KONEC (?) TRIDESETLETNE VOJNE ali
TRIDESETLETNA VOJNA IN SLOVENTJE
Kratka reminiscenca
AL, 11092019
Kar nekaj skupnega in sličnega se prikaže, ko motrimo znamenito obdobje, znano pod imenom Tridesetletna vojna, če imamo hkrati v mislih “slovensko zgodbo”. Kot entiteta (slovenske dežele) smo bili ves čas – recimo “sodobne” – evropske preteklosti vpeti v krucialna dogajanja znotraj kontinenta. Mimo niso mogla niti obdobja pred izbruhom te “znamenite” vojne, ne sami bojni dogodki, niti osnabrück-münstrski mirovni dogovor in še najmanj dolgotrajna previranja, ki so sledila in nazadnje eskalirala v dokončni demontaži v znamenitem miru (“Westfalskem”) doseženega modusa vivendi avtonomij znotraj posesivnega imperialnega bohotenja. Ker je trideset let znotraj stoletij, ki so potekla od vzrokov do nedokončanega konca, nekako primerljivih z “desetimi dnevi” naše “Vojne” znotraj časa pred “izbruhom” in po navideznem njenem koncu, je mogoče postaviti skoraj enačaj vsaj v časovni dimenziji. A je več kot dovolj podobnosti tudi v mnogih drugih ozirih.
Nemogoče je spregledati, da je v večino evropskih zgodb po sesutju rimske imperialne strukture tako ali drugače – vedno pa v ključnih pogledih – vpletena rodovina švicarskih roparskih vitezov, ki so si v stoletjih sistematično pomnožili posest, bogastvo in oblast. Ker današnje “vladarske hiše” v Evropi niso niti podobne več suverenim monarhičnim dinastijam, ki so preminule s Karlovo – habsburško – odložitivijo vladnih opravil novembra 1918, je vsekakor mogoče zapisati, da od začetkov do konca te evropske družbeno-politične epopeje pred opazovalci stoji Habsburg. Nespregledljiva značilnost te rodovine je, da je pod svojimi perutmi negovala številne piščance. Vse izvorne avtonomije na kontinentu tako ali drugače nosijo njen pečat – dežele, najsi vojvodine, kneževine, kraljevine, priženjene, podedovane, še najmanjkrat priborjene, so vse do konca krasile grbovje dinastije. Dosti let so objemale večji del zemeljske oble in sonce v njih nikoli ni zašlo.
Odkod ta zanimiva ptevilčna jata? Viri povedo, da je s preselitvijo rimskega cesarskega dvora v Bizanc Cerkev – dotlej “rimska” in “katoliška” – torej vesojna, vsa za vse – ko je odšla z dvorom, postala sluga države. To je očitno še dandanašnji, ko so “pravoslavne” Cerkve v bistvu državne. Ni vesoljne pravoslavne Cerkve, kakršna je ostala papeška, katoliška v opuščeni cesarski prestolnici, Rimu. “Vesoljnost” rimske Cerkve je po vsem sodeč temelj evropskih avtonomij, kar simbolizira papeška krona – tiara, ki s svojo trojnostjo govori o trojnosti oblasti: o duhovni, posvetni in “lokalni” – operativni, dejanski, in na ta način verificira dejansko strukturo upravljanja, ki izhaja iz osnovnih samoupravnih nukleusov – dežel, ki so po vrsti in obliki upravljanja ljudovlade ali monarhije ali pač anarhije, njih posvetno povezanost, ki avtonomije ne omejuje, simbolizira papeška posvetna oblastna dimenzija, nad vsem pa je duhovna, vesojna in večnostna razsežnost/danost. Od vseh dinastij je habsburška najbolj razumela sporočilo in v tesnem sobivanju z simrkim katolištvom ustvarila in širila svojo “dedno jato” dežel, vojvodin, kneževin in kraljestev, zgledno “rimsko katoliško” avtonomnih, da je le vlogo suverena igral kdo od dinastije. To so počeli razmeroma z lahkoto, saj so vse postavili na plemenito državno/družbeno dediščino slovenske Karantanije, s katere dediščino so svojo epopejo začeli (in jo po skoraj tisoč letih tudi končali…).
