KRIZA
Kar se dogaja pri nas in z nami ob bližajoči se dvajseti obletnici, daje vtis, da se vse podira. A vtis je zavajajoč. Gre sicer res za podrtijo, a v teh dveh minulih desetletjih se ni nič podrlo, le balon, ki s(m)o ga zgradili na(d) razvalino, je počil in pred nami je resničnost.
Kar pripovedujejo ugledneži, državni uradniki in funkcionarji, strokovnjaki vseh vrst in druge javne osebe, razkriva resnico, da se je za ljudi, ki so "krivi", da smo tik pred praznovanjem dvajsete obletnice, svet začel z njimi. Vse, kar lahko slišimo ali beremo o naši državi je, da je stara dvajset let in da je rojena iz socialistične Jugoslavije in njene kvazi federalne države socialistične republike Slovenije. Dlje v preteklost sežejo le razprtije o zaslugah za bolj ali manj hude jame in za državo, "v kateri se … hudo kršijo človekove pravice…" (Temeljna ustavna listina 1991).
Gre torej za preprosto dejstvo, da je tisto, kar danes pred našimi očmi izginja, navaden balon, izmišljija brez temeljev, zgrajena na ideoloških predsodkih, fantazmah. Znamenita "zgodba o uspehu" se sedaj razblinja in ostaja tisto, kar je bilo pod njo skrito: kup podrtije.
Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo kruta resničnost prikazala. Razumni ljudje namreč ne gradijo na izmišljijah, še manj na podrtiji. Najprej odstranijo ruševine in nesnago, da odkrijejo temelje, od katerih potem gradijo na novo. Če torej hočemo imeti svojo državo tudi za bodoče rodove, jo moramo postaviti na trdne, resnične temelje, ki jih bomo našli šele, ko se bomo zavedali, da svet ni od danes, da se zgodovina ni začela z nami, da nismo za vse zaslužni – niti krivi – sami, da bodočnosti ni brez preteklosti, in da kdor lastne zgodovine ne pozna ni vreden svoje prihodnosti.
Podrtija, ki se razgrinja pred nami, ko je balon zgodbe o uspehu počil, ni nič drugega, kot naša preteklost zadnjega stoletja. Ta podrtija je prekrila pravo slovensko zgodbo o uspehu. Zgodbo nacije, ki je, maloštevilna sicer, odigrala pomembno vlogo v Evropi. V bistvenem je zaznamovala politični, družbeni, kulturni, gospodarski in znanstveni razvoj Evrope in sveta. Vse, dokler dežel, v katerih je stanovala ves čas, ki je zabeležen v arhivih, ni zajela kuga tujih imperialnih interesov, ki so razpihovali nacionalizme različnih sort. Prislovično tolerantno, za vse različno odprto slovensko nacijo (le kot taka je lahko vedno bila v samem vrhu "evropstva") je nasilje "z vseh štirih strani neba" pognalo v panično iskanje pravega odgovora. Se je zgodilo, in številni so temu botrovali, da so narodovi voditelji našli odgovor. In to tak, da so tik pred zdajci, ko je bila končno na mizi toliko zaželena "Zedinjena Slovenija", pljunili na državnost slovenskih dežel, zapustili svoj dom, in nacijo pognali kot usmiljenja vreden privesek fantazmičnega in farsičnega, dejansko pa totalno shizofrenega "Troedinega plemena" v okolje, za katerega je Cankar povedal, da z nami nima ničesar skupnega (in dokončno in poslednjič "padel po stopnicah"!)
Podrtija je bila velika. Že začela se je klavrno: s samoodpovedjo lastni identiteti in državnosti. Uresničila se je misel zaničevanega pesnika: Kdor ne spoštuje se sam, podlaga je tujčevi peti. In ta peta je bila grozovita. Slovenska nacija je v trenutku izgubila več kot tretjino ozemlja in državljanov in bila oropana do polovice svojega nacionalnega bogastva, "eliminiran" je bil cvet mladine, stotisoči so se razpršili v paničnem begu po svetu, kraški pojavi in polja prelepe domovine pa so dandanašnji "polja smrti", srhljivejša od bolj znanih vietnamskih.
