Dr. Josip Mal: Koroško vojvodsko ustoličenje
(Slovenec, 08041939)
Pred pet in četrt stoletja je bila velikonočna nedelja skoraj prav na isti dan kot letos — razlika je samo za en dan: 8. aprila so si l. 1414 naši predniki delili pirhe in si rezali kolač. In prav tri tedne pred Veliko nočjo so na nedeljo, dne 18. marca 1414 slovesno umeščali novega deželnega kneza pod Krnskim gradom.
Poročila o ustoličenju
Poročilo in popis dogodkov, ki so spremljali ta važni akt iz državnopolitičnega življenja karantanskih Slovencev, dobimo v glavnem iz virov 14. stoletja. Najbolj prvotno stanje, ki slika razmere, kakor so vladale še davno pred 13. stoletjem, nam slikata oba zapisa v dveh rokopisih nemške pravne knjige Schwaben- Spiegel, od katerih sc nahaja danes eden
Giessnu (Nemčija), drugi pa v St. Gallenu (Švica). Razen tega imamo iz prve polovice 14. stoletja še dvoje poročil avtorja, ki sta ustolitveni obred sama doživela. To je popis opata Janeza Vetrinjskega ter poročilo štajerskega zgodopisca Otokarja v njegovi Rimani kroniki: na te vire se naslanjajo poznejši kronisti (Enej Silvij. Megiser, Unrest).
Dočitn so pa Schwabcnspiegelu, ki predstavlja še prvotne razmere, o novem knezu odločevali na splošnem ljudskem zborovanju (na veči), je po poznejših virih sedel na knežjem kamnu svoboden kmet, ki v slovenščini sprašuje, kdo »e mu približuje v slovenski obleki. Ko mu povedo, da je to novi deželni knez, sprašuje dalje, če je pravičen sodnik, če bo skrbel zn blagor domovine, za vdove in sirote, če je svobodnega stanu in če časti in brani krščansko vero. Ko so mu nato potrdili in še obljubili, da prejme za odškodnino 60 beličev, konja in goved, knezovo obleko in prostost vseh bremen za svoje posestvo, jo udaril rahlo kneza po rami (super collutn principi*), opominjajoč ga, naj bo pravičen sodnik, nakar je stopil knez na kamen in zavihtel svoj meč na vse štiri strani.
Razlaga ustoličenja
O tem. kako naj si te ceremonije razlagamo. so si znanstveniki dolgo zastonj belili glave. Žc skoraj pred 200 leti je nn koroški obred kot prvi v literaturi opozoril avstrijski pravni zgodovinar Fr. Ferd. Schröttcr (1762). Potem so si v daljših in krajših presledkih sledile razprave. V poslednjem času so izšle kar cele knjige. ki se bavijo z odgonetavanjem tega zanimivega in v naši narodni zgodovini tako pornembnega vprašanja. Slovenci se tega razpravljanja nismo udeleževali, marvcč smo sc zadovoljevali s tem, da smo se oprijemali ene ali druge nemškc razlage, ki so zlasti v poslednjem času (Gruber, juksch, I laberlandt) šle zn tem, da je
v vsem treba videti le vpliv starogermanskih navad in običajev.
Kako nnj si torej razlagamo pomen in nastanek karantanskega knežjega obreda? Vso dosedanjo zmedo je zakrivila predvsem zmotna prcdpostavka, da Slovenci sploh nikoli nismo živeli samostojnega in urejenega državnega in političnega življenja. V pradomovini smo robo- vali Obrom, ki so nos kot hlapce privedli tudi v alpske pokrajine, kjer so njih dediščino kot gospodovalcev nnd Slovenci prevzeli pozneje Bavarci odn. Franki in Nemci. Ze pred več ko 10 leti sem zoper to naziranjc nastopil v »Času« (Nova pota slovenske historiografijc) in z. novim dokaznim gradivom sedaj v Knjigi »Probleme aus der Frühgeschichte der Slowcncn«. Če resumiram svoja izvajanja o našem knežjem umeščanju, je treba imeti pred očmi dejstvo, dn naš najstarejši vir (t. j. interpolacija v Schwabenspieglu), ki govori o tem vprašanju in ki nam slika naše najprvotnejše razmere, opisuje postopek zborovanja na veči, ki jc po obče- in po praslovanskem pravu imela dolžnost in pravico, da izvoli novega deželnega knezn. oziroma da da svoi pristanek pri nastopu naslednika vladarsko rodbine. Na Poljskem in Ruskem, kjer si je plemstvo že zelo zgodaj priborilo vpliv pri določevanju knezovega naslednika, je bil pomen veče kot obče narodne ustanove, na kateri je smel sodelovati vsak svoboden državljan, prav kmalu potisnjen v stran.
