Te dni je bilo mogoče slišati nekatere izjave, ki terjajo komentar in odgovor.
1) Slovenci nismo imeli nikoli svoje države. Nihče nima “svoje” države, saj država ni last nikogar, je v največji meri naravna danost, okvir, okvir takšne sorte, da v njem lahko polno živijo državljani brez ozira na etnično poreklo ali katerokoli osebno drugačnost. Če so poleg nas v naših deželah živele tudi druge etnije, zato te dežele niso bile nič manj slovenske," naše"! Torej če “svoje” države nismo imeli Slovenci, je ni imel nihče, Angleži pa Rusi npr. še najmanj. Ergo, imeli smo jo v svojih “deželah”, ki so vedno bile in so veljale za avtonomne, suverene države z lastnim suverenom, ki so ga same potrjevale, in so kot take nastopale v mednarodnem življenju (Leobenski mir s Francozi, Poravnava 1967… itd.)
2) Slovenci nikoli nismo imeli svojih vladarjev. To je floskula vredna svoje lastne bede. Z veliko težavo najdeš v Evropi nacijo/de-želo/državo, ki je imela ali ima “svojega” vladarja, suverena. Angleška kraljeva rodbina je iz Hannovra. Iz razumljivih razlogov so v novejšem času svoje ime “poangležili” v Windsorski. Je pa med drugim na njih “nemštvu” izvirala Händlova služba na dvoru, saj je bil ljub in drag komponist kraljice še v Hannovru. Švedski kralj je potomec francoskega maršala. Ruski carji so bili do konca večinoma čistokrvni Nemci (Nemec je bil celo prejšnji patriarh!)… Car je bil bratranec tako angleške kot nemške hiše. Vsekakor pa ne Rus. Madžarski kralji so bili le na samem začetku Madžari, potem pa po Luksemburških ves čas Habsburgi, ki niso bili ne doma niti živeli niso na Madžarskem. Češki kralji enako – četudi so nekatera imena “poslovanjena”! Poljski enako. Srbski so prišli iz Črne gore. Bolgarski in Romunski iz Nemčije, španski malo od Habsburgov, malo iz Francije. Če resno in trezno motrimo dejstva, se izkaže, da smo od vseh edino Slovenci imeli “svoje” vladarje in “svojo” državo ves čas. Tudi dandanašnji namreč velja, da pridobiš državljanstvo (najbolj pomembna identiteta, ki se tiče države) že po petih letih prebivanja v državi. Habsburgi so prišli v naše dežele v prvi polovici 13. stoletja in so do konca bili tod “doma”, torej so bili ob koncu svoje vladavine že vsaj stotridesetkrat državljani “slovenskih” dežel – saj so se menda vselili v slovenske dežele, če so morali prisegati v slovenščini in je še Jožef II. moral v svoji nameri moral popustiti, ko mu (še) ni uspelo ponemčiti uprave (prej – in še dosti po tem – je bila povsod po Evropi izključno v latinščini!). Kako silno so Habsburgi cenili državnost teh "svojih" (dednih) dežel, se izkaže v besedilih državnopravnih aktov, v katerih vedno znova poudarjajo in posebej izpostavljajo avtonomijo in samostojnost teh vojvodin, ki je šla dunajskim centralizatorskim birokratom vedno tako silno “v nos”. Zato so jo Habsburgi na različne načine vedno znova zavarovali (Tudi zato je Karl toliko časa odlašal, preden je pripravil dokument, da gredo lahko po svoje).
Toliko o “naši” državi in “naših” kraljih.
3) Tragično je, da naša stroka in znanost tako trmasto tava v brezpotju etnocentrizma. Pa ko bi le to. Obeša se na sociološke vidike, upravne, ekonomske, ideološke…. A v zvezi z državo so to močno oddaljene specialnosti. Država sliši na državnopravne utemeljitve, na “la legge e uquale per tutti” (ne “vsi smo enaki pred zakonom”, ker to omogoča manipulacijo!). Državna samostojnost ni vezana ne na politični sistem ne na režim, še manj na dinastijo, na ekonomske okoliščine pa sploh ne. Niti na etnijo – je udobno prebivališče različnim etnijam, saj zagotavlja poln razmah vsake od njih. Sicer države ne potrebujemo. Kaj je etnično čista država, so nam pa pravkar pokazali južni sosedje.
Čas bi bil, da se pri nas končno izvijemo iz primeža etnoekskluzivizma, kamor nas je pahnilo etnično nasilje rasistično in šovinistično obremenjenih sosedov. To pa ni mogoče, dokler se obešamo na podtaknjene konstrukte, privide in utvare, hkrati pa ignoriramo dejanske lastne državne temelje in identiteto. Vedno smo kot Slovenci živeli v številnih državah, ki smo jih imeli za "svoje" in smo se v njih počutili domače. Če smo bili – in smo še vedno v velikem številu – najprej Krajnci, Primorci, Štajerci, Korošci itd., zato nismo nikoli bili manj Slovenci. Nemci živijo v mnogih državah in so najprej Švicarji, Avstrijci , Tirolci, in zato nič manj Nemci. Kdor pa s slovenstvom poskuša jemati identiteto npr. Korošcem, in to zabeli celo s tujo vojsko, potem dobi nazaj plebiscit (to kot primer!).
Dejstvo je, da ni posebej modro umazanijov stanovanju odpraviti tako, da ga razstreliš…Še manj modro pa je bilo s posmehom zavreči akt, ki je ustanavljal toliko zaželeno "Zedinjeno Slovenijo", kar je storil Anton Korošec leta 1918.
20. maja 2011