(Dunajska konvencija pove, da so uradne izjave treh visokih predstavnikov države, in to suverena/predsednika, predsednika vlade in zunanjega ministra za državo zavezujoče! Je treba k pisanju/ pismu kaj dodati?)
DELO, ponedeljek, 15. septembra 2008, prva stran
Spoštovani!
Na prvi strani ste objavili: Janez Janša: “Vse hrvaško ozemlje, ki je bilo po Rapallski pogodbi priključeno Italiji je bilo vrnjeno Hrvaški.”
Če je to resnično izrekel prvi uradnik v državi, in to celo na proslavi obletnice priključitve Primorske, potem je to škandal prve vrste, ki seveda povsem razkriva, zakaj Slovenija izgublja na račun južne sosede. Besede, ki jih je izrekel Janez Janša, so neresnica par excellence. Noben del ozemlja, ki je po pogodbi iz Rapalla pripadlo Italiji, nikoli v zgodovini ni pripadal Hrvaški in ga seveda nikoli(!!!) ni bilo mogoče “vrniti Hrvaški”! Če izvzamemo beneško upravo, ki je iz Istrski obalnih območij dokončno izginila v 19. stoletju, je vse to ozemlje bilo vso znano, dokumentirano zgodovino pod upravo dežel Krajnske in Primorske z avtonomnim mestom Trst. To so bile slovenske dežele znotraj habsburškega imperija. Da je bilo tako, dokazuje nenazadnje – če kdo ne verjame dokumentom – dejstvo, da Napoleonu niti na misel ni prišlo, da bi upravo teh ozemelj lociral v Zagreb, marveč je za sedež Ilirskih provinc (oz. Ilirskega kraljestva), ki so obsegale poleg omenjenih dežel in Trsta tudi vso vzhodno obalo Jadrana vključno Dubrovnik in Boko kotorsko, določil Ljubljano.
Do leta 1945 nič od omenjenega ozemlja ni bilo pod upravo Zagreba, niti mesto Reka, ki je šele z nastankom dvojne monarhije leta 1867 bila izročena Budimpešti, kot madžarsko pristanišče. Šele takrat so bile tudi zgrajene prometne povezave, vključno z železnico, a ne Reke z Zagrebom, marveč z Budimpešto.
Poslanci, izvoljeni v Dalmaciji, Primorski in Kranjski, so do leta 1918 sedeli skupaj v dunajskem parlamentu, poslanci Hrvaške pa v madžarskem parlamentu v Budimpešti. Z Rapallom je ozemlje Dalmacije razen Zadra pripadlo Jugoslaviji, ne Hrvaški, ki je nastala šele s pomočjo Hitlerja in Mussolinija leta 1941.
V okoliščinah, ko sosednja država brezobzirno krši vse dogovore in sistematično zganja grabljivo ozemeljsko politiko “gotovog čina” na škodo Slovenije, je takšno neresnično govorjenje visokih slovenskih uradnikov škodljivo dejanje brez primere, ki pa jasno odkriva, kje tičijo vzroki za nastalo situacijo v odnosih z južno sosedo.
Zato seveda takih “predstavnikov vsega ljudstva” nikoli ne bom volil.
Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica
Tags: Arbitraža, Dunajska konvencija, meja, predsednik vlade