SPORAZUM O ARIBTRAŽI
VPRAŠANJE DRŽAVNE MEJE MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVATSKO
Andrej Lenarčič, Ljubljana, 7. 5.2011
Ker so vpleteni in drugi udeleženi ignorirali relevantna obstoječa internacionalnopravna dejstva, posebej še temeljne razlike v položaju in stanju posameznih subjektov južnoslovanske državne tvorbe, in so raje s pomočjo Badinterjeve arbitražne komisije ustvarjali nova pravna dejstva, tudi tam, kjer so ta že obstajala, ter teh že obstoječih niso niti postopkovno ustrezno in pravilno odpravili – saj se nenazadnje nanje sploh niso ozirali – je s Sporazumom o arbitraži nastal instrument, ki je zaradi prej omenjene nemarnosti do nerešljivosti zavozlano situacijo v zvezi z državno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko (v nadaljevanju RS in RH) umestil v območje rešljivega.
Sporazum o arbitraži namreč omogoča dejansko in dokončno (raz)rešitev spora, ki je kazal vsa znamenja nerešljivosti in je grozil, da postane/ostane generator nestabilnosti širšega območja.
Je pa Sporazum o arbitraži poleg teh navedenih učinkovanj tudi dosežek brez primere. Določbe, zapisane v sporazumu namreč v celoti dezavuirajo / odpravljajo vse dosedanje neustrezne, površne, izsiljene in diletantske odločitve in stanja v zvezi z državno mejo med RS in RH, saj podpisani in ratificirani sporazum zahteva od arbitražnega tribunala, da določi potek meje med državama tako na kopnem kot na morju. Pomeni, da niti nova mednarodnopravna dejstva, ki jih je v povezavi s tem problemom vzpostavila Badinterjeva arbitražna komisija, nimajo nobenega pomena več. Ker sporazum hkrati terja, da tribunal pri svojem tehtanju upošteva (samo) načela in pravila internacionalnega prava, to pomeni, da je tribunal dolžan upoštevati vsa in le tista relevantna dejstva v zvezi z meddržavno mejo, katere potek mora določiti, ki ustrezajo tem načelom in pravilom. To pa je izven vsakega razumnega in utemeljenega dvoma vedno obstoječa meddržavna meja med slovenskimi deželami Avstrijskega cesarstva, ki so leta 1918 vstopile v novonastalo južnoslovansko državno tvorbo, in Kraljevino Ogrsko, katere del ozemlja je 1.12.1918 postal tisti del nove države, ki je v času razpadanja te države leta 1991 predstavljal Republiko Hrvatsko.
Enkratnost in neprecenljivost Sporazuma o arbitraži je prav v tem, da ne le omogoča dokončno rešitev doslej nerešljivega problema, marveč terja od Republike Slovenije, da da na mizo in uveljavi kot ključni argument v zadevi meje, skladen z zahtevami Sporazuma o arbitraži, tu omenjeno medržavno mejo, ki je veljala v trenutku vstopa slovenskih dežel pod oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani v južnoslovansko državno tvorbo, in je veljala tudi ves čas potem v skoraj celotnem poteku – le s tem, da je nekaj časa bila v rabi kot notranja upravna meja, nekaj časa pa znova – in to povsem brez vsakega problema – spet kot meddržavna meja (v času obstoja NDH).
Dosežek slovenske politike, stroke in diplomacije – Sporazum o arbitraži – je torej bleščeča mojstrovina, ki je/bo omogočila, da se posledice stranpoti, diletantizma in nedržavotvornosti določene slovenske politike in politikov v različnih obdobjih končno odpravijo, in slovenske dežele znova zaživijo kot države, s svojim teritorijem, državljani, oblastjo in državno mejo, kot samoupravni, avtonomni subjekti zvezne države Slovenije. Sporazum o arbitraži, ta dokument brez primere, torej predstavlja internacionalnopravno podlago, da se po skoraj sto letih zmede in katastrof, ki so se (vsled tega?) zgrnile nad slovensko nacijo, končno uresniči ter uveljavi tudi za slovenske dežele Manifest z dne 16. oktobra 1918, ustavnopravni dokument prvega reda, na podlagi katerega je nastala zvezna država Avstrija, in ki je svoj pomen, veljavnost in moč pokazal znova leta 1954, ko je bil ključni argument za obnovo te države, četudi se je zapletla v sramotno anšlusarsko kolaboracijo z nacizmom in se je pogreznila v Tretji Rajh.