Med slovenskimi Karantanci pa se zaradi hudih verskih bojev v drugi polovici 8. stoletja hudo decimirano plemstvo nikoli ni moglo povzpeti do odločilnejše vloge, zlasti še, ker sc je pri svoji maloštcvilnosti zgodaj stopilo z doseljenim nemškim plemstvom in prevzelo njegove fevdalne pravne običaje in osnove. Tisti, ki je živel po starem plemenskem narodnem pravu, je bil le slovenski karantanski kmet in je zato tudi le njemu v smislu splošno veljavnega srednjeveškega pravnega naziranja, da vsakdo živi po svojem prirojenem plemenskem in narodnem pravu, pripadla izključna naloga, da si je na veči izvolil svojega novega kneza. Kakor pri Rusih in pri vseh drugih slovanskih narodih, tako je moral na volilni veči tudi novi karantanski knez dati navzočemu ljudstvu določena zagotovilu in obljube, ki jih je zato smatrali za nekakc, četudi le rudimentarnc volilne kapitulacije. Ker je bil starim Slovanom njihov knez predvsem njihov sodnik in ne vojskovodja, zato sc glasi prvo vprašanje, ki ga stavi nanj v imenu volilcev in veče njen predsednik, da-li hoče biti narodu pravičen sodnik.
Dokaz suverenosti naroda
, Vprašanja, ki jih v imenu ljudskega zbora, v imenu veče stavlja vmeščajoči kmet novo- došlemu knezu, so jasen izraz suverenosti naroda, ki si hoče najprej ogledati osebnost prišleca. Presoditi je treba, ali je to pripravna oseba, da se mu zaupa in izroči kneževska oblast, če se večina ne odloči za poslanega vojvodo, jim je treba dati drugega. Kajti vojvoda mora biti po godu deželi in dežclanom, ki pazijo, ob der selb hertzougg dem land und den landleuten nuetz vnd guett dunke vnd ouch dem land komeliehen sye vnd wolfuege.
Narodova volja je prišla torej do državno- pravnega izraza v pristanku, da jc smela veča neljubega vojvodo odkloniti, nakar je moral cesar poslati v deželo drugega kneza: vnd fuegtt er Ihnen nitt so muess In das Rich ainen andrcn herren vnd hertzougen gen. Ta izredna predpravica je seve končno odrevenela v golo in prazno ceremonijo, ki pa je v primeri z drugimi evropskimi kronanjskimi obredi po svoji vsebini neskončno pomembnejša in važnejša. Dogodki pri knežjem kamnu pod Krnskim gradom na Gosposvetskem polju so v poznih stoletjih še vedno zgovoren dokaz, da prevzema novi vojvoda svojo čast in oblast vanj z vednostjo ljudstva, pa čeprav ne več z njegovo po volitvi posvedočeno voljo. Njegova zunanjost v narodni obleki s sivim slovenskim klobukom ga mora izdajati kot pripadnika slovenske narodne skupnosti in mora zato v tej obleki kot vojvoda nastopati tudi pred samim nemškim cesarjem in kraljem — saj je vendar tudi kot nemški velikaš to izključno le kot predstojnik v sklopu nemške države stoječe slovenske karantanske kneževine.