Osamosvojitelji iz devetdesetih let minulega stoletja so opazili, da so se v državi, ki je nastala (tudi) s podrtijo slovenskih dežel leta 1918, tako zelo kršile človekove pravice, da se je bilo treba nazadnje iz njenega objema kakorkoli že rešiti. Njih ravnanje pa razkriva, da niso opazili – ali pa niso hoteli opaziti – kaj osamosvajajo. Niso opazili držav, ki so 1.12. 1918 pod vodstvom Narodnega sveta v Ljubljani vstopile v novo južnoslovansko državno tvorbo "Troedinega plemena". Kako bi potemtakem opazili, da se je tisto "ujedinjenje" zgodilo na skrajno neobičajen način, prav gotovo v popolnem neskladju z mednarodnimi pravom in navadami. Celo priložnostni nagovor dr. Anteja Pavelića, ki je vodil delegacijo "pridruževalcev" (odkod mandati?), je moral srbski prestolonaslednik takoj popraviti. Pavelić je namreč izjavil, da se "država SHS združuje s Kraljevino Srbijo", in Aleksander je izjavo popravil in izjavil, kako ga veseli, da se "dežele države SHS" združujejo s Kraljevino Srbijo (glej Katalog razstave Jugoslavija 1918-1990, Beograd) . Država se pač more združevati le s sebi enakimi, ne pa s kako pokrajino kake druge države. V fantazmični Državi SHS so bile države pač le slovenske dežele (Glede internacionalno pravne subjektivitete teh dežel glej: Poravnava 1867).
Dogodek 1. decembra 1918 je bil očitno zadnji, v katerem so nastopale slovenske dežele s svojimi državnimi atributi. V tem moremo videti tudi srečno okoliščino. Pravno dvomljive in docela neustrezne odgovore slovenske politike na izzive časa v minulem stoletju so sicer spremljale tragične zgodbe, najhujša pa se – kdo ve zakaj – le ni zgodila: "Slovenstva stebri stari" – državnost, državnostni atributi slovenskih dežel so ostali zanemarjeni "v kotu". Ob pozabljene se ni nihče obregnil, nihče jih ni uporabil ali se nanje skliceval, a tudi nihče ni poskrbel, da bi bili odpravljeni na način, ki je na mednarodni ravni v navadi. Tako so trenutek osamosvojitve dočakali čakajoč svoj trenutek, ki pa ni napočil, saj jih osamosvojitelji, morebiti zaslepljeni z bleščavo jugosocialističnih prividov, niso niti opazili niti upoštevali. Ne gre jim zameriti. Ključna figura sama je skrušeno ugotovila, da so "potem napravili veliko posranijo". Vrh politike pa še dandanašnji, ko izpod počenega balona od vsepovsod štrli strahovita podrtija, ki prekriva prave temelje slovenske državnosti, razglaša to grozljivo gomilo za temelj slovenske države.
