Eno dobrih dvanajst let staro pisajne…
12. 9. 2008 sem medijem (v gluho lozo, seveda! – torej brez vsakega odmeva!) poslal sestavek, ki so ga pobudile pričakovane težave. Takrat smo se jih rešili tako, da so danes še hujše. Tudi širše: Močno se zatika celo v srčiki združene Evrope, v mestu, kjer je Napoleon predvidel središče usposabljanja “princev”, ki bi vodili države združene Evrope. Na obrobju, kjer je prevladoval strah pred “ključavničarji”, pred katerimi je opozarjal že sam Napoleon na Sv. Heleni (spregledal pa je psihopate!), tudi.
Cit.:
Že nekaj časa je (v zahodni politični ureditvi) praksa, da se nacije zavarujejo pred zlorabo oblasti s suverenim parlamentom, voljenim za določeno obdobje, in z zamenljivostjo državnih uradnikov, vključno šefa izvršne oblasti. Drugje se otepajo z avtokrati, klikami. Največkrat s pomočjo zaverovanosti množic v božanske voditelje.
Problem je star, kot človeštvo. Zanimivo je, da se je s tem problemom zelo poglobljeno ukvarjal Napoleon.
Kratek ekskurz:
Veliki Korzičan, genijalni strateg, polihistor, raziskovalec in videc Napoleon, ki mu današnja Francija dolguje večino tistega, s čemer se ponaša, je mnogo razmišljal o problemu, ki ga je s seboj prinesla zmagovita revolucija. Sesule so se ustaljene družbene strukture, drhal si je vzela pravice, ko je pridobila moč. Enodnevni povzpetniki so izživljali svoj mačizem na agorah. Če kdo, potem je Napoleon dobro vedel, da dotedanje elite niso imele nobene (še najmanj moralno) pravice do moči in vladanja. Kot vojskovodja in odličen poznavalec zgodovine in družbe se je seveda zavedal, da mora družba imeti stabilne strukture, da more funkcionirati. Podreti kompromitiran družbeni red a hkrati ne omogočiti vzpostavitve ustreznega sistema, je zagotovo še slabše, kot ostati na preživetem. Da bi ustavil uničujoči plaz revolucije, grobi Sili postavil nasproti elito vrednot, ni samo skrbel za nastanek novih raziskovalnih in znanstvenih institutov, ni le spodbujal raziskovanj in uveljavljal moderna načela in metode, poskrbel je tudi za promocijo moralnih in etičnih elit in v ta namen vzpostavil najvišje odlikovanje – Red Legije časti, kot zagotovilo nadvlade plemenitega nad preračunljivim, požrtvovalnega nad nastopaštvom, zaslužnega nad vetrnjaštvom, harmonije nad kaosom.
Čeprav so ga že premagane sile, kakor se to rado vedno znova dogaja, končno uspele uničiti in pregnati izpred svojega obličja, je v samoti sredi Južnega Atlantika vztrajno vrtal v to problematiko. Še za njegovega življenja so povsem degenerirane, skorumpirane nacionalne elite znova razgrajale po Evropi, vse, dokler ni to besnilo kulminiralo v totalnih sprevrženostih fašizma, nacizma in posebej še komunizma, ki na našo veliko žalost svojo sramotno (poslednjo?) kvazirenesanso podoživlja na naših hrbtih.
Na Sveti Heleni je Napoleon kar dva cela dneva – 12. in 13. novembra leta 1815 (vsa druga njegova razmišljanja in diktati v času izgnanstva – do smrti – so seveda tudi skrbno zapisana) – razglabljal o teh evropskih vprašanjih in narekoval svoje zamisli. Koliko pomena jim je pripisoval, je pokazal na zanimiv način: Vse liste, na katere je zvesti zapisovalec Las Cases prenesel njegove besede, je vzel in jih sam, s svojimi rokami, sešil v zvezek.
Seveda nima pomena podrobno navajati vsega, kar je Napoleonu prišlo na misel. Dovolj je vedeti, kako silno pomembno je bilo zanj to vprašanje. Ni namreč dopustno odgovorne službe v državi prepuščati slučajnostim ali morebiti čemu za državo nevarnemu. Rešitev je videl v sistematični vzgoji elit, posebej usposobljenih za vodstvene položaje v državnih strukturah. Za nas je morebiti zanimivo, da ga je bilo najbolj groza tega, da bi krmilo prevzel kakšen ključavničar(!!!). Za nek drug – ne dosti manj nevaren poklic, takrat še ni mogel vedeti. Seveda je opozarjal tudi pred pesniki, filozofi, profesorji, sploh pred “specialisti”. Po svoje je tudi razmišljal o Evropi miru in sodelovanja, kar je hotel graditi na skupni vzgoji elit iz različnih držav.
Za naš današnjik je marsikaj iz njegovega razmišljanja vsaj zanimivo – a pustimo “ključavničarje” preteklosti – kako pomembno je služenje vodilnih, pa je zagotovo eno najvažnejših sporočil. Da voditelji niso nobeni bogovi, kaj šele, da bi smeli postati maliki mase. Vsaka skupnost mora pravočasno poskrbeti, da si vzgoji dovolj za vodenje usposobljenih, tako da lahko vsakogar, ki mu moč in oblast zamegli um, nemudoma zamenja, preden ji z “l’État c’est moi” naredi nepopravljivo škodo.
Resnično se ne spodobi, da Slovenija, edina država razen Francije, ki je postavila spomenik – in to prečudovit – velikemu Korzičanu, njegovih opozoril ne sliši.
Andrej Lenarčič
12.09.2008