Carlos G Villa – Un Nuevo Estado para un Nuevo Orden
*cf., Ljubljana, 2017
Knjiga je koncentrat relevantnega dogajanja, poveznega z osamosvojitvijo Slovenije. “Na prvo žogo” so pri roki poudarki, ki potrjujejo kot dan osamosvojitve 26. 6. 1991.
Generalno je opaziti občasno zamenjavanje “osamosvojitve” in “odcepitve”. Ni dvoma, da še tako skrbno evidentiranje dogajanja in dokumentacije z njim v zvezi, nekomu, ki ni “z dušo in telesom” del usodnih dogodkov, ne ponudi na krožniku jasne slike – toliko manj, če samim akterjem večina stvari niti slučajno ni bila jasna niti niso imeli pred očmi pravega bistva zgodbe (tako npr. niti slučajno niso razumeli vsebine niti ozadja pogostih poudarjenih izjav: Slovenija lahko gre… ipd.).
Glede datuma pa avtor naniza nekaj relevantnih dejstev:
Na str. 181 sicer trdi, da so petindvajsetega junija 1991 trije zbori slovenske skupščine RAZGLASILI Republiko Slovenijo za suvereno in neodvisno državo. A navedbe, ki sledijo, postavijo stvari glede pravega datuma osamosvojitve na njihovo mesto.
V nadaljevanju (na isti strani) namreč pove, da je “naslednji dan pred parlamentom potekala PROTOKOLARNA SLOVESNOST”***, na kateri so “ob zvokih nacionalne himne slovensko zastavo z rdečo zvezdo zamenjali z zastavo z novimi insignijam”.
Svoje je o zadevi povedala tudi zvezna oblast:
Na str. 215 avtor – zvest svoji natančnosti – pove, da je takoj po sprejetju DEKLARACIJE (TUL) dne 25.6.1991 “zvezna vlada” (v resnici zvezni izvršni svet!) odločno razglasila listino o neodvisnosti za nično. Zato – ker sama listina ne pomeni spremembe dejanskega stanja – JLA ni začela z vojaško akcijo po sprejetju omenjene listine, marveč v noči PO DEJANSKI RAZGLASITVI dne 26.6.1991, ko je “listina” (quasi “letter of intent”) postala NOVO PRAVNO DEJSTVO – Republika Slovenija pa subjekt internacionalnega prava.**** DEJANSKE javne in slovesne RAZGLASITVE, podprte z vsemi potrebnimi listinami in dokumenti, pač nihče, niti zvezna oblast, ne more ignorirati ali razglasiti za nično.
Natančno naveden tok dogodkov in citirane izjave tipa “Slovenija lahko gre”, pa kličejo po poglobljeni razlagi, zakaj je do napada JLA na osamosvojeno državo Slovenijo sploh prišlo. (To je sicer elaborirano na spletni strani www.domovinasospomini.eu/blog )
Toliko na prvo žogo…
Andrej Lenarčič
Op.:
***) Samovoljna prekvalifikacija dejanske RAZGLASITVE OSAMOSVOJITVE, ki je edina pravno relevantna in zavezujoča zgodba v nasprotju z za kaj takega potrebnimi “listinami”, “deklaracijami” in drugimi dokumenti, ki imajo politični pomen, v PROTOKOLARNO SLOVESNOST je pač spričevalo avtorja. V ta sklop sodi tudi površnost / zamenjavanje osamosvojitve in odcepitve.
****) Pomembno dejstvo: Obe skupščini – v Ljubljani in v Zagrebu – sta dne 25.6.1991 sprejeli neke LISTINE. Razglasila in udejanila pa je osamosvojitev samo Republika Slovenija. Hrvatska je ostala republika preostanka SFRJ in kot njegov integralni del tudi bila z vsemi ostalimi republikami in pokrajinama agresor na Slovenijo. To je internacionalno pravno opredelila tripartitna Brionska konferenca (7.7.1991): Udeleženci so bili: 1) Evropska Skupnost, kot sklicatelj, 2) Republika Slovenija, kot napadena država, in 3) preostanek SFRJ, kot agresor. Ker so sklepi te konference vzpostavili MORATORIJ na nadaljnje korake pri osamosvajanjih, je Slovenija nadaljevala z urejanjem svojih notranjih zadev in zagotavljanjem varnosti države (vključno odhod že blokirane / poražene vojske SFRJ), sosednjo Hrvatsko pa je moratorij doletel kot integralni del SFRJ, in je osamosvojitev smela razglasiti šele po poteku moratorija – 8. 10.1991.