Ta mednarodnopravni dokument je povsem enaka podlaga za identično združitev slovenskih dežel/držav v zvezno državo Slovenijo, kot je bil – in je – podlaga Zvezni republiki Avstriji. Kdor taji oz. oporeka pomen Manifesta za ustavno preosnovo Republike Slovenije, ta odreka državnost Republiki Avstriji. Sporazum o arbitraži je torej ustvaril podlage, da se reši problem državne meje, hkrati pa ustavno preuredi država Slovenija v zvezno državo avtonomnih dežel/držav – povsem enako in na identični ustavnopravni podlagi, kot soseda – "polsestra" – Avstrija, saj ni mogoče niti prezreti, (kaj šele ne upoštevati) vsa relevantna državnopravna dejstva, ki pridejo na dan skupaj z dejstvom meddržavne meje, o kateri je govor. Dejstvo meddržavne meje namreč ne more obstajati samo po sebi, marveč predpostavlja tudi vse ostale atribute državnopravnih subjektov, katerih se tiče. Obstoj meddržavne meje v trenutku vstopa dežel v novonastalo državo določa torej tudi mednarodnopravne značilnosti subjektov obakraj nje. V času trajanja združbe, v katero so ti subjekti vstopili ali so se kakorkoli že znašli v njej, te značilnosti mirujejo, v kolikor ne učinkujejo na naravo združbe, njeno funkcioniranje in življenje državljank in državljanov v njej, oziroma v kolikor kot take ali v kakem delu niso bile ustrezno, na mednarodnopravni ravni, suspendirane ali odpravljene. V trenutku razpada združbe torej tu omenjene posebnosti subjektov znova pridobijo svoj mednarodnopravni pomen. Nanje se je treba ozirati in jih upoštevati – v celoti, ne le deloma. Zadevajo pa ne le državno mejo, ki je le eden od atributov države. Obravnavati je treba in umestiti v novonastale okoliščine tudi vse (pre)ostale zadevne atribute držav – dežel, o katerih gre beseda in jih danes večji del razumemo kot Republiko Slovenijo.
Predsednik slovenske vlade, gospod Borut Pahor, je vedel, zakaj je ob podpisu Sporazuma v Stockholmu vzneseno vzkliknil "kakšen fantastičen dan!" In imel je prav! Stoletnega tavanja in državnopolitičnega mraka, brezizhodnosti, krize, je konec. Konec je zablod in nedržavotvornih ravnanj, ki so terjala brez števila človeških tragedij in žrtev, ki so zdesetkala slovensko nacionalno telo in skoraj zbrisala iz narodovega spomina tisočletno državnost slovenskih dežel, njihovo in njih državljanov različnih etnij vpetost v evropsko in slovensko kulturo in civilizacijo. Konec bo – in je skrajni čas za to – ideoloških podtikanj, zanikovanja in predrugačevanja resnice, vsiljevanja etnoekskluzivizma in kompleksov. Slovenska nacija je v vlogi državljank in državljanov svojih dežel od nekdaj igrala konstruktivno vlogo v (iz)oblikovanju politične, kulturne in gospodarske evropske pluralistične identitete, ter je sama rasla in se razvijala znotraj tega okolja, vse dokler etnošovinizem sosedov, ki ga je nosil gospodarski in kulturni imperializem, ni v temelju ogrozil njenega obstoja in propulzivnega sobivanja različnih in drugačnih, kar je od davnine odlikovalo vsakdanje življenje v slovenskih deželah. Samoobrambni impulz ljudstva so tuje sile in ideologije zlorabile v korist lastnih interesov in proti slovenski naciji. Nikoli v zadnjih sto letih, ko so prek dežel in ljudi divjale te destruktivne, zavržne sile, ni vstal žarek upanja, da bo mogoče zaustaviti manipulacijo. Vsako upanje se je izkazalo za prevaro – vse do sprejetja Sporazuma o arbitraži, ki vrača na mizo relevantna internacionalnopravna dejstva in omogoča njih uveljavitev v življenju in delovanju države.
POZNO, A UPAJMO, DA NE PREPOZNO, KAJTI TA PREOSNOVA JE TUDI PREDPOGOJ ZA KAKRŠNOKOLI UČINKOVITO SPOPRIJEMANJE Z VSESPLOŠNO, KULTURNO, POLITIČNO, GOSPODARSKO, STRUKTURNO, FINANČNO IN IDENTITETNO KRIZO, KI TA HIP DAVI NAŠO MLADO DRŽAVO.
Le upati je, da tudi na MZZ – ju berejo ta blog, oz. da z izstopom njegovega avtorja iz ene od komisij za pripravo na arbitražo ni ugasnilo sodelovanje avtorja pri pripravi gradiva.
Lepo bi bilo, g. Lenarčič, če bi čimprej kaj zapisali tudi o tem, kakšne so dejanske možnosti, da se argumentacija, ki jo predstavljate na tem blogu, dejansko vključi v predmet arbitraže in pa v sam Memorandum.
Hvala že vnaprej.