežno. V trenutku so se iz zmagovalcev, ki so zdržali brez števila jurišev in kanonad, spremenili v trumo poražencev. Zavest nemoči je bila toliko bridkejša, saj so slutili, da se Slovencem na zahodni meji ne piše nič dobrega. Toliko so že vedeli o umazani politični trgovini.

Do tal potolčena italijanska vojska je, kot zaveznik zmagovitih sil Antante, londonski dogovor in situacijo na terenu takoj in temeljito izkoristila. Zasedla je skoraj tretjino slovenskega narodnega ozemlja in začela brezobzirno potujčevati in zatirati Slovence. Ladja za ladjo je zapuščala tržaško pristanišče, na njej pa nesrečni izgnanci, ki so morali iskati možnost preživetja v daljni tujini. Teror je pognal mnoge Slovence tudi čez mejo v Jugoslavijo.

Bilo je logično in naravno, da so se posamezniki organizirali in uprli nasilju. Italijanske oblasti so problem kruto a učinkovito rešile. Upornike so brez usmiljenja postrelile. Tako tudi 6. septembra 1930 na Bazovici Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča.

 

 

7. SEPTEMBER

 

Položaj Slovencev je bil v devetnajstem stoletju skrajno zamotan. Na svoj način je pljusknilo revolucionarno vrenje tudi prek naših dežel in zapletlo že tako klavrne razmere. Ko so minile revolucionarne frankoilirske sanje in se je polfevdalna dunajska birokracija spet zavihtela v sedlo, je vseeno, rada ali nerada, morala upoštevati, da so se časi nekoliko spremenili. Spremenjeni odnosi v družbi so neusmiljeno zahtevali svoje in navsezadnje je tudi dvorna kamarila morala popustiti. Prišlo je do temeljitih korektur z zemljiško odvezo in spremembami v vladi.

Narodnobuditeljsko delovanje nekaterih prosvetljenih posameznikov je bilo še vedno omejeno na osebno prizadevnost in zasebno iniciativo. Med tistimi zagnanci, ki so se požrtvovalno predali temu prepotrebnemu delu, je tudi 7. septembra 1818 na Planini pri Rakeku rojeni Miroslav Vilhar. Njegovo prizadevanje in dela kažejo tipično sliko neprofesionalnega ljubiteljstva, seveda v najboljšem pomenu: vsestranskost in poljudnost. Pa je kljub temu vse njegovo delo, od publicistike, preko glasbenih stvaritev do pesništva, kvalitetno in je imelo velik odmev. Še danes ni mogoče mimo nekaterih njegovih pesmi, kot so Na jezeru ali Zagorske. Lahko jih imamo za ponarodele.

Njegov zvesti sodelavec je bil Levstik.

 

 

 

10. SEPTEMBER

 

10. septembra 1919 se je s podpisom mirovne pogodbe v Sain Germainu en Laye končala zgodovinska epoha, ki jo je določal obstoj veličastnega habsburškega imperija. Velika Avstroogrska je izginila v zgodovino.

Tisočletna državna tvorba je nastala po prekucijah, ki so se zgrnile nad Evropo po koncu frankovske države. Po kratkem intermezzu Babenberžanov in nato češkega kralja, je nemško orožje ustoličilo Habsburžane. Ti so svojo oblast v Vzhodni marki, kamor so spadale tudi starodavne slovenske dežele s svojo knežjo tradicijo, počasi in sistematično utrjevali in širili. Turški vpadi so jim pahnili v naročje hrvaške in madžarske kraje. Postopno je nastajala velika monarhija mnogih narodov, ki jo je trdo upravljala fevdalna aristokracija. Največji vpliv si je monarhija pridobila po porazu Napoleonove Francije, ko je bila skupaj z Rusijo in Prusko največja sila v Evropi.

Revolucije devetnajstega stoletja, še bolj pa vojna v Italiji, kjer je bila Avstrija poražena, so pripeljale do temeljitih upravnih reform. Tako je nastala dualistična Avstroogrska monarhija. Stoletni vzpon države in dinastije se je počasi ustavljal, neizogiben polom pa se je sprožil, ko jo je premamil Balkan. Navidez nezahteven pohod na turško dediščino je sprožil svetovni spopad, ki se je zanjo končal usodno.

