Odprto pismo g. Janezu Janši, poslancu, ministru in bivšemu predsedniku vlade
Parlamentarna komisija za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb obravnava katastrofalno (po NOVA24TV) zlorabo policijskih pooblastil. Ključni problem je delovanje na podlagi neobjavljenih pravil in navodil.
G. Janez Janša, poslanec, bivši predsednik vlade in minister! Za javnost ste obrazložili bistvo problema. Ustava v svojem 154. členu natančno določa, da predpisi začno veljati šele potem, ko so objavljeni. Zakon ali predpis, ki ni pravilno objavljen, sploh ne obstaja. To je ustavno sodišče posebej poudarilo že v zadevi jugoslovanskih tajnih uradnih listov in drugih tajnih uredb, pa tudi v razsodbi v zvezi s tajnim sporazumom z Izraelom leta 1966.
Ni torej nobenega dvoma: v Republiki Sloveniji veljajo le tisti zakoni in predpisi, ki so, skladno z določilom 154. člena ustave, javno objavljeni.
Upoštevajoč to dejstvo postane očitno, da državna volilna komisija (DVK) po vseh dosedanjih volitvah, odkar je bil septembra 1992 sprejet še danes veljavni zakon o volitvah v državni zbor (ZVDZ), ravna v nasprotju z zakonom. Ko potrjuje izvolitev kandidatov na vsakokratnih volitvah, ravna v nasprotju z objavljenim zakonom (ZVDZ), ki v 7. členu izrecno in nedvoumno določa, da lahko voli in je voljen le tisti državljan, “ki je na dan glasovanja dopolnil osemnajst let starosti”. Samo tisti torej, ki je na dan glasovanja – ne prej in ne kasneje – dopolnil določeno starost.
DVK pa je doslej ravnala, kot da v zakonu piše “ki je dopolnil osemnajst let starosti” ali pa npr. “ki je že dopolnil osemnajst let starosti.” A tako napisani zakon ni bil objavljen. V objavljenem zakonu je zapisano: “ki je na dan glasovanja dopolnil osemnajst let starosti.” Torej ne prej in ne kasneje.
Ker je DVK potrdila vse mandate doslej, je očitno ravnala po zakonu, ki ni bil objavljen (si ga je preprosto izmislila, si ga sama napisala?).
DVK torej krši ustavno določilo – člen 154 – in mandati, ki jih je protizakonito potrjevala, niso bili in niso veljavni. Zakonito ni (in ni bilo) niti delovanje tako nezakonito izvoljenih (torej neizvoljenih) poslancev in tudi vseh drugih voljenih ali imenovanih organov oblasti in odločanja.
Nezakonita je bila konstitutivna seja po volitvah v Državni zbor leta 1992. Ker zakon, po katerem se je pri potrjevanju mandatov očitno ravnala DVK, ni bil objavljen (objavljen je drugačen člen 7), poslanci v resnici niso pridobili mandatov, konstitutivne seje sploh ni bilo in skladno s tretjim odstavkom 81. člena ustave se mandat prejšnje “osamosvojitvene skupščine” ni končal. Končal se ni niti z nobenimi sledečimi volitvami in tako traja še danes. Še vedno imajo mandat njeni delegati, mandat ima takratna vlada, njeni ministri. Enako velja tudi za državni svet in seveda za predsednika države. Podobne so posledice nezakonitega ravnanja DVK tudi na področju zakonov in predpisov, referendumov, mednarodnih pogodb in asociacij in tudi na področju lokalnih oblasti.
