Objavljeno v delovi Sobotni prilog 30.7.2011
22.7.2011
Ime je tisto, kar človeka določa. In človek določa okolje, v katerem biva, tako da stvari in pojave poimenuje. S tem določa tudi sebe v njem.
Cankarjev dom se je v slovensko zasebno in javno zavest trdo usidral. Z vsemi svojimi mnogoterimi danostmi in učinki. Je mogočen zbir snovnega in duhovnega slovenskega polstoletja. Tudi s svojo današnjo vlogo, ki kaže v smer Prešernovega verza: Na tleh leže Slovenstva stebri stari (Krst).
Se zgodovina ponavlja? Ne znamo – ne zmoremo Slovenci drugače?
Cankarjev dom je besedna zveza, ki povezuje ves Ravnikarjev ansambel na nekdanjem Nunskem vrtu med ulico Nedamorabit (tako je današnjo Šubičevo poimenoval Plečnik na enem svojih načrtov) in Erjavčevo. Že rojstvo je bilo pričevanjsko: Porodne muke in spotikanja so nemudoma odrezale stolpnicam nekaj nadstropij in podrle sozvočje razmerij. In še preden so odzveneli zgodovinski dogodki, je zaostal nekje "za vogalom", kot improvizirano parkirišče, preimenovano iz Revolucije v Republiko. Preroško? Bo z Republiko tako, kot z Revolucijo?
Dvajseto stoletje smo Slovenci začeli, živeli in končali v svojem slogu. V maniri ignorance in samodestrukcije. Sprevrženo s(m)o to poimenovali uresničevanje sanj, osvoboditev, resničnost pa kaže podobo in usodo Ravnikarjeve stvaritve na Nunskem vrtu.
Začeli smo, stoletje, z izgonom iz svoje domovine in postali njen "prehlajeni predmet" – če je dovoljena zloraba citata – v štirih tujih državah, lastne štiri pa smo zavrgli.
Sredi stoletja se je svetovni vihar razbesnel nad materialnim in fizičnim preostankom nacije. Zavržene dežele – države so postale množično morišče, ljudi pa je vrtinec premešal in raznesel prek vsega Planeta.
Konec stoletja, ko naj bi se na Ravnikarjevem Trgu Revolucije udejanjile narodove davne sanje, je prinesel še tretje, zadnje dejanje "slovenske sage" dvajsetega stoletja: Na tem, da izdihne, je še duhovna dimenzija, ne le nesrečna lipa s svojo srhljivo zgovorno usodo, saj svojega nismo odnesli s seboj, ko smo se izvili iz stoletne utopije. Breme navlake, ki se je nismo znebili, nam pa ne da dihati.
Po svoje je tragikomedija zmešnjav, da tako trmasto nosimo s seboj – prenašamo dediščino, ki ni naša in ki nas davi, navdušeno pa zametavamo svoje. Čas bi bil, in je, da preden nas dokončno pobere, nehamo s tem. Da nehamo oboževati laž in prevaro, da nehamo uničevati svojo podobo, svoje ime. Kakor smo zavrgli svojo tisočletno zgodovino, zavračamo polpreteklo, zaničujemo sedanjost. S preimenovanji trgov, rušenjem in spreminjanjem spomenikov, s prikrivanjem svoje okamenele zgodovine postajamo le še bolj "prehlajeni", vredni zaničevalnega posmeha – dokler zadnji ne bo "ugasnil luči"!