 

 

14. SEPTEMBER

 

V naše kraje kraje so radi vdirali tujci z zahoda, z Apeninskega polotoka. Zadnji tak naval so si privoščili med drugo svetovno vojno, dokler niso po skoraj treh letih zločinskega divjanja poraženi pobrali šila in kopita. Značilno za izživljanja teh sosedov je, da za svoja prostaštva niso nikoli odgovarjali, sebe pa imenovali kulturonosce. Primitivnim Slavom, za katere uporabljajo ljubkovalno varianto tega imena (zaradi olike je ne bomo zapisali), naj bi prinašali bogastvo kulture in civilizacije.

Dovolj je, da se le za hip ozremo v zgodovino, pa ugotovimo, da ni dosti tistega, kar nam bi lahko prinesli kot svoje. Latinska in klasična grška dediščina je med naše prednike prišla davno prej in po drugi poti, kot pa so omenjeni sosedje zmogli zapisati kak stavek v svojem jeziku.

Površen pogled v boljšo enciklopedijo pokaže, da smo Slovenci že davno prej imeli pisane spomenike v svojem, slovenskem jeziku. Brižinski spomeniki so le en, ohranjeni primer, nikjer pa ne piše, da prej ni bilo nič zapisanega. Za te sosede, kar povejmo: Italijane, pa z gotovostjo lahko rečemo, da pred Dantejem nimajo zapisanega teksta v italijanščini. Ta nesporni literarni velikan in utemeljitelj italijanskega jezika se je rodil leta 1265 in umrl 14. septembra 1321.

 

 

15. SEPTEMBER

 

Prav neverjetno je, kako vztrajno zanemarjamo nekatere slovenske dežele. Med te vsekakor sodi Bela krajina, enkratna in neponovljiva deželica s slavno zgodovino, odkoder so nekaj časa vsaj o vremenu poročali vsak dan, sedaj pa niti tega ne slišimo več, čeprav so bregove tople Kolpe trumoma naskočili izletniki - kopalci.

Drug tak košček naše domovine se razprostira tam daleč na vzhodu, prek Mure, kjer so stoletja trmasto vztrajali v tujem morju prekmurski Slovenci. Prepuščeni večji del samim sebi so ohranili slovenski jezik in kulturo. Med prvimi so pisali knjige.

Poglavitni vzrok, da je bilo malo stikov s Prekmurjem, je bila državna meja, ki je tekla po Muri. Šele po koncu prve vojne, ko je Prekmurje kar nekam s težavo prišlo v skupno državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, so se pričele tkati tesnejše vezi in ni slučajno, da so se pojavili številni prekmurski kulturni ustvarjalci.

Med pomembne mojstre besede novejše dobe iz Prekmurja sodi 15. septembra leta 1908 v Veliki Polani rojeni pisatelj Miško Kranjec. Umestil se je med najvidnejše realistične ustvarjalce sodobne slovenske književnosti. Novele, romani, mladinske zgodbe so prežete s prekmursko tematiko. Kljub mehkim, sentimentalnim potezam, ki prevevajo prekmursko pokrajino, je Kranjčeva beseda pretežno naturalistična.

 

 

19. SEPTEMBER

 

19. septembra 1851 je bil v Trnovčah rojen znameniti politik, mestni svetnik, državni poslanec, župan, predsedujoči v Narodnem svetu, ambasador, pokrajinski namestnik, član Vrhovnega zakonodajnega sveta in častni doktor ljubljanske univerze, Ivan Hribar. Biografski podatki slavnega moža so znani, pa jih nima smisla ponavljati. Mogoče ni odveč povedati, da je bil poleg vsega naštetega tudi vesten bančni uradnik, prevajalec, pesnik in pisatelj.

Naj zadostuje!

Za današnji čas, ko se sončimo v samostojni, suvereni državi Sloveniji, o čemer Hribar in njegovi niso upali (znali!) niti sanjati, utegne biti zanimivo, kako se je tak pomemben mož trudil storiti kaj koristnega za svoj narod.

Ivan Hribar je videl rešitev zapletene situacije, v kateri so čemeli Slovenci, v naslonitvi na vseslovanstvo, ki ga je nekritično usmeril v rusofilstvo. Panslavizem in prorusko usmeritev Ivana Hribarja je mogoče razumeti, saj je bilo oboje podprto z izdatnimi finančnimi injekcijami. Kot visok uslužbenec češke banke Slavija, ki je bila povezana z ruskim kapitalom, je lahko marsikdaj usmeril nujno potrebna sredstva v za narodovo stvar koristne projekte.

