POKRAJINE 09-01-2016
Kar se Janezek nauči, to Janez zna, je star rek, ki pove, da “primer” z leti postaja vse bolj brezupen. Svečeniki jugoslovanarskega dogovornega prava in skrajno sprevrženo z besedo “samoupravljanje” zakrinkane diktature partijske vrhuške, čemijo še četrt stoletja po navideznem propadu jugokomunističnega samoupravnega eksperimentiranja (na živih truplih) tako globoko v preteklosti (prekletosti), da se jim nikakor ne posreči kakorkoli že zapolniti praznine med “državo” in občinami. In ta praznina je resnična, četudi je v glavah večja in usodnejša. Še tako nerodno strukturirana država namreč kljub vsemu še nekako deluje, če so pri vzvodih upravljanja kolikor toliko sposobni ljudje. Niti ni usodno, če so lumpje. (So znali nekdaj komentirati: “Če zna zase, bo tudi za nas kaj ostalo…”) Katastrofa pa je, če se preplete trapasta, z vsemi naravnimi danostmi in zgodovinsko izkušnjo skregana strukturiranost države s praznoglavimi prevaranti, ki bi radi v demokratično pražnje oblačilo našemili svojo skorumpirano, delegatsko-samoupravno jugoslovanarsko spako, ki so (si) jo odcepili od izginjajočega “Titanika” – in ta manever brezsramno poimenovali “osamosvojitev”.
Kako grozljivo prevarantsko je poimenovanje “osamosvojitev”, postaja z vsakim dnem bolj očitno. Le kako naj se “osamosvoji” nekaj, kar ni bilo nikoli nič “svojega”? Kako naj se osamosvoji neka “samoupravna tvorba socialističnega tipa”, ki je nastala znotraj stalinistične diktature, in to po diktatu “socialističnih družbenih odnosov” in docela vpeta v spone “demokratičnega centralizma” in “delegatskega sistema”? Da se nekaj takega more le odcepiti od poprejšnje celote, pripoveduje nesrečnim potnikom na rešilnem čolnu, ki je odrinil od potapljajočega se Titanika napolnjen z vso realsocialistično samoupravno navlako in se imenuje Republika Slovenija, vsak novi dan znova. Vsak dan znova in vedno hujša vstaja pred brodolomci resnica, da navlaka in navade nimajo ničesar skupnega s tistim, kar naj bi se 25. junija 1991 osamosvojilo.
Osamosvoji se namreč lahko le tisto, kar se je pred tem tako ali drugače združilo, sestavilo. Kaj se je združilo 1. decembra 1918 v novo državo, kasneje imenovano tako ali drugače Jugoslavija, je zapisano v dokumentu. Piše, da so to ZEMLJE države SHS. To torej ni “Država SHS” – če bi bila, bi bilo tako zapisano. Ker pa piše ZEMLJE države SHS, je treba pogledati, kaj to pomeni – in to ni noben problem. Na državni ravni je pač tako, da lahko stopajo v medsebojne odnose le države, subjekti mednarodnega prava. V delegaciji, ki se je prišla tistega 1. decembra v Beograd u”ujedinjevat” s Srbijo, so bile subjekt mednarodnega prava samo slovenske dežele, ki so bile države od nekdaj. Zagrebška “Država SHS” je bila nelegalna izmišljija brez vsake legalne podlage. Ustavni dokument, po katerem so se slovenske in nemške dežele Cislajtanije lahko po svoje organizirale in vzpostavile svoje državne zbore, je celo odločno prepovedal kakršnokoli podobno dejanje znotraj enovite in celovite Kraljevine Ogrske. Zato se Kraljevina Srbija pod nobenim pogojem ni mogla “ujediniti” z “Državo SHS”, marveč izključno s tistim, kar je v tej združbi bilo država. In to so bile slovenske dežele – države, po srbsko ZEMLJE. In tako so v dokument zapisali.
Poslanci slovenskih dežel, ki so se 1. decembra 1918 pod imenom ZEMLJE države SHS združile s Srbijo v novo državo, kasneje poimenovano Jugoslavija, so se zbrali dne 31. oktobra 1918 v Ljubljani. Po celodnevnem zasedanju v parlamentu Vojvodine Krajnske je na podlagi Manifesta, ustavnega dokumenta suverena vseh slovenskih dežel, vlada v Ljubljani razglasila, da “prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah”. To je šolski primer polnopravno veljavnega nastanka nove države. In ta država je mesec dni kasneje v Beogradu pod imenom ZEMLJE države SHS stopila v zvezo s Kraljevino Srbijo. S to združitvijo je nastala država, od katere so se te ZEMLJE – tokrat pod imenom Republika Slovenija – osamosvojile. Kar se je dobrih sedem desetletij prej združilo, se je 25.6.1991 osamosvojilo. Tako in takšno, kot je v zvezo stopilo. V pravnem redu drugače ne gre. O vsem, kar se je, dokler je zveza trajala, dogajalo in o zavezah, ki so nastale, se mora dogovoriti posebej. A iz združbe gre brezpogojno lahko le, kar in kakor je v združbo vstopilo.
