IZVOR SLOVENCEV
Vasja Jager
MLADINA, 32, 11082017
Vrsta časopisa in naslov članka v njem (avtorjevo ime pove kaj le tistim, ki ga poznajo)
za kratek hip obudijo ničkolikokrat potlačeno upanje, da bo na zadevni sceni prevladala zdrava pamet.
Glava že boli na Podalpje obsojene od do abote sprevrženega pojmovanja “naroda” in nič manj primitivnega razumevanja fenomena država.
Oboje je sicer neločljivo povezano in ni mogoče o ničemer razpravljati ne da bi bilo oboje ves čas v mislih.
Je to še ena odlika, ki meša štrene: Ni namreč vedno in popolnona jasno, kaj ima kdo v mislih, ko izreče “narod” – niti ni gotovo, kaj razume pod pojmom “nacija”. Tudi pomirjujoč vtis, da se razumemo, je vedno le kratkotrajen in zavajajoč. Zelo hitro se izkaže, da je “narod” zdaj “nacija” (v smislu “državljani”), zdajci pa nenadoma “ljudstvo” – morebiti (to pa še najraje!) celo “pleme”, o čemer priča tudi tu prisotna obsedenost z genetiko (ta ni daleč od sperme!?).
Morebiti so pojmi in njih raba pri “viru” dobro “pošlihtani”, a kaj, ko na drugi strani vrat vlada zmeda, četudi morebitna pravila veljajo. Že pri državljanstvu “po rojstvu” se vse podre. Ker zakon sploh ni zakon, če ne velja za vse enako in če ni popolnoma izrecno in nedvoumno zapisan, je torej dovoljen sklep, da je “po rojstvu” krajevna kategorija in nikakor gensko/spermatozoidna. Ne samo, da so že stari dobro vedeli, da velja “pater semper incertus”, niti mati ni nujno vedno zajamčeno prava – se nikoli ne zgodi zamenjava? Zakon torej v nobenem primeru ne more graditi na tako vegasti gotovosti, zato ni dvoma, da gre za krajevno določenost, saj je navsezadnje država v prvi vrsti krajevna kategorija (“teritorij, državna meja, oblast”). In kraj rojstva je vedno najbolj natančno določljiv!
Zakon torej popolnona ignorira v članku obravnavano “genetiko”, kljub temu pa javno sceno – vidimo in beremo – obremenjuje prav ta. Skrita je, a vedno in znova, ko zadonijo “narodni” sentimenti, je spet tu. Država in državljani so vsak hip znova (morebiti celo “tro – ali celo več – edine”) plemenske skupnosti, in “narodi” (nationes), ki naj bi bili nacije/države, postanejo brezglava ljudstva.
Upanje, da bo prevladala zdrava pamet in se bo brezglavo beganje po plemenskih in genetskih savanah vsaj tu, v zavetju Alp in morja, enkrat za vselej končalo – gore mrtvecev vpijejo do neba (tudi iz globin) – ter bo na zastavi in v zavesti končno država (DEŽELA po slovensko), vedno spet usahne. Končno tudi članek v Mladini, ki naj bi pometel z genetsko/spermatičnimi zablodami, gradi prav na teh sprevrženostih.
Državljan je, kdor se rodi (morebiti bolj pesniško: ga rodi ta zemlja…) v državi (na njenem teritoriju – kar je lahko tudi ladja na oceanu), kdor z zakonom določeno obdobje v njej stalno živi, ali pa država ugotovi, da ga potrebuje ( ali iz nekega drugega razloga oseba državljanstvo lahko pridobi) – kje je tu “rod” (geni)? Ločevanje državljanov po osebnih lastnostih je celo protiustavno!!!!
Katastrofa, ki je v minulem stoletju državljane slovenskih dežel skoraj zbrisala z obličja Zemlje, je bila neizogibna posledica totalne zmede na relaciji država – državljani. V vseevropskem obdobju “nacionalne prebuje”, so “narodovi veljaki” ( v glavnem samozvanci) etnične Sloven(c)e zapeljali stran od (političnega!!!) prizadevanja za oblast – za upravičen delež pri upravljanju svojih držav (DEŽEL!), v območje etničnega, kulturnega, religioznega (ideološkega). V času skokovitega napredovanja in uveljavljanja državnih interesov in njihovega soočanja v vsej Evropi, so Primorce, Krajnce, Štajerce in Korošce (plešoče v narodnih nošah in prepevajoče otožne pesmice…) intenzivno prepričevali, da te dežele niso njihove, da je njihova prihodnost v nekih nebulozah, še najraje pa pod knuto kakega novega okupatorja (zamaskiranega v – umišljeno – “plemensko sorodstvo”).
