http://nova24tv.si/slovenija/arbitrazni-sporazum-in-nezadovoljni-hrvatje-krivce-iscejo-celo-v-mladinskih-delovnih-brigadah-in-v-nemciji-ki-se-ni-postavila-na-njihovo-stran/
“Odločitev arbitražnega sodišča je temelj za prihodnje pogovore o meji in sodne postopke”
Drugi hrvaški politiki pa v medijih svarijo pred močnimi političnimi posledicami, ki jih bo prinesel arbitražni sporazum. V to je prepričan tudi veteran hrvaške diplomacije Ivica Maštruko, svoj pesimizem pa upravičuje z mislijo, da ta razsodba predstavlja vsa izhodišča oziroma osnovo za morebitne prihodnje pogovore o meji ali sodnih postopkih. “Ta odločitev sodišča je pravzaprav temelj, ne glede na to, kaj si kdo misli o njej, je izhodišče za vse morebitne prihodnje pogovore o meji. Nosi resne politične posledice, ker če se odločimo za tožbo na sodišču, bo vsaka prihodnja sodba ali dvostransko pogajanje za osnovo vzelo odločitev arbitražnega sodišča. Drug problem za vlado je, da ne smemo biti razumljeni kot tisti, ki iščejo in delajo težave, saj moramo rešiti še mejna vprašanja s Srbijo, BiH in Črno goro,” svari Maštruko, ki je prepričan, da morajo Hrvatje vztrajati pri reševanju mejnih sporov s pomočjo dvostranskih pogajanj…
Natančno to! Toda pri nas očitno vsi razumejo stvari praviloma ravno narobe! Kar govori Maštruko na način, kot da je odločitev arbitražnega sodišča problem za RH, je v resnici problem za Slovenijo. Razumljivo je tudi, da bodo ekspanzionisti z one strani mejnih rek vedno prikrivali pravo resnico. Nerazumljivo, a kruta resnica, pa je dejstvo, da slovenski prikoriteni voditelji vedno znova nasedejo. (Tudi) jezikovno nepismeni napihnjenci drugače pač ne znajo.
Ker ti domišljavi praznoglavci niso izpolnili, kar jim je nalagal Sporazum o arbitraži – niso namreč v Memorandumu predočili tribunalu dejanskega stanja stvari – so Sporazum iz enkratne priložnosti spremenili v popoln (dokončen?) polom za Slovenijo. Odločitev arbitražnega tribunala je dejstvo internacionalnega prava non plus ultra. Vsa dejstva internacionalnega pravnega značaja v zvezi s teritorijem in državno mejo, ki so obstajala doslej, so izgubila svoj meddržavni pomen. Na meddržavni ravni odslej obstaja le to, kar in kakor je odločil tribunal v Haagu. Natančno tako, kot to pove dr. Ivica Maštruko, s tem da on spretno obrne zadevo in prikrije, da je to v popolno in odločilno korist južne sosede. To je pač v navadi med spretnimi mešetarji.
Razkriva pa ta zgodba vso intelektualno in politično bedo tukajšnjih odločevalcev. Ti ljudje, prikoriteni k vzvodom odločanja, porivajo Slovenijo “iz poraza v poraz – do končne zmage” = na dnu propada…
Edina meja Republike Slovenije – pravilno: slovenskih dežel, kajti le to je internacionalno pravno relevantno dejstvo! – ki je bila doslej na internacionalni ravni določena (meddržavni sporazumi) in je veljala, potekala pa je od Kvarnerskega zaliva (Kantrida) po rekah Rečini, Kolpi, Sotli in Dravi do zliva (junction) z reko Muro (pod Kotoribo), se je umaknila administrativni, upravni meji med socialističnima jugoslovanskima republikama Slovenijo in Hrvatsko, ki nikoli ni imela nobenega učinka na internacionalni ravni – na tej ravni ni obstajala, kakor niso obstajali politični pogovori ali dogovori partijskih funkcionarjev ali komunističnih upravnih organov znotraj socialistične SFRJ – pa še to mejo so slovenski bleferji (zamaskirani za akademskimi titulami) uspeli premakniti izdatno v škodo lastne države. In ta meja, ki jo je na podlagi argumentov, ki so jih dali na mizo slovenski (!!!) (slovenski!!!) pooblaščenci, dokončno določil arbitražni tribunal, je sedaj edina obstoječa meddržavna meja med Slovenijo in Hrvatsko.
Zagrebu je tako uspel ne “veliki met”, marveč “velikanski met”! Stoletni projekt teritorialne ekspanzije na račun državnega teritorija slovenskih dežel so več kot uspešno zaključili. V manj kot sto letih so na ta račun za več kot 4.500 kvadratnih kilometrov povečali teritorij svoje države, in to povsem brez težav, preprosto z mednarodno arbitražo – s katero javno nočejo imeti nič – predvsem pa ne stroškov. Slovenci smo znova, na lastni koži, izkusili znano balkansko maniro, da mora obsojenec sam plačati vrv ali kol ali kroglo (brezna, ki so itak “v javni lasti”, so že uporabljena/napolnjena…)… Da pa sedanja, uradno določena državna meja ne bo zdržala niti dneva, je itak očitno: Zagreb odločitve ne bo sprejel (čeprav ta velja, celo žrtev tako kriči, ne le internacionalno pravo), in vse je že nared za neko prihodnje “dogovarjanje” o meji (seveda na tem, novem izhodišču!) – če se bo slovenska napihnjena, praznoglava elita sploh še lahko o čem dogovarjala. Zagonili so, pametnjakoviči, itak že več kot vso našo nacionalno dediščino (kolikor je niso sesuli, uničili, pregnali in pomorili pod krinko vseh mogočih “osvoboditev”!). Meja na Karavankah je že zastražena, borijo se ti isti “naši” za podobno stanje še z italijo… Dokončno so urbi et orbi razglasili to dejstvo z ignoriranjem pogrebnih slovesnosti v srčiki Evropske unije – Straßburgu – in samega pogreba pokojnega kanclerja v (tudi doslej vedno našem) cesarskem mestu Speyerju. Hkrati/obenem jim je uspelo pokopati tako najbolj zaslužnega moža za slovensko osamosvojitev, kot tudi osamosvojeni “prehlajeni predmet zgodovine” – če je dovoljeno uporabiti domislico tudi že pokojnega slovenskega pesnika.
R.i.P. – Kohl in tvoja Slovenija
Andrej Lenarčič
04072017