Namesto In memoriam
Dne 4. julija letos je v 98 letu življenja po daljšem bolehanju zaradi padca na svojem domu v vili Austria v kraju Pöcking na Bavarskem umrl Oton Habsburški, sin zadnjega suverena slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva, cesarja in kralja Kraljevine Ogrske, Karla I., ki je po koncu I. svetovne vojne, po skoraj osemsto letih od prihoda grofov s švicarskega Habihtsburga v dežele nekdanje Karantanije, moral zapustiti svojo domovino in položaj, ter umrl 1. aprila 1922 v izgnanstvu na portugalskem otoku Madeiri, kjer so ga 5. aprila pokopali v cerkvi Naše Gospe na Gori, kjer je še vedno pokopan. Na njemu namenjeni prostor v dunajski habsburški kapucinski grobnici ga niso prenesli na željo družine zaradi spoštovanja do prebivalcev Madeire, ki so pokojniku izkazali veliko dobrega v času bolezni in v njegovem uboštvu, ter mu ob smrti izkazali izjemno spoštovanje.
Oton Habsburški je o svoji usodi povedal nekaj bistvenega: Kdor se je rodil kot cesar, je s tem usodno zavezan. Rekel je tudi, da je zadovoljen, ker mu je bilo namenjeno politično delovanje v demokratičnih telesih, in ne kot suverena, ker je to nepopisno naporen poklic, hkrati pa je bilo politično delo njegova prava strast. Kot evropski poslanec dežele Bavarske in kot voditelj in na koncu častni predsednik Paneuropske unije se je močno udejstvoval v političnem življenju "posthabsburške" Evrope. Opazni sledovi so ostajali za njegovimi protinacističnimi prizadevanji, za obnovo Avstrije po Anschlussu, za povezovanje evropskih narodov, ob rušenju Berlinskega zidu in v času balkanskih vojn.
V ponedeljek 11. julija se je od pokojnika poslovila Bavarska s slovesnim requiemom v Münchnu, ki ga je koncelebriral münchensko-freisinški nadškof, kardinal Marx. Udeležili so se ga poleg številnega sorodstva še sedanji in bivši vodilni bavarski politiki, nekateri zvezni ministri, nekdanji avstrijski kancler Schüssel , predsednica Slovaške vlade Radičova in mnogi drugi iz vrst politike, člani različnih združenj in viteških redov, domovinskih organizacij, in pripadnikov starih plemiških rodbin.
Med prapori, ki so popestrili prizorišče pred Theatinersko dvorno cerkvijo v samem središču mesta Münchna, je najbolj izstopala zastava Republike Hrvatske. To dejstvo zasluži nekoliko poglobljen pogled in oceno.
Pokojni sin monarha je sicer odložil vsa dinastična bremena in zadolžitve praktičnega značaja na teritoriju habsburške Dvojne monarhije. Simbolne konotacije seveda ostajajo, ostaja pa tudi dejstvo, da se ne njegov oče, zadnji cesar in kralj, niti Oton, njegov pravni naslednik, nikoli nista odpovedala vojvodskim položajem v Dednih deželah Notranje Avstrije, ki so dejansko vojvodine – dežele (države), na katerih je dinastija zgradila svojo skoraj tisočletno dinastično vladavino, potem ko je njihov prednik Rudolf najprej v prvi vojni premagal vojvodo teh dežel, češkega kralja Otokarja, potem ga pa v drugi vojni po zmagi pri Dürnkrutu leta 1278 dal umoriti in na ta način dokončno postal vojvoda Otokarjeve "Karantanije".
SLIKA: Otokarjeva Karantanija (iz Vikipedije)
Na ta način je bil uresničen načrt prevzema karantanskih dežel iz rok Čeha, ki jih je združil pod svojo oblastjo in ustvaril ogromno "slovansko" državo od Šlezije do Benetk. Nemški volilni knezi so ta dogajanja opazovali s skrajno nezaupljivostjo in namesto Otokarja, ki je to čast pričakoval kot samoposebiumevno, za "rimskega kralja" izvolili manj pomembnega Habsburžana, švabskega grofa, katerega naloga je bila ustaviti "širitev slovanstva" na vzhodu. Po zmagi in uničenju Otokarja je Rudolf dodelil svojim kumanskim pomagačem (Ukrajina) mnoga posestva v karantanskih deželah, odkoder so izgnali Otokarju lojalne stare rodovine. Leta 1282 pa je Rudolf stanje v osvojenih deželah uredil tako, da je oblast v njih razdelil med svoja dva sinova. Tako se je začela habsburška cesarska avantura, ki jo po 723 letih dokončno zaključuje pogrebno obredje te dni na Bavarskem in konec tedna v Avstriji in na Madžarskem.
