Celotna utemeljitev za veto je bila takšna:
“Leta 2005 je bil uzakonjen praznik, namenjen spominu na vrnitev Primorske v sestavo matične domovine[1]. 0 imenu in datumu se je tedaj v strokovnih krogih veliko razpravljalo, odločitev o poimenovanju pa je bila sprejeta brez nasprotovanj. Datum (začetek veljave Pariške mirovne pogodbe) in naziv sta bila usklajena. V vseh letih po sprejetju zakona poimenovanje ni bilo problematizirano, vse do lanskega leta, ko je (enako kot letos) bil vložen predlog spremembe s predvolilnim motivom. Med Primorci ni bil izveden noben referendum[2] ali raziskava, nekateri zgodovinarji, ki spremembo zagovarjajo, pa to počnejo predvsem zaradi ideoloških vzrokov.
Primorska je bila vedno večinsko poseljena s slovenskim prebivalstvom, tako kot ostalo slovensko ozemlje, ki je bilo pred 1. svetovno vojno del Avstro-Ogrske[3]. Po 1. svetovni vojni je bila priključena k Republiki Italiji, s Pariško mirovno pogodbo leta 1947 pa vrnjena Sloveniji[4]. Že samo dejstvo, da je bila vrnitev utemeljena na mirovni pogodbi, govori proti formulaciji, da je slo za enostranski akt priključitve. Mirovno pogodbo je podpisalo več držav; šlo je torej za soglasje oziroma dogovor – večstranski akt, da se Primorska integrira v takratno Socialistično Republiko Slovenijo v okviru Jugoslavije.[5]
Primorska je bila vedno del slovenskega narodnostnega ozemlja, zato ne moremo govoriti o priključitvi, temveč vrnitvi v sestavo slovenskega matičnega ozemlja. Tako so odločili tudi vsi podpisniki Pariške mirovne pogodbe, vključno z Republiko Italijo.[6] Odločitev je bila sprejeta s soglasjem in ne z enostranskim aktom – priključitvijo. lz uvodne obrazložitve zakona je razvidno, da predlagatelji zakon spreminjajo iz ideoloških razlogov, saj se sklicujejo na odlok Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte z dne 16. 9. 1943, kjer je uporabljen termin »priključitev« in glede na obrazložitev zakona je to edini dejanski razlog, zaradi katerega je bil praznik poimenovan kot priključitev Primorske k matični domovini. Dejansko omenjeni odlok Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte nikoli ni imel nikakršne veljave v mednarodnem pravu, kot ga nasprotno ima mirovna pogodba iz leta 1947.
Dvom o upravičenosti preimenovanja praznika je implicitno izrazil tudi predsednik vlade, čeprav je vlada sprejela načelno pozitivno mnenje na predlog zakona. V odgovoru na poslansko vprašanje v zvezi s stališčem vlade je odgovoril, da ne vidi nobene potrebe po preimenovanju ravno v predvolilnem času. Z uzakonitvijo poimenovanja zgodovinskega dogodka s terminom »priključitev«, zakonodajalec implicitno dopušča možnost, da slovensko primorsko ozemlje pred združitvijo ni bilo del slovenskega narodnega prostora[7].
Uveljavitvi zakona v taksni obliki lahko sledijo neugodne mednarodnopravne in politične posledice, ker nasprotnikom z italijanske strani omogočajo sklicevanje na stališče, da tudi Slovenija na Primorsko gleda kot na priključeno in ne vrnjeno ozemlje. Sprejeti zakon s takšno opredelitvijo zgodovinskega dogodka implicitno argumentira sporne izjave o italijanski Istri in italijanski Primorski (npr. izjave predsednika Evropskega parlamenta Antonija Tajanija). Predlog odložilnega veta utemeljujemo z dejstvom, da termin »vrnitev« potrjuje implicitno trditev, utemeljeno na zgodovinsko primerljivih dejstvih, da je bila Primorska skozi zgodovino večinsko poseljena s slovenskim prebivalstvom in je bila zato del slovenskega narodnostnega ozemlja. Termin »priključitev« pa nakazuje, da priključeni del ni bil povezan z matično domovino Slovencev[8].
