K izraelskem utemeljevanju umetnih meja umetno ustvarjene etnične države (obisk Netanjahuja pri Obami – Obama zahteval umik Izraela na meje pred osvajalskim pohodom)
Slovencem so bile levantinsko-balkanske manire etnično (predvsem versko) čistih držav odn. držav, v katerih vodilna etnična in religijska skupina zatira ostale, podtaknjene. Upor Slovencev proti surovemu potujčevanju s strani tako Nemcev, kot Italijanov, Madžarov in Hrvatov izvorno nikoli ni bil usmerjen v etnično čiščenje. Slovenci so živeli v svojih zgodovinskih avtonomnih državah habsburških Dednih dežel (Notranje Avstrije, Avstrijskega cesarstva – to niso državnopravne kategorije, marveč so habsburške "interne", dinastične!). Z njimi so se identificirali tako, kot so sami njim dali identiteto. Nikogar nikoli niso nameravali iz njih izgnati, upirali so se le nasilnim prihajačem in zahtevali svobodno kulturno, politično in gospodarsko samou-resničevanje in napredek v svojih deželah, ki so jim dali v tisočletjih imena in podobo.
Program Zedinjene Slovenije nikoli ni predvideval izničenja zgodo-vinskih danosti. Pravzaprav je predvideval natančno tisto, kar je Karl I. sicer skrajno pozno, a vendar, dal na mizo 16. oktobra 1918 – Manifest, katerega učinek je bila združitev vojvodin z nemško govorečo večino v Deutschösterreich, slovenske vojvodine/dežele, oz. njih deli s slovensko govorečo večino, pa se niso združile na enak način na isti ustavnopravni podlagi. Manifest ni predvideval etnično čistih vojvodin. Predvidel je le tisto, kar so Slovenci vedno zahtevali: Volitve v narodne svete (pravilno po slovensko: države zbore – očitno so tudi prevajali državne akte že pod diktatom bodočih zatiralcev!) po etničnem ključu; torej parlament z ustreznim deležem/vplivom Slovencev v njihovih tako ali tako samoupravnih, avtonomnih, suverenih državah/deželah, in svobodno združevanje teh dežel.
Zakaj Anton Korošec in klerikalni voditelji Slovencev tega niso storili, mora povedati stroka, ki ima dostop do trdno zaklenjenih omar. Jeglič, veliki pospeševalec usodne odločitve, je kmalu skrušeno zapisal v svoj dnevnik: Potem smo pa storili napako. Za Slovence je naravnost groteskno tragično, da o ponovni, le malo ali celo nič manjši napaki dobrih osemdeset let pozneje, eden odločujočih ponavlja in tarna podobno: Smo napravili veliko posranijo. (Tudi Gorenjec).
Zaradi katastrofalne napake leta 1918 smo se Slovenci na vratih Združene Slovenije obrnili in zatavali v bizantinsko-levantinsko zvijačno zablodo. Že na samem začetku smo se morali odpovedati svojemu imenu in nacionalnosti – poklonili smo se gnusnemu rasističnemu poniževanju s "plemenom" (podobna perverznost je le še napoved nasilnega "spreminjanja narodovega značaja" nekaj deset let kasneje) – vnemar smo pustili svojo "deželno" državnost, tesno soustvarjalno povezanost z Evropo, prislovično tolerantnost do drugih in drugačnih, izgubili smo polovico teritorija, polovico ljudi (skoraj toliko so nam jih kasneje še pomorili ali pregnali), in skoraj za pol stoletja so nas zaprli v boljševistično ječo ekskluzivizma, Ene in Edine primitivne ideologije. Katastrofa bi ne bila popolna, oziroma bi zlobni načrt ne uspel popolnoma, če bi vsaj v ugodnem trenutku 1990. leta imeli voditelje, ki bi vedeli in bi si upali, a tudi tu smo zgrešili. Dvajset let osamosvojenosti kaže etnično, kulturno, jezikovno, gospodarsko, politično, strukturno in državno razsulo. Vsi kazalci padajo k dnu. Program, ki se je začel že pred koncem prve svetovne vojne, plenja in obeta svojim avtorjem, da bodo vsak hip lahko imeli likof. Kdo so ti avtorji, je lahko opaziti: Tisti, ki so od projekta profitirali in tisti, ki stoje za njimi. Kdor jih ne opazi, potrebuje okulista.
21.5.2011