Dolga brada – bebavega (ne)razumevanja države in državnih reči
Večina podalpskih problemov v zvezi z državo, posebej teritorijem in državo mejo, korenini v neverjetni ignoranci in neznanju.
Neusmiljeno razkrinkavajo tovrstno bedo teh ljudi dogodki tistega usodnega časa. Na primer:
Ko je bil leta 1986 srbski akademik Dobrica Cosić na znanem srečanju z novorevijaši v ljubljanski gostilni Mrak, je z verzijo Srbskega memoranduma in ostrino svojih besed zbrane dobesedno šokiral.
Pučnik je jadikoval, da premočna Srbija pomeni konec Jugoslavije, pa mu je Cosić zabrusil: “Pa kaj, ali se boš jokal za Jugo?!…Neka ide u p.m.!” (vse navajam po: Rosvita Pesek, Jože Pučnik, str. 228 in naprej).
A to je šele začetek bede. “Šoku” je sledil poskus priprave slovenskega programa. Seveda so se maherji tega lotili profesionalno in pritegnili množico strokovnjakov iz celotne Juge. Že pri porodu je pravilo: veliko babic, kilavo dete. V zadevi slovenske države in samostojnosti pa bi gospodje vsaj sledili zgledu srbskega memoranduma: Koga pa so oni povpraševali o tej svoji zadevi?
Podalpska intelektualna “elita” pa se je problema slovenske samostojne države lotila vrhunsko filozofsko in grupno – multikulti. In tisto, kar naj bi menda bilo namenjeno afirmaciji slovenske nacionalne (državne!) identitete in integritete, je bilo dejansko zagrizeno prizadevanje za “popravilo zavožene Juge” – “V uredništvu … se je vedno bolj uveljavljalo prepričanje, da je krizo v Jugoslaviji mogoče rešiti le s temeljito spremembo komunističnega sistema.” (navedek op. cit.) Lepa reč. A obenem nazoren dokaz totalne zmedenosti v teh umnih glavah. Namesto da bi upoštevali dejansko stanje – kaj država Jugoslavija sploh je, kateri državnopravni subjekti so jo sestavili, in kaj Sloveniji, kot konstitutivnem elementu edino preostane, če se združba, v katero je vstopila, razsuje – če že Srbija, kot ključni činitelj, odkrito deluje v smeri potopa tega Titanika, so ta spaček “reševali”.
Pač “Mrak”, dobesedno – namreč v glavah.
Mrak postane dobesedno zadušljiv, ko ta družba “razumnikov” dožene, da se “Slovenci gotovo niso združili z drugimi narodi v Jugoslaviji zato, da bi svojo identiteto izgubili, ampak da bi jo ohranili.” (navedek op.cit.)
Veličasten dosežek… ZMEDENEGA UMA!
Vrhunski izobraženci združujejo NARODE – torej ljudstva (ki pa naj “združena” – torej pomeašana in zmešana ohranijo svojo identiteto…). Da niso imeli v mislih NACIJ, so pokazali z uporabo imena Slovenci. Kot Slovenci je bilo mogoče imenovati etnijo, ne nacije, saj nikjer v znanem Osončju države Slovenije (in njenih državljanov: Slovencev) ne takrat, ne kdaj prej ni bilo. Ni dvoma: govoričili so, maherji, o združevanju LJUDSTEV, odkoder ni daleč do “druženja” plemen (na primer “troedinih”) in magari grupnega seksa…. Vsega tega je bilo v času “narodnega vrenja” na prelomu stoletij in v času “reševanja slovenskega narodnega vprašanja” (kaj za vraga neki je to?) s podrejanjem drugim LJUDSTVOM na Balkanu in pljuvanjem v lastno skledo (kar je vse botrovalo največji slovenski nacionalni katasrofi v vsej znani zgodovini!) dovolj in preveč.
Bedno! Še mnogo huje!.
Nobene misli, kaj šele besede – da o dejanjih ne sanjamo – o slovenski nacionalni identiteti, državnosti in subjektiviteti slovenskih dežel, ki so se davnega leta 1918, 31. oktobra s sklepom vlade v Ljubljani “da prevzame vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah” združile, in potem kot ZEMLJE države SHS (beri beograjski razglas 1.12.1918) vstopile v zvezo s Kraljevino Srbijo, da je nastala kasnejša Jugoslavija – nazadnje SFRJ.
Med ljudmi, ki so kar bleščali od pravniškega strokovnjačenja, o teh krucialnih dejstvih nič! Nič! Prazne glave! Nobene misli, nobene besede. Pač pa kako rešiti Jugoslavijo, kako združevati “narode” – t.j. LJUDSTVA. Ciganski tabor…..
A vse to je le vrh leden gore, intelektualnega vakuuma. Zmeda v glavah, zmeda v pojmih, zmeda v besedah. Ko se je kljub tej zmedi leta 1991 vendarle zgodilo, kar s(m)o poimenovali RAZDRUŽITEV (pa še tu vztraja bolj ali manj še vedno ODCEPITEV!), je to v resnici bila razdružitev – saj se je razdružila Republika Slovenija (samo ona!!) iz združbe, ki je nastala z “ujedinjenjem” (pa ne “narodov”, marveč subjektov internacionalnega prava, ker samo ti morejo stopati v medsebojne odnose in sklepati zveze, pogodbe…) leta 1918, ko so se slovenske dežele “ujedinile sa Srbijom”. A malokdo je to sploh opazil. Da med tistimi, ki so bili na odgovornih pozicijah, tega ni opazil nihče, vidimo še danes na vsakem koraku. Najbolj boleče pa o tem priča arbitražarska mizerija, ko Slovenija ni dala na tribunalovo mizo niti tistega, kar bi nujno morala, če bi upoštevala pravila arbitriranja in izrecna določila Sporazuma o arbitraži, ki je bil v tem oziru – omogočal je Republiki Sloveniji uveljaviti vsa relevantna internacionalna pravna dejstva! Prvič v zgodovini! – sijajen dosežek. A so iz njega napravili maherji prav tisto – isto, kot pred njimi ob osamosvojitvi njihovi “kolegi”: “Velika posranija” je to skrušeno očitajoče javno poimenoval pokojni predsednik osamosvojitvene skupščine, prof. dr. France Bučar.
Andrej Lenarčič
23062017