Odmev na pismo bralca 28.6.2011/DELO, ki je dodano v nadaljevanju, kakor je tudi dodan zadevni odmev, zaslužita (skupaj, kot primerjava) umestitev v šolski program, tiste šole, ki bi poskusila vsaj nekoliko popraviti totalno zmedo, ki vlada pri nas v razumevanju državnih reči, državnosti, posebej naše, slovenske. Da je stanje še hujše od tega, ki bije na plan v primerjavi teh dveh pisanj, pripoveduje klavrna resnica, da so pri nas med tistimi, ki so osamosvajali in ki naj bi naredili končno slovensko državo, kakor se spodobi pradavni naciji, v usodni večini taki, ki so se o državi navzeli edinozveličavnih naukov vrste "odmiranje države" (Kardelj). Taki naj ustvarijo državo? Kako absurdno je pričakovati kaj takega, vpije resnica okoli nas in skrušeno priznanje enega vodilnih, da so "potem napravili veliko posranijo"! Tako.
Tukaj dodani pismi razkrivata, kako z mnenji ni mogoče ugovarjati dejstvom. Z njih nategovanjem po umišljenem kopitu bo slika le še bolj "Grayevska"! Pri motrenju zgodovinskih dogajanj ni dobro imeti zmedene predstave o času in prostoru – vsaj ne pri časovnem sosledju. V državnih rečeh je – tako kot pri sodbah – pomemben že trenutek. Sploh pa bi kazalo vprašati generala Čada, ki je na Reki zaman čakal slovensko vojsko, general katere vojske – katere države – je bil. Da so po razsulu JLA prišli na vrsto drugi programi, je jasno. In tudi, da je že konferenca na Brionih, ki je ipso facto priznala državnost in suvereniteto Slovenije, pomenila začetek dokončnega razpada južnoslovanske umetne tvorbe, ki je v trenutku napada na osamosvojeno republiko, samostojno in suvereno državo Republiko Slovenijo brez sence dvoma še vedno obstajala z vsemi atributi. Obstajala je vsaj še do 8. oktobra 1991! To je namreč datum, vklesan v kamen, ki je zabetoniran pred zgradbo, v kateri je hrvaški sabor sprejel "zgodovinsko odločitev, da pretrga vse stike z zvezno državo". Toliko o "dejstvih", na kar se sklicuje pisec odmeva. Gotovo se hrvaški in srbski REPUBLIŠKI predsednik nista šele tedaj začela dogovarjati o razkosavanju, ki je rodilo "Srebrenice", a neizprosno dejstvo v optiki mednarodnega prava je, da sta bila do razglasitve samostojnosti svojih republik, človeka SFRJ. Zasebna mnenja, magari državnikov, folklorni elementi, načrti, tendence … vse to nima nič opraviti z državnimi rečmi. Kdo je imel formalno oblast v SFRJ – in to šteje v mednarodnem pravu – je znano. Pri komu je bil na obisku takratni zunanji minister ZDA – in temu obisku je takoj sledil napad na Slovenijo – je tudi znano. A o tem nima smisla še naprej izgubljati besed. Prebrati in primerjati je treba le tukaj dodani pisanji.
Pismo 28.6.2011
Spoštovani!
Hudič tiči v podrobnostih je rek, ki vedno znova opozori na svoj pomen. Navsezadnje tudi današnja aktualna vsesplošna kriza, o kateri govori mnenje pod naslovom Kak dan potem (Delo, 28.06.2011, str. 5), korenini v “podrobnostih”. Tudi take vrste, kot je ta v objavljenem besedilu, da je (bila) napadalec JLA.
Marsikaj je, kot rečeno, narobe zaradi nenatančnosti v podrobnostih. Vedeti, zavedati se in ravnati glede na to, kar se je zgodilo, pomeni upoštevati dejstvo, da je takoj po razglasitvi, suvereno državo Republiko Slovenijo napadla Socialistična federativna republika Jugoslavija, torej država, iz katere je osamosvojena Republika Slovenija tik pred tem izstopila. Seveda že otrok ve in razume, da je orodje za oborožen napad vojska, v tem primeru Jugoslovanska ljudska armada. Ni pa treba biti dosti bolj izobražen in razgledan od otroka, da razumeš, da je bil napadalec država SFRJ in seveda republike, ki so jo (še) sestavljale. Med drugim tudi Hrvaška (celo predsednik zvezne vlade, ki je napad ukazal, je bil Hrvat), ki se je iz SFRJ izločila šele 8. oktobra 1991 in to dejstvo nadvse slovesno razglasila in vklesala v kamen. Da svoje sodelovanje v agresiji taji – je morebiti naraven pojav. Ni pa naravno, da o tem molči žrtev, posebej če je žrtev zelo boleče občutila prevaro, ko nič od dogovorjenega glede osamosvojitve in obrambe samostojnosti sosedje niso uresničili. So se pa močno potrudili – in je pravzaprav najbolj grozljivo, da so nekateri izmed nas temu z vsemi močmi asistirali – da so vojaško, s paravojaškimi enotami, zasedli kar polovico dežele Primorske, ki nikoli ni bila del teritorija kakšne hrvaške države.