Kdor pa je dal slovo rimski katoliškosti, je svoj prostor odprl imperialnim težnjam proti avtonomijam nukleusov. Naj je šlo za pravoslavje ali za galikanizem ali protestantizem, zgodba je enaka: Imperialne težnje, podprte z “uporabo” (zlorabo?) vere so v območjih, kjer so prevladale navedene odtujitve rimski katoliški univerzalnosti, pohodile avtonomije. Da je bila habsburška dinastija nosilec avtonomij se vidi že na prvi pogled: Vse imperialne, na protestantizmu ali pravoslavju (in seveda islamu) nastale združbe, so v minulem tisočletju sistematično napadale habsburške avtonomije. Rušenje je obsegalo prav vse metode, vključno najhujše vojne. Islamske hegemonije so po porazu na zahodu Evrope svoj posel nadaljevale na jugovzhodu in prodirale v osrčje Evrope. Habsburška dinastija je bila in ostala steber obrambe, ki je slonela predvsem na samoobrambi dežel – zaradi geografske lege predvsem slovenskih – in sofisticiranega obrambnega sistema v obliki vojnih krajin kot predstraže, kjer so bili nosilci prebežniki, ki so v ta namen dobili posestva in različne ugodnosti.
Skupni imenovalec nekatoliških imperialnih združb je bil in ostal boj proti habsburškemu sistemu – v času “turške nevarnosti” še zlasti neprikrita podpora agresorju in spotikanje brambovcev, ki so omagovali v neenakem boju. Protestantsko okolje je izkoristilo situacijo in v znameniti Tridesetletni vojni jih je bilo več kot preveč, ki so vsak pristavili svojo golido. Glavni namen je seveda bil za fasado boja proti papežu odpraviti “habsburško” avtonomijo dežel, temeljnih samoupravnih nukleusov – kakršnih imperialne tendence drugod še niso uničile. Islam, pravoslavje in galikanizem so svoje dosegli. Z Westfalskim mirom (Osnabrück – Münster) pa se ni posrečilo posla dokončati, enako urediti – beri: likvidirati avtonomni status vojvodin in kraljestev na “habsburškem” območju. Ostale so – pravzaprav obnovile so se z meddržavno mirovno pogodbo – avtonomije “nemških” kneževin in kraljestev in habsburških dednih dežel.
Proces imperializacije se je seveda nadaljeval. Spreminjale so se podrobnosti, oblike in predvsem vodilne osebnosti. Na Iberskem polotoku so galikanske sile plen – Katalonijo – prevzele leta 1714, ko so Bourboni premagali Habsburga, ukinili svoboščine in avtonomistično zakonje ter uvedli vojaško upravo. Napoleon, ki je razrvano galikansko Francijo pospešeno zapeljal v imperialne vode, v imenu «une grande nation» pometel z ostanki avtonomij – pri tem seveda trčil ob anglikanski in pravoslavni imperij, z nemškimi avtonomijami pa vojaško mešetaril, je svoje vizije smel domisliti v južnoatlantski svetohelenski osami. Z njegovim porazom se je nekako vrnil sicer močno pohabljeni westfalski status, a “habsburška” takšna in drugačna avtonomija dežel je bila tako zelo načeta, da je Pruski nekatoliški – protirimski imperialni gen odločno postavil Habsburge v njihov “dedni” in češko – galicijski – ogrski kot, nemškim kneževinam in kraljestvom pa prepustil zgolj nekaj formalne, papirnate avtonomije, ki je kaj hitro končala v železnem kanclerskem Bismarckovem objemu v carstvu vegastega pruskega imperatorja.