Dogodki ob prvem velikem prevratu na območju nekdanjih karantanskih dežel, kar pravzaprav v resnici je prevzem (dedne) oblasti s strani potentne habsburške rodovine, so odločilno zaznamovali potek zgodovine Slovencev, ki so prebivali v deželah Štajerski, Koroški, Krajnski, Furlaniji in Slovenski marki. Že Otokar je v dinastičnih previranjih z Madžari trgoval in prepustil del Štajerske (Slovensko krajino – Totszag, današnje Pomurje in Porabje) prek Mure Madžarom. Dinastična matematika je s časom izoblikovala dežele, kakršne so dočakale razpad habsburške vladavine pod njihovo neposredno oblastjo (Slovenski krajini so vladali kot kralji Ogrske). S Slovenci poseljene so bile do novejše dobe vojvodine Štajerska, Krajnska in Koroška, ter Primorje, ki je bilo sestavljeno iz poknežene grofije Goriške, mesta Trsta in mejne grofije Istre z otoki. Onkraj južnih meja Primorja, Krajnske in Štajerske je bila enovita in celovita kraljevina Ogrska, katere fantazijsko srednjeveško hrvaško državo sta v svojih političnooblastniških igrarijah vešče zlorabljala tako habsburška kot papeška politika z namenom omejevati moč Madžarov, za poskuse prodora v smeri Bospora preko Srbije in hkrati slabljenje slovanskega bloka. A to ne more spremeniti temeljnih dejstev:
Madžarska država je bila od samega začetka zasnovana drugače kot Rimsko cesarstvo. Ustavni akti kraljevine poudarjajo to drugačnost, ki se kaže v tem, da država ni sestavljena iz bolj ali manj avtonomnih vojvodin, kaj šele iz suverenih, kakor so bile vojvodine in kraljestva v Rimskem cesarstvu. Vsa oblast na Madžarskem je bila v rokah kralja. Bani različnih "kraljevin" in podobnih teritorialnih enot so bili navadni državni uslužbenci. Habsburgi pa so svoje napore, da bi oslabili Budim in se polastili absolutne oblasti v Ogrski, spretno preigravali na relaciji Zagreb – Budim in parali živce Madžarom s ščuvanjem Hrvatov. No, temu so Madžari napravili konec s Poravnavo 1867. Povrh so od Franza Jožefa izsilili še primorsko Reko, ki so jo kot gubernijo podredili neposredno Budimu. Celovitost – nedeljivost kraljevine Ogrske je vedno znova prihajala na dan. Tako je bila nepremostljiva ovira pri poskusih uvedbe trializma ("slovanska stran" – Slovenci, Hrvati, Srbi znotraj KuK – se ni mogla združiti, ker Budim ni dovolil cepitve svojega državnega teritorija) in tudi Karl je moral nedeljivost Ogrske upoštevati pri svojem oktobrskem manifestu – zadnjem veljavnem ustavnopravnem aktu, ki priznava deželam/vojvodinam njegovega "cesarstva" vse dotlej obstoječe atribute: Suvereniteto in pravico svobodnega združevanja, nikakor pa ni mogoče deliti enovite Ogrske.
Več kot sedemstoletno dinastično-politično epopejo Habsburgov je doletelo zadnje dejanje v drugi polovici devetnajstega stoletja, ko so se spopadli imperialni globalni interesi in je okostenela dinastična strutura pokazala, da se ni sposobna adaptirati. Nemško nacionalistične sile in južnoslovanski projekt so državo ob koncu prve svetovne vojne sesuli. To dejstvo je bilo prava katastrofa za Slovence, ki so tik pred koncem Dvojne monarhije dobili "na mizo" ustavni akt, ki je predvideval ustanovitev Zedinjene Slovenije. A slovenska politika – zlasti njeno klerikalno vodstvo – je bila popolnoma vkleščena v program Jugoslavije, kar je takoj povzročilo popolno razkosanje slovenskega nacionalnega teritorija v štiri tuje države in so Slovenci postali v njih zatirana manjšina. Nasprotno pa so dežele – odnosno tisti deli dežel, ki so imeli nemškogovorečo večino – takoj vzpostavili zvezo teh dežel v skladu z Manifestom – "DeutschÖsterreich", danes Zvezno republiko Avstrijo. Slovenska državnost – državnost dežel – je ostala zapuščena v jarku, stoletno suženjstvo v balkanski tvorbi pa je uničilo vsaj polovico nacionalnega bogastva, tradicijo, tisočletno vpetost v evropsko kulturo, znanost in politiko, in pomenilo pomor in begunstvo stotisočev Slovencev.
