Zakon o volitvah v državni zbor, člen 7, prvi odstavek: “Pravico voliti in biti voljen za poslanca ima državljan Republike Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil osemnajst let starosti.”
Ustava RS, člen 43 (volilna pravica), druga alinea: “Vsak državljan, ki je dopolnil18 let, ima pravico voliti in biti voljen.”
(odebeljena pisava: besedilo v zakonu, ki ga ni v ustavi)
ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR NI SKLADEN Z USTAVO.
Problem je, da v državi ta hip in v zatečeni situaciji ni ne organa, ne telesa, ne funkcionarja in ne posameznika, ki bi imel pooblastilo / mandat, da karkoli s tem v zvezi ukrene. Ni mogoče spremeniti zakona. Ni mogoče razpisati novih – regularnih volitev; skratka, spremeniti ni mogoče ničesar. Države ni! Dokončno se je udejanilo, na kar sem ves čas opozarjal: osamosvojitev ni bila dokončana. Iz propadle balkanske združbe ni izstopila struktura (država/dežele) ki je 1.12.1918 vanjo vstopila in je noben ukrep, nobeno relevantno, legalno in učinkujoče dejanje ni v nobenem pogledu spremenilo. Karkoli se je v času od vstopa omenjene slovenske državne strukture v balkansko združbo v tej združbi (“Jugoslaviji”) dogajalo, je ali zadevalo centralistično, unitarno državno strukturo, ki ji tega bistvenega karakterja nobeno realsocialistično leporečje ni moglo prikriti, ali pa je “narode i narodnosti” (po slovensko: ljudstva in ljudstveca), torej “proletarce” brez državnostnih atributov, brezoblično mešanico etnij in “razredov” (socialnih – “mi odozgo, vi odozdo”) obravnaval kot socialistično “brezrazredno” (brezpravno?) množico. Definitivno noben ukrep do razglasitve osamosvojitve 25.6.1991 v Ljubljani ni v ničemer zadeval državnostnih atributov in subjektivitete slovenskih dežel, združenih na legalni podlagi ustavnega dokumenta, suverenovega Manifesta (16.101.1918) pod oblastjo vlade v Ljubljani od 31.10.1918 naprej.
Razen 1) ulice, 2) državnega udara 3) tuje intervencije je mogoča še 4. možnost, ki je poleg tega, da zagotavlja mirno (raz)rešitev zavozlave, tudi v celoti zakonita in ustavnopravno popolnoma korektna.
Ta, 4. možnost je:
Zbrati vse še žive delegate osamosvojitvene tridomne skupščine, katere mandat ni prenehal (konstitutivne seje novega sklica ni bilo, ker poslanci niso bili zakonito izvoljeni). Takoj začno s permanentnim plenarnim zasedanjem z nalogo: dokončati osamosvojitev z razglasitvijo Zvezne republike Slovenije, sprejeti popravljeni zakon o volitvah, preizkusiti in potrditi veljavnost vseh odločitev in ukrepov v času nelegalnega stanja.
Aktivirati (“prvo Drnovškovo”) vlado s podpredsednikoma in ministri, ki po volitvah 6. decembra 1992 tudi ni izgubila pooblastil. Nemudoma prevzamejo resorje in omogočijo nemoteno izvedbo zasedanja skupščine.
Predsednik države, Milan Kučan, ki mu tudi ni prenehal mandat, zagotovi mednarodno prezenco in potem, ko skupščina dokonča svoje nujne naloge, takoj razpiše nove volitve.
13112014
Tags: nezakonito stanje