Najbolj boleča dejstva so v resnici največkrat “obrobna” in dobro prikrita.
ODGOVOR (brez navedbe na katerega avtorja pisanja se nanaša: odpade zakonsko zagotovljena pravica do odgovora!!!):
Kak dan potem – Sobotna 9.7.2011
Očitno smo še vedno pred vprašanjem, kdo je leta 1991 napadel Slovenijo. JLA za federalne cilje? Poskušajmo z dejstvi.
Na pogajanjih na Brionih je takratni predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan dejal (7. julija 1991): »Danes v tej armadi ni več Slovencev, ne Hrvatov ne Makedoncev; to je srbska armada in koga naj (na slovenski meji) varuje srbska armada?« Kakšna je bila tedaj njena identiteta? JLA je bila srbizirana in prosrbska, v celotnem Miloševičevem obdobju instrumentalizirana za velikosrbske imperialistične cilje. Kdo jo je vodil? V spominih Hansa-Dietricha Genscherja (objavljenih v Der Spieglu) je šlo za »srbsko poveljstvo zunaj JLA. Zakaj? Bil je to Miloševičev načrt Srboslavije, ki jo je imenoval »moderna federacija«, in ker mu v Sloveniji ni uspelo, ga je nadaljeval na Hrvaškem in naprej kot načrt Velike Srbije. Napadalec je bila res v vseh primerih JLA, toda presodimo, ali za federalne ali srbske cilje? Namen je bil vseskozi jasen. Janez Janša navaja v svojih spominih, da so v Srbiji po brionskih pogajanjih pripravljali »drugo fazo« napada na Slovenijo z »enonacionalno armado«. Iz srbskega rezervnega sestava predvsem v Srbiji, Vojvodini in Črni gori so vpoklicali »približno 200.000 rezervistov, ki so (bili) v veliki večini srbske narodnosti« izvedli pa so »tudi mobilizacijo TO Srbije«.
Odgovorna mednarodna skupnost je natanko vedela za napadalca na Slovenijo. Francoski predsednik Jacques Chirac je leta 1999 v nagovoru francoskemu narodu eksplicitno navedel, da je Miloševič svoj pohod po Jugoslaviji začel z vojno v Sloveniji. Češki predsednik Vaclav Havel je v pariškem Mondu navajal kot žrtve Miloševičevega režima na srbskem imperialističnem pohodu znane štiri narode oziroma narodne entitete, spet začenši s Slovenijo. Junija istega leta je ameriški predsednik Bill Clinton v osrčju slovenske prestolnice pohvalno dejal: »Tudi sami ste se pred osmimi leti uprli Miloševiču, ko je vojaško napadel vašo državo.« Tri leta prej je nekdanji član zveznega predsedstva Janez Drnovšek v svojih spominih pisal o načrtu z neopravičljivo »federalno-srbsko odločitvijo za vojaški poseg v Sloveniji« potem ko je pomladi 1989 »srbski nacionalizem začel svoj agresivni pohod«. In napovedani srbski miting v Ljubljani za nasilno zamenjavo oblasti? Kdo se je odzval, ko je bil preprečen? Srbska SZDL z gospodarsko blokado Slovenije.
Za sklep navedimo uradni akt, obtožnico mednarodnega haaškega sodišča proti Slobodanu Miloševiču za zločine proti človečnosti. Maja 1999 je bil obdolžen, da je začel štiri vojne, prvo eksplicitno proti Sloveniji. V obrazložitvi obtožnice piše, da je bil, čeprav predsednik Srbije, dominantna osebnost, ki je imela nadzor nad zvezno oblastjo.
So potrebni še kakšni dokazi? Navedimo le še nekaj o priročnem grešnem kozlu, jugoslovanskem premieru Anteju Markoviču (za konstrukt o federalnem napadu na Slovenijo). Odlok zvezne vlade z dne 25. 6. 1991 govori o tem, da se slovenska meja sama brani s tam stacioniranimi policijskimi enotami in le v skrajni sili z vojsko obmejnega zelenega pasu. V svojih spominih je nekdanji jugoslovanski premier natanko pojasnil, da v tem odloku ni bilo ne tankovskih kolon ne letalski bombnih napadov, »nikakršne vojne in prelivanja krvi«. Za verodostojno pisanje zadošča vedeti, da Markovič kot nekdanji premier ni bil pristojen za armado, to je bilo zvezno predsedstvo. Na haaškem sodišču je tudi pojasnil, da so ukaz za mobilizacijo enot JLA za napad na Slovenijo izdali brez njegove privolitve. Sprejeli so ga na zahtevo sekretarja za obrambo Veljka Kadijeviča in srbskega člana predsedstva SFRJ Borisava Joviča, ki je po Markovičevem pričanju delal v navezi z Miloševičem, za katerim je stal srbski narod.
To so dejstva. Pametnemu dovolj. Je komentar potreben?
Tactical Gear
KOT GRADIVO ZA PREPOTREBNO ŠOLANJE « Slovenske dežele in država