Dokler Koroška še ni tvorila hišne in dedne posesti nemških kraljev, dotlej sc le-ti nikakor niso pomišljali, priznati Karantancem njihove posebne, iz narodnega prava izvirajoče pravice glede določanja in umeščanja novega deželnega kneza. Nasprotno, v njihovi težnji, da omejijo nastanek močnih in dednih plemenskih kneževin, jim je bilo šc ljubo, da so bili koroški vojvode odvisni tako od centralne oblasti kakor tudi od koroškega ljudstva, ki je bilo vrhtega nemškim kraljem hvaležno, da niso odpravili starih in ukoreninjenih državnopravnih pravic.
Čim pa so si Habsburžani v avstrijskih deželah osnovali trdno hišno posest in se je razen tega tudi nemška cesarska krona domala kar dedno podeljcvaln članom njihove rodbine, se jim tudi na Koroškem ni bilo treba bati nobenega tekmeca več. Ustolitveni obred, ki je vojvode nekoč spominjal na odvisnost od volje naroda, jim je postal sedaj mučen in odveč. Friderik III. je naravnost dejal, da ni združljiv z njegovim cesarskim dostojanstvom. Namesto, da bi se novi knez ponižal pred ljudstvom, sc je odslej deželno zastopstvo po svojih stanovih poklanjalo v deželni hiši novonastopajočemu vladarju in mu prisegalo vdanost in zvestobo. Z letom 1414 in Ernstom Železnim je resnično pomembna ustoličitev zapadla v temo pozabljenja – in oblivionis caliginem vmigmvit – bi dejal naš Janz Vetrinjski.
»Veča« — sodnik nad knezi
Delokrog ljudskega zborovanja na veči pa sc ni raztezal samo na volitev kneza, veča je bila marveč predvsem tudi vrhovna zakonodajna in sodna oblast. Ker je veča kneza volila, ga je ona pri morebitnih tožbah tudi sodila, kakor je bil to zopet običaj pri vseh Slovanih. Zato nas seveda tudi nič ne preseneča določba v Schwabenspieglu. da se mora deželni knez v smislu v Karantaniji veljavnega slovenskega prava v primeru, da je bil od deželana – Slovenca tožen, zagovarjati le pred sodnikom v deželi.
To je bilo za kneza, ki je kot plemič živel po nemškem fevdalnem pravu in kot tak priznaval edino le nemškega kralja za svojega sodnika, nekaj popolnoma novega. Da bi se izognil ponižanju svojega dostojanstva, če bi ga tožil navaden ljudski karantanski sodnik, so našli izhod v tem. da se je koroški vojvoda izgovoril proti slovenskim sodnikom, češ da ne razume njegovega jezika. To pa ni nikako omalovaževanje slovenskega jeziku, marveč je resnično le dobrodošel izhod iz zagate, ko bi se moral deželni knez zagovarjati pred podložnim deželnim sodnikom. Zato pa je morala biti varovana pravica tako slovenskemu Karantancu kakor tudi njegovemu vojvodi, da sta se smela zagovarjati oz. tožiti na samem cesarskem dvoru v slovenskem jeziku. O tej izredni predpravici nam poroča tako Otokarjeva rimana kronika (des richcs gunst und hulde hat er darzuo wol, daz er dem niht antwurten sol wan in windischer sprach) kakor tudi opat Janez Vetrinjski (insuper sclavica, qua hic utitur pro locucione, in conspectu imperatoris cuilibet querulanti da se ot non in lingun nlia tenebitur respondere). Isto trdi Enej Silvij.