Svojo silno navezanost na jugoslovanski projekt je izkazal s tem, ko si je ob sesutju jugoslovanske tvorbe leta 1941 vzel življenje.

 

 

20. SEPTEMBER

 

Marij Kogoj je zapisan v tržaški rojstni knjigi 20. septembra 1892. Vendar je, kot vse pri tej izjemno zanimivi glasbeni osebnosti, tudi ta datum povezan z nenavadnimi podrobnostmi.

Verodostojni dokumenti povedo, da je bil rojen slovenskemu očetu in italijanski materi, kasneje pa z zamenjanim krstnim imenom prišel kot sirota v očetov rojstni kraj Kanal. Šele po smrti so uspeli nekoliko natančneje določiti njegovo zgodbo. Sedaj velja, da je bil dejansko Julij, vendar so mu vseeno ohranili ime Marij, po leta 1895 rojenemu bratu, ki je umrl že pred letom 1906. Takrat je pri izdaji dokumentov v Trstu do zmešnjave tudi prišlo.

In kakor je pri nas že običaj, je ta človek, ki je bil prav tako kontroverzna osebnost, kot je bila nenavadna njegova življenjska zgodba, dejansko vrh slovenske glasbene ustvarjalnosti 20. stoletja. Vsa noblesa slovenske glasbene scene, z vsemi svojimi visokimi naslovi vred, ni segala do kolen samosvojemu glasbenemu geniju, ki ne le, da je zlagal glasbo, ki še danes predstavlja novum, suvereno in učinkovito je vihtel tudi kritiško pero, in so njegove ocene glasbenih dogodkov še danes šolski primer glasbene kritike.

Njegova glasbena ustvarjalnost je segala od solističnih instrumentalnih del prek zborovskih do velikih opernih stvaritev. Z zapuščino tega nenavadnega glasbenega genija imajo muzikologi obilico dela.

 

 

24. SEPTEMBER

 

Bolezen je 24. septembra leta 1862 končala bogato in plodovito življenje lavantinskega škofa Antona Martina Slomška, sodobnika in prijatelja dr. Franceta Prešerna, drugega nadvse pomembnega Slovenca iz časov, ko so bili postavljeni temelji moderne slovenske nacionalne identiete. Vsak na svoj način sta ta dva velika moža izvršila veliko več kot “mož je storiti dolžan”. Kasneje so drugi imeli kje zajemati.

Anton Martin Slomšek je vedel, kaj potrebuje njegov zapuščeni narod v trenutku, ko je prebujeni nacionalizem močnejših sosedov stegoval svoje lovke in kos za kosom trgal narodovo telo ter ga utapljal v brezobličnost idustrijske civilizacije.

Neutrudno je spodbujal in hrabril, potoval iz kraja v kraj in na kraju samem sejal za jutrišnjo žetev. Preprostim ljudem je ponudil zdravo, krepko slovensko hrano v besedi in pesmi. Univerzalni misijonar, dostojen dedič svojih slavnih rojakov od Knobleharja do Barage s tem, da je znal videti, da so njegovi sonarodnjaki doma še najbolj potrebni misijonarjev.

Svetniško življenje mu ni bilo ovira - nasprotno, bilo mu je dodatna spodbuda, da se je požrtvovalno loteval vsega spektra potreb podhranjenega ljudstva: od kulture, šolstva, prek sociale do duhovne podlage njegovega bivanja.

 

 

27. SEPTEMBER

 

Korošec, Krek, Kulovec, Kidrič, Kraigher, Kardelj, Kocbek, Kučan... res neverjetno, koliko politikov v sto letih s priimki na K., in prav vsem moremo marsikaj obesiti, pač odvisno od tega, koliko smo kateremu izmed njih naklonjeni. Vsem je skupno da so jih valovi zgodovine premetavali v času usodnih odločitev za slovenski narod, nekatere ob prevratu 1918, druge v krutem deliriju druge svetovne vojne in njenih posledic.

