“Kdo je v resnici Slovencem zapravil Trst” – Demokracija, 21. februar 2019
Spoštovani!
Največja civilizacija vseh časov od včeraj do pojutrišnjem – kitajska – ve povedati, da se najvišji hrib prične nasipavati s prvo lopato. Za skromne butalske prilike zadošča poduk, da je stvari dobro motriti od začetka, če naj jih razumemo in obvladujemo. Tako je tudi z “zapravljanjem Trsta”.
Trst oziroma vso slovensko deželo Primorsko in vse ostale slovenske dežele so zapravili kujoni, ki so se prigrebli k vzvodom odločanja v Butaliji pred več kot sto leti in njihovi duhovni in fizični nasledniki še dandanašnji visijo Butalcem za vratom, saj se ad infinitum reproducirajo v dresurnici, za potrebe katere so isti kujoni uzurpirali parlament slovenske države, Vojvodine Krajnske (in tako spretno prekrili dokaze in spomine o lastni državnosti…) Za začetek so množicam Butalije postregli z drobtinami folklore, kulture in pobožnosti v slovenščini, da so lahko oblastniki v miru vladali po nemško. Intelektualni preostanek, ki bi utegnil motiti blagodejni arrangement, pa so strokovno totalno sprli na “ideološki podlagi”. Uspešnejši pol je – da bi zagotovil zadostno stopnjo regeneracije “naših” ad infinitum – sesul že dogovorjeno slovensko univerzo v Trstu in denar cesarjevega sklada, namenjen temu vzvišenemu cilju, zlorabil za gradnjo cerkvene srednje šole.
Ker iz malega raste veliko (pravijo), je s časom šlo vse na bolje: Ves finančni višek je namesto za šolanje in vzgojo posameznikov, ki jih ljudstvo potrebuje v usodnih časih (stvari so “bile v zraku”!!!), šel za gradnjo arhitekturnih ponaredkov (v obliki cerkva) po vseh deželah. (Še dandanašnji mnoge “krasijo” pokrajino, od davnine sicer znano po vrhunskih arhitekturnih dosežkih…). “Pravi” so za nameček takoj, ko so dosegli večino v krajnskem parlamentu, ukinili slovensko gledališče! Da so usodno zavozili s politično ideologijo in se pajdašili s tujci, namesto da bi se borili za oblast v lastni hiši, so jih opozarjali celo oddaljeni Poljaki, ki so zapisali, naj se Slovenci raje potrudijo za prevzem oblasti v svojih deželah – v prvi vrsti v povsem slovenski Krajnski – namesto da sanjarijo o nekem (jugo)slovanarstvu.
Pomagalo ni dosti – celo manj kot nič. Ko so se Slovencem “dopolnili dnevi” in je razsulo v imperiju omogočilo nastanek cesarjevega ustavnega dokumenta Manifesta, ustavne podlage za preureditev dežel Cislajtanije v zveze dežel po svoji svobodni volji in etničnem kriteriju, so mojstri butalske nacionalne politike dosegli vrhunec svoje pokvarjene rabote: Mirno so ignorirali razglasitev enake države – zveze dežel – kakršna je nastala iz dežel oziroma delov dežel pretežno nemške etnije in je danes Republika Avstrija, in namesto da bi šli s sebi enakimi v Pariz (Sint Germain-en-Laye) , kamor so šli kolegi in prijatelji z Dunaja, so zavozili slovenski nacionalni voz na Balkan, v ponor, katastrofo in morijo dvajsetega stoletja, ki – bati se je – je še zdaleč ni konec.
Osamosvajaška in osvobajaška kamarila je torej zavozila ne le Trst, marveč vso Primorsko in tudi Slovensko krajino (napačno poimenovano Prekmurje, saj gre za vso deželo severno od Drave, kar je natančno ugotovil in zapisal Trianon!).
Takole je leta 1919 bila videti internacionalna pravna podoba slovenskih in “avstrijskih” dežel, in je do uveljavitve kakega novega relevantnega dokumenta še vedno taka, pri čemer velja opozoriti, da je Zagreb tu izrisane državne meje slovenskih dežel že zdavnaj uradno priznal (maja 1941 !):
(iz Vikipedije)Spoštovanim borcem za boljševistično vsegaosvobojeno menda republiko Slovenijo in vrhunske ekološke pridobitve v nje kraških pojavih, rudniških jaških in širnih poljanah torej nikakor ne gre pripisovati dodatno še kakršne koli zasluge za “zapravljenje Trsta”. So to narodoljubno raboto v polnosti izvršili že zdavnaj prej drugi, očitno večji mojstri – saj so mojstrsko pripravili pot še večjim lumpom.
V isti številki Demokracije lahko kmalu po zadevnem članku preberemo na 37. strani v sklepnem delu članka zgodovinarja doktorja Štepca kar nekaj besed, ki potrjujejo resnično in relevantno stanje, le da pisec predmeta ne obravnava na državni oz. internacionalni pravni ravni.
Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica in član Skupine za arbitražo