Vsa nacionalna energija – duhovna ali materialna – je bila usmerjena stran od krepitve DRŽAVNOSTNE (samo)zavesti in boja za oblast v svojih deželah. Denar, zbran za univerzo – tudi suveren je primaknil nekaj – je bil nemudoma preusmerjen v “Kumrovec” tistega časa. Sesutje odslužene polfevdalne zveze držav z istim suverenom ob koncu prve svetovne vojne je torej etnično slovenski segment izmed državljanov slovenskih dežel dočakal popolnoma nepripravljen. Le zamenjava enega gospodarja črede z drugim – da pa bodo isti “pastirji – goniči” ostali pri koritu – je bila do skrajnosti domišljena. Na samem koncu vojne morije ustvarjeno ustavno in pravno podlago za dejanski prevzem oblasti (suverenov Manifest, ki so ga sosednje, večinsko nemško govoreče dežele takoj uveljavile) so “borci za pravice Slovencev” z gnusom zavrgli, izvršeno uradno razglasitev države – zvezo slovenskih dežel – pa zmanipulirali in prepustili pozabi. Največji slovenski pisatelj, ki si je drznil (v umetniški govorici) nekaj kolebati v zvezi s “troedinoplemensko” obsedenostjo, je ekspresno hitro “padel po stopnicah” in bil z velikanskim navdušenjem (ojoj, pardon! – slovesno) pokopan… Orgija se je lahko pričela. In še vedno traja! Ropanje nacionalnega teritorija, uničevanje nacionalne dediščine, gospodarskega potenciala, je dopolnila nevidena morija in eksodus.
Katastrofa, ki je zaradi grozovitosti in vseobsežnosti ni znosno podrobno opisati, je očitna posledica na videz nedolžne pojmovne zmešnjave, zamenjave državnega s plemenskim, rodovnim, politike in državništva z ideologijo, vero, partijo, folkloro… Zavedeno ljudstvo, deklasirano na raven raje, je pustilo v nemar lastne države in cepalo od čustvene vznesenosti pred “zlatim teletom” – troedinim plemenom, (kasneje “bratstvom in edinstvom” – karkoli naj bi to že pomenilo): balkansko karikaturo/prividom evropske države.
Popolna odsotnost državotvornega premisleka, zamenjava še preostalih njegovih odmevov z ideološkimi predsodki, to je bil ploden humus za vse zastranitve, katerim so neizogibno sledile krute posledice – saj so slovenskim “ribniškim oslom” vsi, rdeči, črni, brezbarvni, brezhlačni… navdušeno natikali “zelena očala”, da so jih lahko futrali z oblanci te ali one idiotske ideologije, s čustvi namesto z računico, z neko nebeško “Tretjo”, ali pač rusko boljševistično Slovenijo (po novem se nekaj prav nič dosti drugačnega koti pod neko novo, modro, zastavo), namesto z deželami in zvezo dežel, ki pozabljena še vedno obstaja, čaka. In čaka kljub osamosvojitvi leta 1991, saj veleosamosvajači večinoma rdeče in/ali črne provenience niso osamosvojili, kar so njim podobni dobrih sedem desetletij prej podlo zavozili v balkansko “babilonsko sužnost”, marveč so popolnoma ignorirali internacionalno pravno relevantno dejansko stanje stvari in odcepili kos komunistične SFRJ, države sprevrženega socialističnega tipa, v kar je propadla (se transformirala v območje množičnih morišč in grobišč) nekoliko – vsaj na začetku – vendarle državi podobna združba, razglašena z “Ujedinjenjem” 1. 12. 1918. Nič ne pomaga samohvalisanje, postavljanje z nekašnim dosežkom. Današnja Republika Slovenija – podrtija, katero je pokojni profesor dr. France Bučar, ozlovoljen, poimenoval “velika posranija”, je pač neizogiben rezultat ignoriranja dejanskega stanja in popolne državniške slepote ljudi pri vzvodih odločanja. Odcepili so kos SFRJ z vso socialistično navlako vred, namesto da bi osamosvojili, iz SFRJ izločili, zvezo slovenskih dežel, dežel, ki so kot “Zemlje države SHS” poimenovane, leta 1918 s Kraljevino Srbijo sestavile južnoslovansko državo.
V Mladinini rubriki Genetika in miti objavljeni spis IZVOR SLOVENCEV Vasje Jagra jasno odraža stanje duha – četudi naj bi bila to kritika genetološko/venetoloških zastranitev, tudi sama ždi globoko v močvari genetsko-spermastega diskurza.
Ne bodo se “vremena Krajncem zjasnile”, dokler namesto plemenske, folklorne in ideološko/verske megle v Podalpju ne bo zasijalo sonce svobodne Slovenije, zvezne republike slovenskih dežel, države njenih državljanov, ki je tu in čaka od začetka, od razglasitve 31. oktobra 1918.
Ima sicer resnično vse bolj videz krastače (tega menda ni treba dati na glasovanje…), a morebiti se bo vendarle nekega dne našel njen “princ”…
Andrej Lenarčič, na Veliki šmaren 2017