Edvard Kocbek, rojen 27. septembra 1904 v Vidmu ob Ščavnici, se je zapletel v srhljivi vrtiljak tovarišije in strahu in poguma v času, ko je slovenska nacionalna uresničitev v crescendu brstela socvetju naproti. Skozi temo in sence...

Edvarda Kocbeka je življenje postavilo v osišče, kjer je s svojo pesniško in pisateljsko darovitostjo plemenito odzvanjal neizprosni resničnosti. Pravzaprav nezapletena bipolarnost slovenskega političnega prostora ob prevratu 1918 in v obdobju zorenja med obema vojnama ga je katapultirala v osredje krutega in ekstatičnega revolucionarnega rojevanja za državnost in samostojnost. Njegova umetniška izpoved daje slutiti, da je vedel... da je v grozi razumel, da se bo njegov narod šele iz najglobjih brezen uspel dvigniti v višave in širjave resnične državnosti.

R.i.P.

 

 

3. OKTOBER

 

3.oktobra 1866 je bila Beneška Slovenija dokončno vključena v novonastalo imperialistično ambicijo s škornja. Že res, da je ta dejansko težko razumljiva (ne)zgod(b)a logičen zaključek katastrofalne diplomatske nesposobnosti dunajske dvorne kamarile, za katere žamet in brokat so umirali na benečanskih širjavah najboljši slovenski vojaki, je pa še bolj res, da so se ljudje slovenske Benečije od pradavnine čutili nedeljivo povezani z beneškim podalpjem.

Ko so uspešni italijanski politiki kljub avstrijski zmagi na bojnem polju potrkali na vrata Beneške Slovenije, ki je snivala svoj tisočletni sen v kraljestvu Montaža, je v srcih vstal spomin na davni rej in večo. Vabljivi privid volkuljaste demokracije je bil močnejši od monarhično zatohle dunajske ukradene Karantanije.

Polni upov na boljše življenje in boljši jutri so se beneški Slovenci prepustili na milost in nemilost novim gospodarjem, ki so znali svoj posel. Prijazno masko so kaj kmalu zamenjali italijanski učitelji - tu se govori soltanto italiano - in kdor ni razumel znamenj časa, je moral vzeti pot pod noge in se pogrezniti v daljno tujino. Službe so bile samo za kulturno raso.

Blagozvočna domača govorica in otožna pesem sta v cerkvi čakali vstajenja.

 

 

13. OKTOBER

 

Nič ne pomaga, če nekdanji partizani nenehoma ponavljajo, da ne bodo dovolili spreminjati zgodovine in še manj, da bi kdo razvrednotil NOB. Dokler ne bodo zadovoljivo osvetljene doslej zakrite (in skrite) plati dogajanja v letih krute vojne in še kasneje, pri najboljši volji ni mogoče pričakovati umirjenega, treznega pogovora, ki z roko v roki z resnico edini more pripeljati do toliko pričakovane sprave.

Kar zadeva razvrednotenje NOB pa je skrajni čas, da prizadeti borci proti okupatorju, ki sami najbolje vedo, kako so njihovo brezmejno žejo po svobodi in pripravljenost na žrtve zlorabili komunisti, lete razkrinkajo. Komunisti so namreč v katastrofalnih okoliščinah vojne in okupacije videli neponovljivo priložnost, da se polastijo oblasti. Med drugim so s programiranimi poboji Slovencev sredi Ljubljane ustvarjali primerno ozračje. Umor nekdanjega bana Natlačena, ki je imel za posledico javno ustrelitev 25 nedolžnih Ljubljančanov, se je zgodil 13. oktobra 1942.

Zloraba plemenitega cilja osvoboditi domovino, ki so ga v Moskvi šolani in plačani revolucionarji še umazali s strašnimi zločini, to je dejansko in totalno razvrednotenje NOB. Upati je, da se bodo resnični borci proti okupatorju nekoč znali odpovedati komunističnim kolovodjem. Le tako bodo omogočili pravilno oceno svojega deleža.

 

 

23. OKTOBER

 

Več kot štiri desetletja komunistične diktature v državah srednje in vzhodne Evrope utegne še tako opreznega opazovalca prepričati, da so se državljani teh držav preprosto sprijaznili s praktično aplikacijo diktature proletarijata. Vendar temu ni tako. Če je že mogoče zanemariti izbruhe odpora manjšega obsega, kot so se dogodili tu in tam, pa nikakor ni mogoče zamolčati spontanega upora Madžarov, ki se je pričel 23. oktobra 1956.