Državnost SFRJ je zavarovala zunanje meje slovenskih dežel s tretjimi državami, četudi te zavesti v slovenski zunanji politiki kot da ni bilo. Mednarodne pogodbe Jugoslavije s sosedami so pač trajna dejstva. Problem pa je nastal z mejo s preostalim ozemljem znotraj SFRJ. "Republiške meje" so pač notranjepolitična zadeva in "na internacionalni ravni nimajo nobenega učinka", če parafraziramo izjavo vodilne osebnosti na področju mednarodnega prava pri nas. Niti sklepi Badinterjeve arbitražne komisije, ki je imela ustrezna pooblastila in je ustvarjala nova mednarodnopravna dejstva, glede meje slovenskih dežel s preostalim jugoslovanskim ozemljem nimajo teže, saj ni mogoče razglašati nekih novih mednarodnih dejstev, dokler stara niso razveljavljena oz. odpravljena (non bis in idem). Državne meje slovenskih dežel ni razveljavila nobena jugoslovanska "republiška meja", in karkoli že je Badinterjeva komisija v zvezi s temi republiškimi mejami razglašala, dejanske meddržavne meje slovenskih dežel to v ničemer ne zadeva. Z dejanjem osamosvojitve so same po sebi znova v veljavi, pa če jih osamosvojitelji, kaj šele preračunljivi sosedje, opazijo ali ne. Na srečo se nam je zgodil Sporazum o arbitraži, ki končno postavlja slovenske državne zadeve na raven, kamor sodijo: na internacionalno pravno področje, na območje relevantnih državnopravnih dejstev, in ki hkrati očisti mizo vseh realsocialističnih ideoloških predsodkov in prividov. Ključni problem slovenske države – torej državne meje – je tako ad acta, saj ni mogoče, da bi slovenska vlada na tribunalovo mizo ne dala ključnih, internacionalno pravno relevantnih dejstev, kakršna terja Sporazum.
Kriza, ki bo zaznamovala dvajseto obletnico osamosvojitve, je torej priložnost, da se slovenska politika posveti popravi "velike posranije". Namesto da se otepa s parcialnimi problemi, katerih razreševanje ni naloga vlad, namesto da se vtika in izgublja čas s tistim, kar morajo reševati ljudje sami, kar je stvar svobodnega trga in okoliščin, se more in mora potruditi in postaviti državo na prave, zdrave temelje, ki se pokažejo, ko odstranimo grozoviti kup podrtije, ki se je pokazal sedaj, ko je balon "zgodbe o uspehu" triumfalno počil. Politiki in drugi vplivneži morajo zbrati dovolj energije in poguma, da oživijo tisto, kar so Slovenci reševali leta 1918, in zavozili. Ustavne in državnopravne podlage so še vedno veljavne in so pred nami. Na popolnoma istem ustavnem temelju – Manifestu z dne 16. oktobra 1918, ki ga je Korošec ignoriral – stoji sosednja zvezna država Avstrija. Kdor oporeka pravici slovenskih dežel, da se po sto letih končno združijo na tej podlagi v "davno sanjo" – Zedinjeno Slovenijo, torej v Zvezno republiko Slovenijo, oporeka pravico do obstoja sosednji državi Avstriji. Dunajski politiki so se v petdesetih letih, v času pripravljanja Državne pogodbe o Avstriji, vehementno sklicevali prav na ta Manifest. Ni torej dvoma, da je še danes veljaven dokument mednarodnega prava – ki tako kot mednarodne pogodbe ne mine! In velja tudi za slovenske dežele, ki nikoli niso "preminile", pa naj so se znašle v kakršnihkoli okoliščinah in začasnih administrativnih razmejitvah.
Ko bo slovenska politika pokazala potrebno mero državotvornosti in samozavesti, s spremembo ustave postavila državo kot zvezno državo dežel na njene prave temelje, potem bo večji del danes na videz nerešljivih problemov minil sam od sebe. Ni mogoče na izmišljijah zgraditi uspešne družbe. To navsezadnje terja od Republike Slovenije tudi Evropska unija s tkim. regionalizacijo, s katero ima – sedaj vidimo zakaj – naša država nerešljive težave. Regionalizacija, kakor jo razume EU ni namreč nič drugega, kot struktura, sestavljena iz avtonomnih "dežel", na kateri je bilo zgrajeno Sveto rimsko cesarstvo, v nekem času po nemarnem poimenovano z nacionalistično smešnico "nemške narodnosti", ki jo tukajšnja etablirana stroka nekritično povzema, politika pa očitno (več) ne prepozna, na čem stoji in pade identiteta slovenske nacije.
Ljubljana, 1o. junija 2011