Meja turškega imperija pri Neumu (klikni za povečavo)
V pogovoru je ŠK izpostavil možnosti povezave obeh delov Dalmacije brez škode za internacionalno pravo in pravice tako RH kot BiH. Navedel je:
– ali kopenski predor
– podmorski predor
– “nadvoz” eksteritorialne avtoceste z dostopi do teritorija BiH
in posebej poudaril:
idejo znanega politika in pozneje gradbenega podjetnika Jože Radiča o na “morsko dno položene cevi”, kar bi bila najcenejša a povsem učinkovita rešitev. Povalil je to “Radičevo idejo” – žal pa je ta “ideja” že zdavnaj uresničena in to kot železniška povezava obeh delov Istanbula pod morskim prelivom. Gre za predfabricirane železobetonske elemente z vso potrebno upremo, potopljene in povezane / utrjene na morskem dnu.
ŠK je izpostavil ekstremno zahtevnost projekta “Pelješakčkog mosta”, ki ga forsira Zagreb z več kot prozornim namenom blokirati dostop BiH do odprtega morja, čeprav je zaradi izjemno zapletene geologije in sploh izvedbe izredno drag in izvedbeno nezanesljiv projekt. Že sama podpovršinska podlaga / morsko dno je posebnost, ker gre v bistvu za območje, kamor je v milijonih let Neretva nanesla več kot 30m muljnate tvarine, ki jo je nujno prebiti z nosilnimi stebri (ker ni nosilna) vse do trdne podlage. Ko se temu doda potrebno višino vozišča nad morjem za vsaj večino ladij, nanese višina vse konstrukcije več kot 180m, (širina vozišča vsaj 30), kar je tehnično – konstrukcijsko nepredvidljivo težka in zapletena naloga, predvsem pa enormno draga in sicer visoka predvidena sredstva nikakor ne bodo – niti približno – zadoščala…
Vse to počne / vztraja Zagreb zaradi očitnega namena…
TERITORIALNO DEJSTVO, ki je zabeleženo na vojaški specialni karti (l. 1910), pove, da je BiH (takrat Turčija) glede morja teritorialno zaprto ozemlje – zelo verjetno načrtno, saj “Evropa” ni želela dostopa imperija, proti kateremu se je intenzivno borila, neovirano spustiti na območje Jadrana.
Izvajanja ŠK so dala vedeti, da se v Sarajevu zelo verjetno tega dejstva zavedajo. Če je tako, jim ne preostane drugo, kot da striktno in dosledno vztrajajo na udejanjenju Badinterjevih “mnenj” (7. decembra 1991 do 13. avgusta 1993 – 15 MNENJ), katerih bistveno sporočilo je, da
– države SFRJ ni več
– da so se jugoslovanske republike osamosvojile in ne odcepile, in zato
– so vse YU republike enakopravni sukcesorji.
in tako naprej itd…….
KAJ TO POMENI SKOZI SLOVENSKA OČALA? V ničemer se ne spreminja dejansko stanje stvari, kar zadeva Slovenijo. Lahko ugotovimo le, da so tako, kot je leta 1918 slovensko prednost – internacionalno pravno subjektiviteto in ustavno pravno korektno razglašeno zvezo slovenskih dežel – zvito izkoristil Zagreb* , so tudi osamosvojitev (!!! ne odcepitev, saj je imela absolutno vse pogoje – in razloge – da zapusti združbo, v katero je vstopila z “ujedinjenjem” dne 1.12.1918) 1991 in kasneje izkoristile preostale jugoslovanske republike (celo ena pokrajina – morebiti kani podobno tudi druga?!) in dosegle, da je pooblaščeni gremij – Badinterjeva komisija – postavil trditev, da “je SFRJ v procesu RAZPADANJA” (ne SECESIJE!). Dejansko so vse tiste jugoslovanske republike, ki SFRJ (Jugoslavije) niso sestavile kot subjekt, na ta način postale subjekti in dediči (sukcesorji).