Z množičnim odporom, pravo oboroženo ljudsko vstajo, so Madžari pokazali vsemu svetu, da ljudstva, ki jih je leta 1945 zasužnjil sovjetski osvoboditelj, nikakor niso vdano sprejela tega nasilja. Navsezadnje je tako obsežen upor, kot so ga bili sposobni Madžari že deset let po sovjetski okupaciji, skoraj čudež, saj je jasno, da je bila vsaka organizacija v okoliščinah vsesplošne in dosledne kontrole praktično onemogočena. Upor je bil torej spontan krik zatiranega ljudstva proti nezaslišanemu nasilju.

To pa je bilo tudi vse. Globalno razmerje sil je bilo tako, da Madžarom ni mogel pomagati nihče. Največ, kar je bilo mogoče storiti, je bilo to, da so Avstrijci in v omejenem številu tudi Jugoslovani, sprejeli tiste, ki so uspeli pobegniti maščevanju Rusov.

 

 

13. NOVEMBER

 

13. novembra leta 1990 je prišel v javnost sklep Demosa, da se izvede plebiscit o samostojni Sloveniji. Stranke Demosa so to odločitev sprejele na zaprtem zasedanju v Poljčah.

Novica, ki je pravzaprav povzročila manjši šok, saj je bila plaha misel na samostojno slovensko državo skrita globoko v srcih domoljubov. Pomeni preskok v drugo fazo demokratičnega vrenja. Prva faza je bila prelom s komunistično oblastjo in svobodne, demokratične, večstrankarske volitve. Te so pokazale, da demokratična skupnost ne more eksistirati v okviru SFRJ. V strukturi SFRJ je bila demokratična Slovenija tujek, ki ga je bilo treba na vsak način onemogočiti. Beograd je nemudoma pričel s sistematičnim onemogočanjem mlade demokracije, od omejevanja mednarodnih stikov do primitivnega gospodarskega nagajanja z blokado in razlaščanjem slovenskega premoženja drugod po SFRJ. Če se tem ukrepom doda še srbski vdor v monetarni sistem, si je ogroženost Slovenije oz. intenzivnost pritiskov lahko predstavljati.

Dejansko Slovenija ni imela veliko izbire. Vztrajanje v federaciji je postalo samomorilski nesmisel in je bila torej odločitev v Poljčah več kot logična posledica stanja.

To seveda ne zmanjša epohalnega pomena odločitve za plebiscit.

 

 

24. NOVEMBER

 

Še danes se dvigne vihar, če beseda nanese na dejanje častitega ljubljanskega knezoškofa, slovenskega narodnjaka Jegliča, ko je pokuril vso naklado Cankarjeve Erotike. Zlokoben molk pa zavlada v podalpju, ko bi bilo treba zavpiti, da so partizani 24. novembra 1943 v Grahovem ob Cerkniškem jezeru po predaji vrgli v ogenj veliko število mladih slovenskih fantov, med njimi enega najbolj talentiranih slovenskih pesnikov, Franceta Balantiča. Kdor hoče videti natančne številke, lahko pogleda mrliško knjigo te župnije.

Slab teden pred svojim dvaindvajsetim rojstnim dnevom, po kalvariji v italijanskiem fašističnem koncentracijskem taborišču, je mladi slavist iz Kamnika zgorel v Krajčevi hiši v Grahovem.

Dejansko je neverjetna tragika tega slovenskega proletarca. Dopolnil je nepretrgano vrsto tragičnih usod slovenskih poetov. Ta domovina očitno ni kot zdravje...

Pesnik venca sonetnih vencev, številnih globoko občutenih slutenj, romantik in simbolist, še otrok, odtrgan od družine in doma, je neizpet zgorel kot žrtev brezumja v krut opomin.

“Zdaj bodo moji spevi počivali. Odpusti svojega pevca. Zahvala za milost, da sem dovršil. Odslej Te bom častil z molkom. Zdaj lahko umrem, ne bojim se več smrti. Pel Ti bom tam, Ti večna lepota.”*

 

* France Balantič, Quaderno, Arhiv RS, PRIV A IV, mapa 3.