Kakor že omenjeno, je bila splošna veča, ki se je zbirala k zborovanju na Gosposvetskem polju, poklicana ne-le, da voli in potrjujc novega kneza v njegovem dostojanstvu, marveč je bila v splošnem redna vrhovna sodna, upravna in zakonodajna oblast. Na to kaže tudi krajevno ime Rotišče, ki se nahaja tik Gospe Svete. Beseda pomenja toliko kakor nemški Malbcrg, Malstatt, Dingbcrg. Detinohl (thiotmalli), kar je toliko kot kraj, kjer se vrši sodni zbor, ochtes Ding. Gcrichtstatt. Rotišče izhaja iz stsl. besede rot(a). ki jo poznajo še brižinski spomeniki, ko v pozivu k spovedi in pokori opominjajo med drugim, da opustimo mrzka dela, ki so satanova dela, kakor malikovanje, obrekovanje brata, tatvina, uboj, poltenost, nespoštovanje priseg, ki jih prelamljamo, sovraštvo: potomu ostanem sih mrzkih del, eže sot dela sotonina: ežc trcbo tvorim, brata oklevetam, eže latva, eže razboj, ežc plti ugojenje, ežc roti, kojihžc ne pasem, nu je prestopam, eže nenavist. Rot pomenja torej prisego; kakor na Ruskem, je tudi na Slovenskem beseda rot v krščanski dobi izginila in se umaknila naši »prisegi«. V bližini Drniša na Kninskem polju leži Rotna gomila, kjer so imeli 1089 Hrvati svojo večo in jc bil tedaj pri razdraženi razpravi ubit krnlj Dimitrij Zvonimir.
Da so Slovenci resnično še pod Nemci imeli pravico si svojega kneza svobodno voliti, do- kazujc tudi enaka stilizacija besedila v virih, ki o tem govorijo. Lc-ti pravijo, da so Karantanci tega in tega ducem fecerunt, prav istih izrazov se poslužujejo viri, kadar govorijo o volitvi nemških kraljcv ali rimskih papežev (regen fecerunt, papa factus cst).
Da je bila volilna veča v drugih okoliščinah tudi sodni zbor, to dokazuje način, kako je zborovanju predsedujoči kmet sedel na tkzv. knežjem kamnu. Prekrižanih nog namrcč, o čemer nam pripoveduje Otokarjeva rimana kronika (der selbe sol ein bein uf das ander legen). naš narodni pregovor pa še danes pravi, da »sedi krivo, a sodi pravo!«
Slovensko ustoličenje — brez primere v svetu
Posebne ustolitvenc obrede poznajo tudi druge dežele širom zapadne in južne Evrope. Na tucate jih je, toda niti eden sc ne da primerjati z našim slovenskim načinom umeščanja. Vsi nosijo tudi nedvomne znake cerkvenega izvora, ves potek sc vrši v cerkvi in pod vodstvom duhovščine. Zato je pri teh obredih tudi jezik izključno le latinski in celo besedilo sc v svojih obrazcih naslanja tesno na tekst cerkvenih obredov in običajev pri sinodalnih shodih. Na Koroškem pa se ves državnopravno važni akt vrši izven cerkve, brez, sodelovanja duhovščine in izključno v necerkvenem slovenskem jeziku. V tem jeziku so peli slovenske pesmi v zahvalo, da je Stvarnik poslal ljudstvu kneza po njegovi volji. Te pesmi so se pozneje pod vplivom krščanstva po načinu prošnjih litanij v cerkvi končavale s stalnim refrenom Kyric eleison. Tako je bilo tudi pri Čehih in Poljakih. Na Moravskem so že zelo zgodaj prcstavili ta grški refren v Hospodine, pomiluj ny; to značilno in najstarejšo češko cerkveno pesem so prepevali po zatrdilu praškega kronista Kozme pri slavnostnem umeščanju češkega vladarja.
Pri Rusih. Poljakih in Čehih so novega kneza pri slovesnem prevzemu vladarstva posadili na vzvišen prostor, kamen ali mizo, stol oten i deden. Ta običaj pozna tudi slovenski ustolitveni obred. Prvotno so hoteli s tem dvigom kneza pokazati na veči zbranemu ljudstvu, da je videlo svojega novega vojvodo in si zapomnilo njegov obraz. Pozneje pa je bilo to državnopravno
zgolj simbolično dejanje, ki je pomenilo prevzem oblasti, vojvodski stol pa je postal prispodoba vladarske moči. Na knežjem kamnu je novi vojvoda zavihtel svoj meč na vse štiri strani sveta. Razlagali so si to tako, da hoče branili deželo zoper vsakogar, v svojem prvotnem bistvu pa jc bil meč, kot prvi in glavni znak svobodncga človeka, tisto, na kar so stari Slovani prisegali. Zato pripoveduje ruski kronist Nestor, da so knez Oleg in njegovi ljudje v Carigradu po svoji stari navadi prisegli najprej pri svojem orožju, potem pri naj višjem bogu Perunu in pri bogu njihovega premoženja, t. j. pri Volosu, bogu živine: kljašasja oružijcm svojim, i Pcrunom Bogom svojim i Volosom skotjem Bogom.
