05112016
Spoštovani!
Iz članka “Izključna gospodarska cona na Jadranu”, Mnenja, 5. 11. 2016 izdvajam:
“…pred arbitražnim sodiščem, ki razsoja tudi o mejni črti na reku Muri…”
in
“Enostranska razglasitev izključne gospodarske cone na Jadranskem morju namreč pomeni prejudiciranje odločitve o meji.”
in postavljam dve vprašanji:
1) O katerem sporazumu o arbitraži je govor? Tisti, podpisani, registrirani pri UN in javno objavljeni ne omenja Mure (niti Piranskega zaliva). Od arbitražnega tribunala zahteva nič več in nič manj kot to, da “določi potek državne meje…”
2) Kaj ni to, kar počenja etablirana tukajšnja srenja glede poteka državne meje že ves čas, odkar je sporazum o arbitraži v veljavi, šolski primer prejudiciranja?
Podalpsko meglovje bi kazalo razpihati z odgovori. Toliko bolj, ker so dejstva in dokumenti ves čas pri roki in vsem na očeh. Npr. tisto, kar piše v TUL: “meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ” – torej ne medrepubliška administrativna notranja razdelitev kar tako, marveč “v okviru” (prim. SSKJ!). Iz besedila sporazuma o arbitraži pa je razvidno, da je sestavljalcem in podpisnikom jasno, da državna meja obstaja. Da mora tribunal le določiti nje potek. Ker je državna meja, opredeljena v Sporazumu, dejstvo, zabeleženo v dokumentih in določena na terenu že več kot sto let, naloga tribunala ni velika težava. Še dosti manjša težava pa so eskapade nekdanje jugoslovanske republike Hrvatske v zvezi s Sporazumom. S podpisom sporazuma se je namreč pravno veljavno in dokončno zavezala, da bo spoštovala in s svoje strani udejanila odločitev tribunala. Hkrati pa tudi – ker Sporazum vsebuje 5. člen – da ni stranka v postopku, saj je na dan 25. 6. 1991 (“Critical date”) še ni bilo. Republika Hrvatska, suvereni subjekt internacionalnega prava, je namreč nastala kasneje. Datum nastanka (“raskid državnopravnih sveza sa bivšom državom”) so celo vklesali v kamen.
Andrej Lenarčič