Stanje, ki v leta 1991 razglašeni osamosvojeni republiki Sloveniji vlada dandanes, priča, da 25. 6. 1991 "osamosvojitelji" niso osamosvajali dežel, slovenske državnosti in identitete, ki je leta 1918 vstopila v Jugoslavijo, marveč socialistično republiko Slovenijo, kakršna je nastala znotraj SFRJ. Zanemarili so osamosvojitelji državnost, ki ne mine. Pozabili so na državnostne atribute slovenskih dežel, ki smo jih kot slovenske koroške pesmi Nemcem, prepustili zlasti Hrvatom, ki jih niso imeli. Niso naši osamosvojitelji omogočili vrnitve Slovencev k starim evropskim koreninam. Dogajanje na politični sceni, javni dogodki, dogodki v DZ in še vse drugo, vpije, da smo še vedno trdno v kleščah balkanske, z ideologijo kontaminirane umetne tvorbe. Pomagalo ni niti članstvo v EU. Vse ostale republike SFRJ imajo več od našega članstva, kot mi sami. Prišlo ni do nobene civilizacijske diskontinuitete in vsaj do poskusa vrnitve stare domače, evropske, srednjeevropske naše stvarnosti. Stanje je farsično. Bežali smo iz umetne balkanske tvorbe, ker je bilo življenje v tujem okolju neznosno. Dejstva povedo, da ne le neznosno, marveč tudi uničujoče. A smo vzeli s seboj vse, kar nas je bremenilo. Ničesar se nismo otresli, nobenega našega lastnega, trajnega upravičenja nismo uveljavili. Vse svoje državnostne in kulturne potenciale še vedno prepuščamo tujcem. Svojo bogato obloženo mizo smo prepustili v požrtijo drugim, sami pa se beraško plazimo pod njo in skrivoma pobiramo drobtinice s tal.
4. julija je torej umrl sin zadnjega slovenskega suverena, vojvode naših dežel in cesarja svojega dinastičnega Avstrijskega cesarstva, vojvode, ki je v zadnjem uničujočem vrtincu Prve vojne storil svojo patriotično dolžnost in z Manifestom svojim deželam/državam končno prepustil suvereno odločitev o bodočem združevanju. Naši voditelji – Korošec – so na to izjemno okoliščino in priložnost, da se končno uresničijo sanje Majarja-Ziljskega, Prešerna, Cankarja in mnogih drugih rodoljubov, enostavno prezirljivo pljunili in Slovence pognali na balkanska morišča, v zatiranje pod tujimi oblastniki in v emigracijo po vsem Planetu. Če upoštevamo, da se je praviloma število prebivalstva osamosvojenih držav v našem okolju v sto letih podvojilo, ter primerjamo število prebivalstva na teritoriju RS (ne da bi upoštevali strahovito etnično "injekcijo"!!!) po sto letih, opazimo da se število praktično ni spremenilo. Je torej slovenska etnija plačala vsaj milijon življenj (polovico!) zaradi pokvarjene politike?
Pogled na našo današnjo situacijo, dvajset let po osamosvojitvi, pokaže vsaj dvoje:
1) Nismo osamosvojili slovenskih dežel, ki so pred nasiljem bežale v novo državno skupnost, marveč nedržavno, defektno, državi le podobno, ozemeljsko osiromašeno, nedemokratično Socialistično republiko znotraj SFRJ
in
2) Odsotnost vsake zgodovinske (samo)zavesti med nami, ki jo izpričuje tudi odsotnost naših predstavnikov v Münchnu, razkriva, da je stari poslednji monarh umrl zaman. Vsaj kar se demokratične Zvezne republike Slovenije tiče. On in ona izginjata v zgodovinsko pozabo. Tokrat dokončno.
11.7.2011