Ta “dobrodelnost” (v nasprotju z “dobrodelnostjo leta 1918”) osamosvojeni Republiki Sloveniji načelno in v pravnem pomenu ni škodovala, saj se je Slovenija osamosvojila že davno pred tem, preden je bila Badinterjeva komisija (ki je tako ali tako morala reševati probleme južno od državne meje države Slovenije, ničesar pa na območju RS!) sploh ustanovljena in preden je sprejela kakršenkoli sklep oz. mnenje. S tem, ko je komisija vsem (!) jugorepublikam in pokrajinam priznala subjektiviteto in pravico do nasledstva, pa je ipso fakto potrdila vse, kar je (sta) Republika Slovenija (in Republika Srbija) “prinesla” v Jugoslovansko državo.
Republika Slovenija je torej – tudi skladno s sklepi Badinterjeve komisije – ob osamosovjitvi posedovala vse tisto, s čemer je v zvezo vstopila, in vse tisto, kar je kot jugoslovanska republika – z vsemi preostalimi republikami in pokrajinama – v času obstoja Jugoslavije pridobila. Sklepi komisije torej dajejo omenjenim drugim republikam in pokrajinam državno pravno subjektiviteto in vse, kar so kot jugoslovanske republike lahko zakonito pridobile, Republiki Sloveniji (in Srbiji) pa ničesar, s čemer sta ti dve državi v Jugoslavijo vstopili, ne morejo odvzeti.
KAR ZADEVA SLOVENIJO ni torej nobenega dvoma, da so ob razglasitvi osamosvojitve skladno z načeli in pravili internacionalnega prava znova obveljale tiste meddržavne meje, s katerimi so slovenske dežele pod imenom ZEMLJE države SHS dne 1.12.1919 v zvezo vstopile (in ki so prav tako brez ugovora obveljale od razglasitvi nacistične NDH!). Ostajajo pa Republiki Sloveniji tudi “pridobitve” v času obstoja Jugoslavije – v prvi vrsti svobode in režimi plovbe po območju Jadranskega morja (pri tem ne pozabiti, da je državna meja osamosvojene RS na morju pri Reki, in da sodijo Kvarnerski otoki v območje dežele Primorske!).
KAR ZADEVA BiH je dejstvo, da ji glede na obstoječo državno mejo (Turčije) na območju Neuma in na morju ne preostane drugo, kot da vztraja pri odločitvah Badinterjeve komisije in zahteva enak položaj vseh osamosvojenih subjektov v zvezi s skucesijo, torej popolno upoštevanje pravil sukcesije. V prvi vrsti pridobitve v času trajanja Jugoslavije: to pa je neposreden stik z odprtim morjem ne glede na geopolitično situacijo in normative. Če hoče biti pri tem uspešna, mora najprej in absolutno podpreti položaj Republike Slovenije napram zagrebškemu šovinističnemu ekspanzionizmu, v prid potrditvi dejanskega stanja: meje slovenskih dežel/držav, s katerimi so vstopile v Jugoslavijo. (Pokrajini Kraljevine Ogrske Hrvatska in Slavonija – plus Dalmacija – so v času trajanja YU pridobili subjektiviteto!) Hkrati pa se pojavi tudi enaka pravica vseh tistih republik in pokrajin, ki “stika z odprtim morjem” niso prinesle v dediščino! Zato je nujno določiti neposreden in nemoten dostop do (teritorialnega in) odprtega morja tudi Srbiji (s pokrajinama) in Makedoniji.
Badinterjevi sklepi so jasni, izrecni in razumljivi. Sukcesija velja za vse “dediče” enako. Vsak ob razvezi odnese v prvi vrsti, kar je v zvezo prinesel, in potem tudi enake deleže vsega, kar je bilo pridobljeno v času trajanja zveze.
ANDREJ LENARČIČ, ljb, 15082017
________________________
[*] 1.12.1918 so bili subjekti internacionalnega prava le slovenske dežele in Kraljevina Srbija. Hrvatska in Slavonija sta bila s strani zmagovite antantne zaveznice Srbije okupirano ozemlje enovite in nedeljive Kraljevine Ogrske! Zagreb se je ob sodelovanju slovenskih klerikalni in liberalnih eksponentov obesil na legitimiteto slovenskih dežel in se poskušal etablirati znotraj nove države kot subjekt – ker Beogradu to ni prišlo niti na misel, so hrvaški poslanci poskušali z bojkotom.