Zgodba Ravnikarjeve stvaritve, je živa slika. Tudi vsemu drugemu se vsevprek odpovedujemo, onesnažujemo in rušimo. Kako je mogoče, da nam radirajo našo identiteto, mi pa še naprej nastavljamo in zadovoljno predemo. Ni slišati ugovora, ko iz naših prednikov, katerih govorica ni zapisana le v najstarejšem znanem zapisu kakega danes živega evropskega jezika, marveč odmeva v imenih alpskih vršacev, domače dežele in njenih krasot, življenjskih navad in starih običajev, delajo "alpskoslovansko" smešnico. Nihče niti ne trzne, ko v kot potisnejo pol stoletja – ne, kar celo in še več -našega življenja, ki nas je usodno zaznamovalo. Z vsakim porušenim ali zanemarjenim spomenikom, z vsakim preimenovanjem in vsako pozabo nas je manj. In še tisto, kar ostane, kljub novim kamnom, nam je vse manj podobno.
Naša preteklost nam daje ime in nas določa. Brez tega smo nič, oziroma bi bilo bolje biti nič, saj bi ne bilo nikogar treba biti sram. Ustavimo vprego, ne desnice, ne levice, ustavimo vprego, ki nas žene v izginotje. Vrnimo v življenje svoje spomine, svoje dežele-države, vrnimo trge in spomenike, da se bomo korenin zavedali, da se bomo iz zmot in viharjev učili in napak ne ponavljali.
Veliko se govori o novem spomeniku žrtvam. Sprevrženo je že govoriti, kaj šele delati kaj takega, če hkrati te iste žrtve prikrivamo, ali se jim celo posmehujemo. Zapuščeni Spomenik Revolucije v kotu Trga Revolucije (danes Trg Republike…) sicer sameva, a je več kot dostojen spomin in opomin. Priča svojega časa, ki nas določa in nam daje vsem ime. Je ne(iz)ločljiv del sijajnega Ravnikarjevega velemestnega ansambla, ansambla, ki več kot opazno sozveni z našo zgodovinsko identiteto, v katerem vejejo etrusko-venetske in beneške sape. Tršarjeva skulptura z umestitvijo in opremo je zagotovo najbolj primeren kraj spominjanja na našo tragično zgodbo minulega stoletja. Spodbuda in obet srečnejše prihodnosti ljudstva in nacije pa bo postal tisti trenutek, ko ga bomo sprejeli in razumeli tudi kot spomin na vse žrtve in izgube. Te bodo zaman, če bomo tudi s tem spomenikom ravnali tako, kot z lastno zgodovino, identiteto, Cankarjevim domom, Trgom Revolucije, celo s palačo Državnega (deželnega) zbora, ki je živa priča naše neprekinjene državnosti, pa smo (svojo lastno) državo iz nje izgnali.
Edina novost, ki jo terja naša strašljivo tragična pot vrnitve k samim sebi, v vedno našo državnost, je ureditev prostora, kamor bi dostojno, kakor se med civiliziranimi ljudmi spodobi, (po)spravili po vsej deželi razmetane ostanke pomorjenih in deželi vrnili čast in lepoto. V Evropi, katere ustvarjalni del smo bili tisočletja, je v navadi, in je posebno znamenje državnosti, spomenik Neznanemu junaku. Slovenska posebnost je, da je teh naših junakov ogromno, da jih je kruta usoda, v glavnem posledica nerazumne politike, razmetala na različne bregove in njih ostanke po vsej deželi. Ne povečujmo tragedije in lastne sramote z ločevanjem ostankov pomorjenih, ne ustvarjajmo iz svojega podtriglavskega raja videza množičnega morišča vsemu človeštvu na očeh. Zberimo, kar se najde, ustvarimo dostojen prostor – kraj, kamor bomo vsuli pepel tistih ostankov, katerih sorodstva ne bo mogoče najti ali bo njihova želja, da gre tudi pepel z ostalimi. Da je sredi glavnega mesta, na grajskem griču, za ta namen nadvse primeren prostor, je bilo že dovolj napisanega.
A dokler bomo tako, kot s Trgom Revolucije, ravnali s Cankarjevim domom, s svojo preteklostjo, ni upanja, ni naše "svetle bodočnosti", marveč bo tretje dejanje naše tragedije dvajsetega stoletja tudi zadnje.
Andrej Lenarčič