Zato pa vidimo tudi pri Slovencih v spremstvu novega kneza konja in goved. Razen orožja je bila živina druga poglavitna podlaga za obstoj primitivnega človeka, predpogoj za njegovo življenje sploh. Rusko ime za govedo »skot« jc zaradi lega kmalu pomenilo toliko kot denar, pri nas na ponekod velja beseda blago toliko kot živina. Popolnoma naravno pa je, da v krščanski dobi niso mogli in niso .smeli prisegati več pri orožju in živini — krščanstvo jc celo odpravilo staroslovansko besedo rot. »In bi se pač popolnoma zabrisala vsaka sled na pogansko zakletev. Ker pa vprav državnopravne starine živijo svoje trdovratno in nespremenljivo življenje, sc je tudi orožje in živina ohranilo v pozna stoletja krščanskim potomcem poganskih Slovencev kot nerazumljiv rekvizit v koroškem ustolitvenem obredu.
Ker je bil kmet tisti, ki je v Karantaniji živel po starih slovenskih pravnih običajih, je naravno, da si ustolitvenega ceremoniala ni pismeno fiksiral, kakor so to storili drugod svetni velikaši za volitev svojih kraljev. Brez pisanih obrazcev se ie po ustnem sporočilu način umeščevanja dedoval iz roda v rod. Prav zato pa je tudi razumljivo, dn se je po besedah vetrinjskega opata Janeza, ki je pisal svojo kroniko okoli I. 1340. v teku časa na marsikaj pozabilo (multa tamen in hujus festi observacione sunt inprovide pretermissa, quia oblivioni tradita). Marsikaka podrobnost je bila odvisna tudi od razumnosti in šegavosti umeščajočega kmeta, pa je zato razumljivo, da so se kake podrobnosti naravnost rustikalizirale. Kljub vsemu pa je koroški slovenski ustolitveni obred tako svojski, da razumemo, če trdi Francoz Charles Bodin ves zavzet nad lepo ljudsko državno simboliko v svojem znamenitem delu »Six livres de la Republique« (v poglavju o suverenosti), da »koroška vojvodska ceremonija nima nič podobnega na vsem ostalem svetu.«
_______________________________
Anton Aškerc: Knežji kamen
…»Kamenje bode vpilo.« Luk. XIX. 40.
»Polje lepo, polje Gosposvetsko, dežele koroške ti cvet!
Kaj pomeni kamen stari v tebi, svedok iz neznanih nam lct?<
»Nem si! Tiho vse okoli tebe. Ko sonce ti sije, molčiš;
a ko noč na tebe pade črna, ti ves oživiš — govoriš!
Čuj, svobode naše pokopane pomnik je ta kamen jedin!
Tujcu suženj ti pozabil davno, da otcev slovenskih si sin!
Knezov naših prestol je slovenskih ta kamen! Tega ti ne znaš?
Samo sedel tu, Borut, Gorazd je pa Ingo, poslcdnji knez naš!
Tu volili smo sami si kneza; kmet sam mu dajal je oblast;
narod sam iz sebe mu izročal moč žezla in krone je čast…
Domovine le iskati sreče, vsem braniti pravdo vsekdar,
z močem v roki tu prisegal glasno v jeziku je našem vladar!
Čitaj črke tu na kamnu svete! — Mi vdolbli smo v kamen jih, znaj! —
PRAVDO BRANI VDOVE – domovine… A kdo vam jo brani sedaj?