Šlamastika, kakršne zgodovina Planeta ne pomni, je na prvi pogled katastrofa brez primere. To tembolj, ker odgovorni, ki problem zagotovo vidijo, a iz razlogov, ki jih poznajo le oni, tiščijo glave v pesek in se na vsemogoče infantilne, smešne, pa tudi nevarne načine izmotavajo, brezpravno stanje še poglabljajo. Vendar ni vse tako črno. Predvsem stanje totalne nezakonitost in pravnega kaosa ni popolnoma brezizhodno. So organi oblasti, ki še imajo mandat in so četrtstoletni masaker demokracije preživeli v zadostnem številu: tridomna (osamosvojitvena) skupščina, izvršni svet z ministri, predsednik države, ki jim mandat po volitvah leta 1992 ni prenehal. Vsi navedeni imajo pravico in dolžnost, da nemudoma prevzamejo svoje položaje in odgovornosti, ter na način, ki velja za izredne razmere, v najkrajšem roku potrdijo doslej (nelegalno) sprejete zakone, predpise in ukrepe (mednarodne sporazume itd,), za katere velja soglasje (in se niso izkazali kot škodljivi), obenem pa sprejmejo popravljen zakon o volitvah v DZ. Nato predsednik države, ki še ima mandat, razpusti skupščino in razpiše volitve v DZ po popravljenem zakonu.
To pismo naslavljam kot “odprto pismo” na Vas, gospod Janez Janša. Ne le zato, ker ste odločno pokazali na kršitve ustave v zvezi s členom 154, marveč in posebej zategadelj, ker ni nobenega dvoma, da ste sposoben razgibati potrebno “kritično maso”, da se odločno krene v zakonito in učinkovito reševanje katastrofalnega nepravnega stanja v državi na način, ki je v obrisih naveden v prejšnjem odstavku in ga potrjuje demokratična praksa, povrhu pa ste še vedno minister vlade, ki ji mandat ni nikoli prenehal.
Andrej Lenarčič V Ljubljani, 11. 11. 2016
Slovenstvo in država (Demokracija,10. 11. 2016, kolumna, dr. Janko Kos)
Izhodišča in sintagme v zvezi z narodom, ljudstvom in slovenstvom, so problem, ker ni natančno razmejeno, kdaj gre za ljudstvo in kdaj za nacijo, pa tudi kdaj gre za državo in kdaj za oblast (vrsto oblasti, režim). Uporaba besed sama po sebi ni problem. Ta nastane, ko se izkaže, da se ista beseda uporabi enkrat za ta, drugič za drugi fenomen. Tako nikoli ni brez sence dvoma, ali gre pri “narodni skupščini” za državni zbor ali za ljudsko skupščino, pri “narodni banki” za državno banko ali za ljudsko banko (Volksbank), pri “narodnem parku” za zabavišče (Prater) ali za nacionalni (državno zaščiteni) park. Pogled okoli sebe težavo le še poglobi – od “narodnega divadla”, ki je državno gledališče, pademo vse do “navali narode” podna.
Tudi v obravnavanem članku ni povsem jasno, kdaj gre za nacionalno (državno, tisto, ki je zapisana v osebni izkaznici – identity card) identiteto in kdaj za etnično (narodno?) identiteto.
Zadeva bi ne bila vredna posebne pozornosti, če bi to področje ne bilo srž katastrofe, ki nas je zadela in nas drži v šahu že več kot stoletje. In ljudstvo (!) trpi.
Bistvo problema tiči v komaj razumljivi, skrajno žaljivi nesramnosti, s katero so neki posamezniki ali klika, ki že zelo dolgo EX CATHEDRA usmerja “javno mnenje” v naših deželah, z levo roko opravili z identiteto naših prednikov. Kot da milijoni naših prednikov, ki so se rojevali, živeli in umirali v svojih deželah, katerih del se danes imenuje Republika Slovenija, ki so se v teh deželah, ki so vedno bile subjekti mednarodnega prava z lastnim suverenom in oblastjo, trudili za preživetje, v okviru družbenega reda, kot tlačani, učitelji, duhovniki – tudi plemiči – izvrševali svoje državljanske dolžnosti in svojo deželo tako in drugače branili pred napadalci, sploh niso bili ljudje, da so bili nekaj “v zraku”, pritepenci od nekod, neosebe, brez identitete. Da so postali ljudje šele, ko so postali “narod” – karkoli naj že to pomeni.
