BO ARBITRAŽA UPOŠTEVALA KRAVJE KUPČIJE? (Reporter, št. 10, 7. marec 2011, str. 52-53)
Pismo uredništvu
BO ARBITRAŽA UPOŠTEVALA KRAVJE KUPČIJE je naslov članka, v katerem berem tudi o najrazličnejših barantanjih, anektiranju, opuščanju, prepuščanju, kupčijah, “belih knjigah”, katastrih in drugih neuradnih, poluradnih ali enostranskih dejanjih ali aktih.
Problem slovenske meje s preostankom južnoslovanske države, v katero so slovenske dežele vstopile 1.12.1918, ter z razglasitvijo in uveljavitvijo državne samostojnosti 25.6.1991 tudi izstopile, je nastal v trenutku razglasitve in uveljavitve slovenske samostojnosti. Po eni strani ker takrat dejavnim političnim vrhovom v Sloveniji ni bilo docela jasno, kaj se dogaja in kaj počno, po drugi strani pa onstran državne meje slovenskih dežel ni bila neka Hrvatska, marveč preostanek države SFRJ, iz katere je Slovenija (slovenske dežele), izstopila, in jo je ta preostanek (skupaj s svojo republiko Hrvatsko) zaradi tega napadel z vojaško silo.
V dogajanju med državami je na planetu Zemlja običaj, da se ga dejavno in enakopravno udeležujejo izključno subjekti mednarodnega prava. Za subjekte mednarodnega prava je značilno, da lahko vstopajo v odnose z drugimi podobnimi subjekti, da se morejo in smejo združevati odn. razdruževati z drugimi subjekti tega istega prava. Tako so v južnoslovansko državno tvorbo leta 1918 kot subjekti vstopile le dežele Avstrijskega cesarstva in Kraljevina Srbija s Črno goro. Le naštete države so bile namreč v trenutku vstopa/združitve v južnoslovansko državo subjekti mednarodnega prava. Vse ostale pokrajine, ki so postale sestavni del nove države, Kraljevine SHS, pozneje Jugoslavije, so bile s strani zmagovite antantne srbske vojske zasedeni deli Kraljevine Ogrske (Hrvatska, Slavonija, Vojvodina, in sui generis Bosna in Hercegovina).
Slovenske dežele so pod vodstvom Narodnega sveta v Ljubljani vstopile v novo državno skupnost z vsemi atributi države, vključno z državno mejo. Pogojno rečeno “zunanje meje” dežel (“zunanje” po združitvi v južnoslovansko državo) so bile s pogodbami in sporazumi dokončno določene. Državna meja napram preostalim delom novonastale državne skupnosti pa ni bila niti spremenjena niti drugače določena. Karkoli se je na tem območju dogajalo, so bili to znotrajdržavni upravni akti odn. dejanja. Na državni odn. mednarodni ravni se s to prastaro državno mejo, zadnjič podrobno določeno ob uveljavitvi Poravnave 1867, ni zgodilo nič, razen, da je v trenutku nastanka fašistične Nezavisne države Hrvatske znova stopila v veljavo kot (med)državna meja po vsej svoji dolžini od Kvarnerja na zahodu do sotočja Mure in Drave na vzhodu.
Tudi po Drugi svetovni vojni se z meddržavno mejo slovenskih dežel znotraj Jugoslavije ni zgodilo nič. Tudi meddržavne pogodbe v zvezi s priključitvijo Primorske Jugoslaviji o kakšni spremembi meje dežele Primorske niso govorile. Meje znotraj Jugoslavije so ostale slej ko prej notranjedržavne upravne meje brez vpliva na obstoječo državno mejo, ki se kot taka pač ni uporabljala, ker je bil teritorij SFRJ mednarodnopravno enovit in celovit. Tak je bil do trenutka, ko je Republika Slovenija sprejela ustavnopravni akt o osamosvojitvi, do katerega je imela vso pravico kot subjekt mednarodnega prava v trenutku združitve v Jugoslavijo, četudi se vodilnim političnim akterjem, ki so pripravljali akte in dejanja, o čem takem očitno ni niti sanjalo, saj so napravili – po besedah enega najpomembnejših ustvarjalcev – “veliko posranijo”!
Zmeda, nezakonita ravnanja, ignoranca, neupoštevanje dejanskega stanja in fraudolentni koraki južne sosede so imeli za posledico do nerešljivosti zapleteno vprašanje meddržavne meje. Na srečo se je zgodilo, da sta predsednika vlad obeh držav podpisala in sta tudi oba parlamenta ratificirala Sporazum o arbitraži, ki je postavil stvari na svoje mesto – namreč na raven mednarodnega prava, saj je v sporazumu natančno določeno, da mora tribunal pri svojem odločanju upoštevati pravila in načela internacionalnega prava, kar pomeni, da nič, kar nima značaja internacionalnopravnega dejstva, za tribunal nima nobene teže pri odločanju. Ker je celo vodilna strokovnjakinja za mednarodno pravo pri nas v javnem nastopu na TV odločno zagotovila, da notranjepolitični akti in dejanja nimajo nobenega učinka na internacionalnopravni ravni, je torej problem rešen. Glede meje sme tribunal opaziti izključno dejstva, ki ustrezajo zahtevanim kriterijem in načelom. Tako dejstvo je vse doslej le tukaj že omenjena meddržavna meja slovenskih dežel, ki so vstopile v novonastalo državno skupnost 1.12.1918. Ta meja ni bila nikoli odpravljena.
Enostranski akti – magari kake bolj ali manj temeljne ustavne listine in podobne pobožne marnje – v mednarodnopravnih zadevah, kar meja vsekakor je, nimajo nobenega učinka. Tudi Sporazum o arbitraži odreka kakršnemukoli koraku ene ali druge strani po 25. 6. 1991 vsako veljavo. Dejanja dotlej pa so kot rečeno itak brez pomena, saj so znotrajdržavna in na mednarodni ravni ne štejejo. Sporazum o arbitraži je torej sijajna podlaga za tribunal, da odloči skladno z zahtevami Sporazuma in skladno s pravili in načeli internacionalnega prava. Tam, kjer pravičnost in dobrososedski odnosi terjajo določeno odstopanje, pa ima tribunal pravico na poseben način težavo omiliti ali odpraviti. Če bi se na primer kako veliko severnojadransko pristanišče znašlo brez dostopa do odprtega morja, ki ga sedaj ima, bi tribunal lahko določil koridor v ta namen.
Kljub nespornim argumentom mednarodnopravnega značaja, ki jih ima Republika Slovenija, pa se lahko zgodi, da tribunal le-the ne bo mogel upoštevati, ker bo ugotovil, da se jim Slovenija odpoveduje. S slovenske strani namreč ni slišati nobenega glasu o slovenskih argumentih te vrste, kaj šele, da bi jih kdo uveljavljal. Prav nasprotno je res: vedno znova se sliši vsakovrstno govoričenje o notranjepolitičnih zadevah, o administrativnih razmejitvah, katastrskih mejah in podobno, kar vse nima nobenega pomena na meddržavni ravni, če meddržavna meja obstaja – kakor je slučaj z našo južno mejo. Še dosti hujše od tega je, če predsednik največje opozicijske stranke javno razkazuje in pledira za mejo v Piranskem zalivu, kjer nikoli ni bilo in ni nobene meddržavne meje. Tribunal, ki to vidi, si ne more misliti drugega, kot da je to maksimalna zahteva Republike Slovenije, pa ne more odločiti drugače, kot da ignorira dejansko obstoječo slovensko meddržavno mejo in na podlagi načela pravičnosti razdeli slovensko “maksimalno zahtevo” na pol – kar je pri arbitriranju običaj: Torej dodeli hrvaški polovico in Sloveniji polovico slovenske maksimalne zahteve, ter določi mejo nekje pri Izoli. Stvar pa je še hujša, če se spomnimo – in južna soseda je to seveda zapisala, Tribunal pa je zagotovo tudi obveščen – da je predsednik največje opozicijske stranke, ko je kot predsednik vlade govoril na proslavi priključitve Primorske leta 2008 v Kopru, poudaril da je dobila Hrvaška Istro vrnjeno. Če je torej tako, in beseda premiera je po Dunajski konvenciji v mednarodnih zadeva zavezujoča, potem Tribunal te slovenske izjave ne more ignorirati, pa če je še tako v nasprotju z dejstvi, le ker slovenski premier ni povedal koliko Istre je bilo Hrvaški vrnjene, mora, more ali sme povprašati Zagreb, koliko – če ne vse – Istre do meje z Italijo pri Debelem rtiču hoče.
Sijajna priložnost, ki jo je za rešitev vprašanja državne meje slovenskih dežel prinesel Sporazum o arbitraži, je – tako se je bati – v največji meri že zapravljena. Če slovenska vodilna politična garnitura v predmet spora, kakor terja Sporazum o arbitraži, ne bo zapisala tu večkrat omenjene državne meje in ničesar drugega – ker nič drugega na internacionalni ravni pač ne šteje in niti ne more biti predmet spora – bo moral Tribunal, ki v takem primeru niti na slovenski strani, ne le na hrvaški, ne bo našel nobenega relevantnega argumenta, pač prisluhniti tisti strani, ki bo s svojimi četudi neustreznimi argumenti in z botri iz ozadja glasnejša in bolj učinkovita.
Andrej Lenarčič
7. marca 2011