K članku v Delu – 11. 11. 2020, str. 4 “Podpisana obsodba je klicala po maščevanju”
“Povuci – potegni” je bilo med južnimi sosedi v navadi poodmevati poljubnostim. Na slovenski internacionalni pravni sceni jih veliko “povuče in potegne” – da se le ne opazi, česa v Parizu NI BILO! Milozvočno zazvenijo strune o “prvem diplomatskem nastopu”, o katerem ni bilo ne duha ne sluha. V Parizu je bila delegacija Nj. V. Kralja Srbije. Niti sledu ni bilo od Slovencev. Bila je tam neka skupinica, ki je jadikovala – če jo je kdo hotel poslušati – “hočemo Jugoslavijo” (kaj si je mislil Wilson, ki je hotel samoodločbo NACIJ! si je mogoče predstavljati. Nič čudnega, da je “zbolel”!) . O slovenskih deželah, združenih pod oblastjo vlade v Ljubljani, ni bilo niti sence, kaj šele, da bi se prikazale v St. Germaine, skupaj s sestrskimi deželami, enakimi subjekti mednarodnega prava, združenimi pod oblastjo vlade na Dunaju.
Kaj so bili osebki v Parizu, vpijejo (poleg uradnega naziva) njih dela: slovenske dežele – največje moderno morišče v Evropi, ilustrira pa zadevo tudi članek v Slovencu l. 1921 – citiran v prejšnjem prispevku na tem blogu – o “razdelitvi” slovenskega, slovenskih dežel – državnega – premoženja…
izsek iz članka v Delu