Ker brodolomci na rešilnem čolnu s Titanika nikakor nočejo priznati, da je s Titanikom potonila tudi njihova farsična, dogovorna kvazi država, onesnažujejo osamosvojeno državo s svojimi manirami. Ker je zanje Republika Slovenija odcepljeni kos njim tako domače in ljube samoupravaške socialistične Jugoslavije, državi ne pustijo dihati. Krotovičijo gospodarsko, družbeno in kulturno življenje, in že več kot dvajset let neuspešno poskušajo na tisočletno svobodnjaško deželno demokratično strukturo države navleči svojo boljševistično prakso dogovornega prava, združevanja dela in sredstev in demokratičnega centralizma. To jim seveda ni in jim ne bo uspelo, država bo prej crknila. Da so praznih glav, je očitno, saj si domišljajo, da oni pa ne bodo (crknili).
Klavrna epopeja se desetletja ponavlja v jadikovanju o “pokrajinah” kot “vmesnem členu” med občinami in državo. Seveda je še takemu omejencu jasno, da bodo prej našli “vmesni člen med seboj in opico”, kot pa te nesrečne pokrajine, saj trmasto gledajo stran od resničnosti, od dejanskega stanja stvari. Dežele (države), ki so se “ujedinile” s Srbijo v Jugoslavijo, so namreč tisti “suvereni vmesni člen” ki ga menda iščejo – a gledajo trmasto stran. Slovenske dežele namreč niso nobena izmišljija ali modna muha. So trdne teritorialne celote, ki so se izoblikovale skladno z naravnimi in družbenimi danostmi, ki so svojo obstojnost in funkcionalnost v dolgih stoletjih izpričale, ki so oblikovale naravo in značaj svojih državljanov, in so ti državljani oblikovali nje. In jih seveda tudi branili. Ozemlje in meje. Trdnost in obstojnost teh “vmesnih členov” med občino in državo (zvezo dežel!!!) je izpričana navsezadnje tudi tako, da jih še vedno poznamo, še vedno vemo zanje, čeprav jih že skoraj sto let klika trmasto ignorira. Ja, in tem našim podobne dežele (v svojih zvezah) sijajno delujejo v vsej soseščini, ki je bila tisoče let naše kulturno okolje, v katerem se je slovenska nacija izoblikovala in se vanj umestila s svojimi velikimi deli in dosežki. Veličastnimi, če jih niti sto let uničevanja, sistematičnega zanikovanja in zanemarjanja ni uspelo docela izničiti.
Ko vedno znova prebiramo taka in drugačna besedičenja na to obrabljeno “vmesnočlensko temo”, se vprašamo: doklej? Koliko časa še? Do končnega propada? Kaj res ne bo zmagala zdrava pamet? “Se slovensko drevo ne bo (svojih) korenin zavedlo”? Naše korenine, naša slovenska državnost, prastara, je v naših deželah, ki so se združile pod oblastjo vlade v Ljubljani, “ujedinile” s Srbijo, in 25.6.1991 slovesno razglasile svojo osamosvojitev na podlagi enotne volje ljudstva, izpričane na plebiscitu. Pod imenom Republika Slovenija so se namreč lahko osamosvojile le slovenske dežele, saj so le one v južnoslovansko združbo vstopile, in v času trajanja združbe njihove državnopravne subjektivitete nikoli nihče ni odpravil. (Cuius est instituere, eius est abrogare = kdor ima pravico vzpostaviti, sme odpraviti). Kdo je tako nesramno predrzen, da cefra tisočletne celote, riše, kakor mu zmeda v glavi narekuje (ali namig iz žepa?) umetne meje prek ljudi in bivališč, ki so od nekdaj živeli v svoji deželi in ki so se uprli brezobzirnemu, morilskemu nasilju šovinizmov in ideologij. In obstali! A sedaj jim bomo pa njihovo domovanje zradirali? Kakšna podla sprenevedavost: Toliko besed o TIGRU – hkrati pa pljuvanje na tisto svetinjo: TRST-ISTRA-GORICA-REKA, za katero so prelili svojo (!!! ne tuje) lastno kri.
In se ne smemo ustaviti pri Primorcih! So še Korošci, Krajnci, Štajerci in onkraj Mure in severno od Drave je še neka čudovita, otožna dežela, Slovenska Krajina.
Stoletja sistematične destrukcije bo konec šele, ko se bomo sprijaznili s svojo dediščino in identiteto. Ko bomo dokončali, kar smo začeli 25.6.1991. Ko bomo nagnali prevarante, ki so nam nataknili zelena očala, da nas lahko “futrajo z oblanci” – kot tisti Ribničan svojega osla.