Če je ključni argument zagovornikov spremembe imena praznika, da smo si Primorsko priborili sami, da nam nič ni bilo vrnjeno in da smo si jo sami priključili, je naš glavni protiargument dejstvo, da je bila Primorska vedno del slovenskega narodnega ozemlja in da je bila vrnjena s soglasjem vseh podpisnic zavezujoče mednarodne mirovne pogodbe. Ta formulacija je pomembna tudi zaradi dejstva, da je Italija že leta 1943 kapitulirala in prešla na stran zaveznikov. Primorska ji torej ni bila odvzeta kot vojna kazen, temveč je bila tudi z italijanskim soglasjem vrnjena matični domovini. Preimenovanje konkretnega praznika je treba obravnavati tudi v luči vpliva na slovenske narodne interese v Prekmurju, se posebej v korelaciji z aktualnim dogajanjem. Prekmurci izrazito javno nasprotujejo terminu »priključitev Prekmurja k matični domovini« in odločno zagovarjajo dejstvo, da je tudi Prekmurje prišlo pod okrilje Slovenije z mednarodno pogodbo s trajno veljavo. Tudi ta pogodba je bila sklenjena z mednarodnim soglasjem, zato 17. avgusta ne praznujemo priključitve Prekmurja Sloveniji, ampak združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom[9]
OPOMBE:
[1] V javnosti ni vedno enoznačno opredeljeno, kaj je “matična domovina” (isto velja za “narod”). Poleg tega “domovina” ni internacionalna pravna kategorija.
[2] Dokler na državni ravni ni priznano internacionalno pravno dejansko stanje stvari – država, zveza avtonomnih dežel – more pojem “Primorci” zajemati le etnični vidik, ki pa ni temeljni kriterij za državno pravno regulativo. (Etnija ni temeljni atribut države!)
[3] Primorska je bila (in še vedno je!) subjekt internacionalnega prava, saj je z drugimi enakimi subjekti Cislajtanije in Kraljevino Ogrsko sestavljala Habsburško monarhijo. (prim. Ausgleich 1867 in Montevideo 1933) (Tudi) tu prihaja do izraza mešanje geografskih, etničnih in državno pravnih vidikov – tako, kot prej in nato v nadaljevanju.
[4] Kako more biti nekaj vrnjeno tistemu, kateremu ni bilo odvzeto? Slovenske dežele (“ZEMLJE države SHS”, pišev dokumentu) so bile od 1.12.1918 naprej del nove države Kraljevine SHS. (takšne, kakršne so vanjo vstopile!)
[5] Nesprejemljiva poljubnost. Popolnoma netočno in v nasprotju z dokumentiranim dejanskim stanjem.
[6] Cf. Op.2
[7] “Narodni prostor” (ni jasno, kaj naj bi to to pomenilo!) ni med atributi države in ga državne meje ne opredeljujejo.
[8] Nevzdržna zmeda in popolnoma irelevantno glede problema. Cf. prejšnje opombe.
[9] Prekmurje je bilo PRIKLJUČENO Kraljevini SHS (Trianon, 1920) Škodljivost poljubnega obravnavanja različnih in nepovezanih pojmov in predmetov je brezmejna.
_______________________________
GENERALNO:
V nekaj opombah ni mogoče celovito komentirati. Več je mogoče prebrati na avtorjevi spletni strani domovinasospomini.eu/blog, v knjigi Zapravljena nebesa pod Triglavom? (AL, Ljubljana, 2013), v člankih v časopisih in na spletu. Bistvena napaka “utemeljitve” je parcialno povzemanje virov, vključno mešanje nezdružljivega, kar je neizogibna posledica istega. Kritike zakona ni mogoče utemeljiti z enakimi/podobnimi napakami (npr. očitati ideološke razloge, potem pa z enakimi opletati…). Netočnosti, pravljičarstvo itd. so pa itak nekaj posebnega, po vsem sodeč (in še posebej v času določenih praznovanj) “specifika” slovenskega “narodnega prostora”, katerega značilnost je popolna odsotnost državnopravnega (samo)zavedanja ter razmisleka, in nas umešča v očeh drugih na neko prav posebno območje… Ob to našo “posebnost” so se že pred davnimi sto in desetimi leti spotaknili celo Poljaki (Revija Čas, 1907 ŠT. 2, str. 94)
Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica in član Skupine za arbitražo
V Ljubljani, 28042019
Glede “Prekmurja” prim. prispevek SPORAZUM O ARBITRAŽI – REGISTRACIJA, 26. 5. 2011 – odstavek:
Meja Slovenske krajine z madžarsko provinco Kraljevino Hrvatsko na reki Dravi od Zavrča do sotočja Drave in Mure pod Kotoribo znotraj celovite in enotne Kraljevine Ogrske je bila na internacionalni ravni ugotovljena v Trianonskem sporazumu, ki je točko tromeje na sotočju obeh rek ugotovil in zapisal v sporazum. Nastanek Nezavisne države Hrvatske je to mejno črto znova in takoj uveljavil kot meddržavno mejo med Madžarsko in NDH. Razen tega dejstva na tej črti nikoli ni nastalo nobeno drugo internacionalnopravno relevantno dejstvo.
In?