Ljubljana, 15. 2. 2018, Državni zbor, predlog zakona.
Predlagatelj: dr. Dragan Matić
Predlog zakona o uresničevanju kolektivnih kulturnih pravic narodnih skupnostih pripadnikov narodov nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije v Republiki Sloveniji (ZUKKPNS), prva obravnava, EPA 2585-VII
Matičeva provokacija pokaže bistvo problema:
Kakor pripoveduje zgodba osamosvojene RS že ves čas, in kar se dogaja na krucialnih področjih (npr. problem državne meje in arbitraže), je manifestacija popolnoma napačnega razumevanja, kaj se je zgodilo 26.6.1991.
Tu navedeno namreč pripoveduje, da zlasti prikoriteni osebki menijo (in se skladno s tem obnašajo in v tem smislu tudi ravnajo), da se je znamenitega junijskega dne leta 1991 od SFRJ odcepila “socialistična ljudska republika”, del socialistične federacije “naroda i narodnosti Jugoslavije”.
Resnica pa je, da je bila dne 26.6.1991 v Ljubljani na trgu pred parlamentom slovesno razglašena OSAMOSVOJITEV Republike Slovenije (in ne odcepitev, kar so edino lahko storile tiste jugrepublike, ki lastne državnopravne subjektivitete niso “prinesle v zakon”!). Pojem OSAMOSVOJITEV pove, da se je osamosvojilo tisto, kar je skupnost, od katere se osamosvaja, sestavilo. In še: Ker ljudstva in narodi ne morejo ničesar sestavljati ali razstavljati, saj niso subjekti internacionalnega prava, marveč njega objekti, so tako prejšnjo državo sestavile DEŽELE (ZEMLJE) s Kraljevino Srbijo, in ti subjekti so se edino lahko OSAMOSVOJILI.
Plemenska, tribalistična južnoslovanska združba “ljudstev” (naroda i narodnosti Jugoslavije) z državno subjektiviteto DEŽEL/”ZEMALJA”, ki so bivšo državo sestavile, nima nobenega opravka.
OSAMOSVOJITEV Slovenije torej ni in ne more biti odcepitev “naroda i narodnosti Jugoslavije”, marveč osamosvojitev subjektov internacionalnega prava, ki so Jugoslavijo sestavili. Ti subjekti so imeli natančno določen teritorij z državno mejo, oblast in državljane – tako kot so Jugoslavijo sestavili, tako so se osamosvojili – kot Republika Slovenija.
“Narodi i narodnosti Jugoslavije” nimajo s tem nič. Predsednik Demosa je po referendumu o osamosvojitvi razglasil: Jugoslavije ni več.
Republika Slovenija torej ni “država naroda i narodnosti Jugoslavije”, marveč država (zveza dežel) svojih državljanov, v kateri se govori in razume slovensko***, na območjih OBČIN, v katerih žive pripadniki italijanske oz. madžarske manjšine, pa TUDI italijansko oz. madžarsko.
Vsi državljani so enakopravni in imajo enake pravice in dolžnosti.
JUGOSLAVIJE Z NJENIM SPREVRŽENIM (KRVAVIM, MORILSKIM) “REŠEVANJEM” (ustvarjanjem) NARODNIH VPRAŠANJ NI VEČ! IN JE NE SME BITI VEČ!
TO JE VSE.
Op.:
***) Ustavni dokument na podlagi katerega sta bili konec oktobra 1918 sočasno razglašeni zvezi dežel z večinsko nemškim jezikom v javni rabi (Avstrija) in večinsko slovenskim jezikom v javni rabi (Slovenija), je sestavil in podpisal suveren vsake teh dežež posebej – Karel Habsburški, ki je kot “šef hiše Avstrije” nosil naslov “Karel I. cesar Avstrije”. V tem dokumentu je izrecno zapisal, da tega, kar morejo storiti dežele/države Cislajtanije, nikakor ni mogoče dovoliti v celoviti in nedeljivi Kraljevini Ogrski, katere suveren je tudi bil (Karel V.), in je na kronanju na to nedeljivost in celovitost prisegel. Zagrebško neko “vijeće” torej ni in ne obstaja (Neka “država” SHS še manj). Šlo je za teritorij Kraljevine Ogrske, ki ga je zasedla zmagovita antantna sila Kraljevina Srbija. Na teritorij slovenskih dežel pa je srbska vojska stopila šele po razglasitvi “ujedinjenja” (“ZEMALJA države SHS sa Srbijom”), ko je bila že jugoslovanska vojska in ni bila okupator v slovenskih deželah.