Nazadnje je sama habsburška žrtev sistematične destrukcije kot nekakšen imperij, ki je pravno in dejansko (ustava) ohranjal vso avtonomistično tisočletno dediščino, zdrsnila – vede ali ponevedoma – v naročje “velikega pruskega brata”, ki je pravzaprav od nekdaj stregel po življenju prav njej. Ostala evropska “nekatoliška” imperialna središča – vsa tri pod oblastjo bližnjih sorodnikov (bratrancev) – so vehementno, ob asistenci prej ponižane, premagane imperialne Napoleonije, zvlekle preostanek westfalske avtonomije – habsburške dežele in kraljestva – v zaključni delirij – svetovno vojno, s katero naj bi se, po videzu sodeč, dokončno obračunalo z Nemčijo, v resnici pa je posel pokončal habsburške ostanke in tradicijo, od katere ni ostalo skoraj nič – skoraj nič! Ostale so namreč pozabljene v kotu najdragocenejše od habsburške dediščine: slovenske, izvorno karantanske dežele, prva pridobitev začetnikov habsburške epopeje, s katero so vstopili v svojo tisočletno AEIOU epoho.
Sesutje habsburške dediščine je zaokrožilo uresničenje Manifesta zadnjega suverena Karla, vojvode in kralja, suverena vsake svojih dežel posebej in naslovnega cesarja. Kraljevina Češka je na tej pravni podlagi lahko legitimirala svojo osamosvojitev. “Avstrijske” in slovenske dežele so razglasile vsaka svojo zvezo in prilagoditev meja po etničnem kriteriju. Sicer so “avstrijske” svoj dosežek odnesle v Pariz in brez težav dobile polno priznanje, toda takoj utonile v le formalni avotnomiji enovite, le po imenu zvezne države, ki je kmalu zdrknila v nacistično Hitlerjevo farso, skupaj z nemškimi, le še po imenu avtonomnimi deželami. Slovenske dežele pa so se po zaslugi svojih vseh sort osvobajačev, ujediniteljev in osamosvajačev tako dokončno prikrile pred vsemi – pred svetom in ljudmi – da jih celo lastni državljani niso opazili, četudi so sem pa tje jadikovali za njimi. Skrbno skrite, pozabljene (na srečo…) so prestale hude čase, tako da so zdržale do svoje dokončne “uresničitve” – seveda v maniri “bilo je nekoč”. Z “osamosvojitvijo” po sedmih desetletjih skrivanja v “balkanski sužnosti” so namreč tokratni osamosvajači poskrbeli, da so slovenske dežele, zadnji preostanek westfalske – habsburške Evrope avtonomij dokončno izginile tako dejansko, kot iz zavesti/spomina njih državljanov.
Tridesetletna vojna se je tako dejansko in do konca končala z “desetdnevno osamosvojitveno vojno” v jugoslovanski republiki Sloveniji. Čeprav so slovenske – karantanske – habsburške dedne dežele suvereno razglasile svojo zvezo z razglasom vlade v Ljubljani dne 31.10.1918 in potem kot ZEMLJE države SHS s Kraljevino Srbijo sestavile južnoslovansko državo, so domači mojstri državnosti, prava in demokracije svojo klavrno vajo iz leta 1918 po sedmih desetletjih strahovitih – popolnoma nepotrebnih – žrtev z vsem mogočim mojstrstvom ponovili: Kljub zapisanemu v TUL in veljavnem internacionalnem pravnem položaju so 26.6.1991 od propadajoče države odcepili najslabše, kar je bilo mogoče – in to z vso navlako vred – namesto da bi uresničili, kar so sami zapisali v TUL, in osamosvojili, kar je v južnoslovansko državo vstopilo.
PO UNIČENJU SLOVENSKIH DEŽEL V EVROPI TAKO NI VEČ AVTONOMIJ, SO LE ŠE ANAHRONISTIČNE KARIKATURE IMPERIJEV.
TRIDESETLETNA VOJNA SE JE KONČALA NA SLOVENSKIH TLEH SLABIH TRISTOPETDESET LET PO PODPISU MIROVNE POGODBE.