A te “neosebe”, trop brez identitete, so imele že zdavnaj svoje “navade” (landes gewonhaitt) in pravo (Recht von dem lande), lasten jezik (mit windischer zungen so sol er sprechen), ki je pred več kot tisoč leti bil jezik državnih opravil prvega reda, ki so dogodke tako vrhunskega državnega značaja, kot se bo januarja prihodnje leto zgodil v velesili onkraj oceana, povzdignili z umetnostjo in petjem (mit jerem windischen gesang), ki je bilo zanje značilno, samo njihovo, in ki so svojo “pravico iskali” v svojem jeziku tudi v središču takratne “evropske unije”, in so udejanjali enakopravnost žensk (esset libera, sicut Sclavi solente esse…). Nacionalna – državna – identiteta non plus ultra. In državniška praksa, pred katero so strmeli sodobniki, pisale debele knjige in so se snovalci demokratičnih USA po njej zgledovali.
Pa ne le to. Bistveni delež pri obrambi svojih držav in s tem vse Evrope pred agresorjem z vzhoda naj bi več sto let prispevali neki čudni človečnjaki? In protestantizem je zamajal pol sveta in usodno načel fevdalni sistem brez prispevka državljanov slovenskih dežel? Čeprav nič od tega ne bi nastalo brez podpore parlamentov in oblasti dežel, katerih državljani so bili! Komu se je v predgovoru zahvaljeval krivec za enega prvih prevodov Biblije v jezik evropskega ljudstva?
In vse to, svoje prednike, preteklost, dosežke in zmage, celo epohalno Slavo vojvodine Krajnske, naj vržemo v smeti kot ničvredno šavje?
Grozljivo.
In res je grozljivo, kar so si samozvani “narodovi(?) rešitelji” dovolili. Namesto da bi se z vso silo borili za prevzem pravičnega deleža oblasti v lastnih deželah – državah, so svoje ljudstvo zavajali in jim obljubljali “svetlo bodočnost” nekje drugje, ne v “lastni hiši”. Ta sprevržena rabota je bila tako nasilna, da so celo uresničitev “Zedinjene Slovenije”, do katere je prišlo brez njihovega truda (nasprotno, vse so storili, da se to ne bi zgodilo!), ignorirali in prikrili pred ljudstvom, ki so ga z “bobni in trobentami”, kot brezpraven del nekakšnega “troedinega plemena”, kot nemaniče, brez lastne države in tradicije, pognali v roke okolju, katerega “blagodati” so imeli priliko uživati s stoletjih krutih obrambnih bojev. Pošastna morija v dvajsetem stoletju ni nič drugega, kot posledica tega zločinstva.
Vzeti ljudem nacionalno identiteto in še sam spomin na lastno državo in zgodovino, je več kot gnusen zločin. Natakniti (po zgodbi ribniškega osla) svojim ljudem zelena očala in ga “futrati” z nadomestki (oblanci) in prividi, pa podlost brez primere, saj lastna država (zeleno seno, namesto podtaknjenih oblancev) kljub vsemu še vedno obstaja in je tu. Še vedno. Od razglasitve dne 31. 10. 1918, saj tega internacionalnega pravnega dejstva nihče nikoli doslej ni odpravil.
Nobenega dvoma ni, da je ignoriranje slovenske državnosti, slovenskih dežel, ki so tukaj od nekdaj in jih doslej na srečo še nihče ni odpravil, načrtno delovanje z nekim prav določenim namenom. Nikjer v sosedstvu namreč ne naletimo na tako dosledno (samo?)odpovedovanje lastni nacionalni identiteti in zgodovini. (Kako bolno se sliši vsakdanja, običajna fraza: “Odkar imamo svojo državo”!) Nasprotno. Na dosti manj pomembne “Slave” svojih dežel so sosedje še kako ponosni in na podlagi takih zgodovinskih dejstev uveljavljajo marsikaj. Pri nas pa se gremo apatride, neko plemensko krdelo, pritepeno od kod ve kod, na ideologiji (kulturi? religiji in Revoluciji?) zgrajeno entiteto. Državnost, ki je naša, ki sodi med temelje vsakega državnega in internacionalnega prava, pa zametujemo, jo puščamo zavrženo v obcestnem jarku. Le, da ta “cesta” vodi v pogubo, v kolikor že nismo sredi nje.
V Ljubljani, 11. 11. 2016
Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica