Predsedniki vlad Italije, Hrvaške in Slovenije danes v Benetkah
Benetke, 12. septembra (STA)
Italijanski premier Enrico Letta bo danes popoldne v Benetkah na tristranskem srečanju gostil slovensko premierko Alenko Bratušek in hrvaškega kolega Zorana Milanovića. Posvetili naj bi se tako političnemu kot gospodarskemu skupnemu sodelovanju po vstopu Hrvaške v Evropsko unijo.
Kot napovedujejo v kabinetu Bratuškove, lahko tovrstno sodelovanje prispeva tako h krepitvi odnosov med Slovenijo, Italijo in Hrvaško, kakor tudi k učinkovitejšemu uveljavljanju nacionalnih interesov v okviru Evropske unije. Napovedujejo tudi izmenjavo pogledov in izkušenj pri prizadevanjih držav ob soočanju s finančno krizo.
ms/np/ms
12.09.2013 05:00
Tako pove sporočilo STA in vzbuja pomisel:
Sporazum o arbitraži, ki sta ga Republika Slovenija in Republika Hrvatska pod skrbnim očesom relevantne internacionalne javnosti sprejeli, nato pa vsaka s svoje strani ratificirali in registrirali pri OZN, postavlja prvič v zadnjem stoletju naše državne zadeve na svoje – pravo mesto: stran od svojevoljnih ad hoc konstruktov, predsodkov in ideologije.
Stanje, ki ga ugotavlja uveljavljeni sporazum je izven sence dvoma: Meja na kopnem in na morju med državama obstaja, ni pa določen nje potek, in je določitev nje poteka glavna (in edina) naloga arbitražnega tribunala. Z drugimi besedami: Sporazum o arbitraži je na internacionalnopravni ravni (decidirano je rečeno, da so zanj relevantna izključno internacionalnopravna načela in pravila) opazil in potrdil dejansko stanje stvari, ki je, da je dežela Primorska (Küstenland, Litorale), sestavljena iz avtonomnih sestavnih delov: poknežene grofije Gorice in Gradiške, samostojnega mesta Trsta in mejne grofije Istre z otoki, na podlagi mirovnih sporazumov po končani prvi svetovni vojni v celoti (z dodanim Postojnskim okrajem – zaradi železniške povezave Trsta z Reko) prišla v okvir Kraljevine Italije, ki jo je poimenovala Julijska Benečija – Venezia Giulia, sporazumi po drugi svetovni vojni pa so jo – spet “skoraj” v celoti (razen Gradiške z delom Gorice in samostojnega mesta Trsta z okolico) dodelili SFRJ (Jugoslaviji). Tako je Primorska (Julijska Benečija) ves čas osta(ja)la celovita in je ni razdelila nobena državna meja. Tudi z osamosvojitvijo Republike Slovenije od SFRJ dne 25. 6. 1991 se to stanje ni spremenilo. Sporazum o arbitraži je kot internacionalni pravni akt to tudi dokončno potrdil, saj je v svojem petem členu odrekel razglasitvi države Hrvatske vsak pomen v zadevi državne meje. Arbitražnemu tribunalu torej ne preostane drugega, kot da opazi obstoječo meddržavno mejo med tistim, kar je v južnoslovansko skupno državo vstopilo 1. 12. 1918, in je 25. 6. 1991 iz nje izstopilo, ter preostankom SFRJ (“dissolution” pišejo Badinterjevi internacionalnopravno relevantni dokumenti).
Meddržavna meja slovenskih dežel s preostankom leta 1918 ustanovljene južnoslovanske države je najkasneje od Poravnave 1867 internacionalnopravno dejstvo, natančno določeno na papirju in v naravi in nikoli odpravljeno. Veljavnost te natančno določene meje se je v praksi izkazala, ko je na oni strani leta 1941 nastala fašistična umetna tvorba – a kljub vsemu država – NDH. Kar zadeva Primorsko, je dejstvo tudi njena celovitost, saj je (še!) ne deli nobena veljavna meddržavna meja. Administrativne, svojevoljne, meji podobne izmišljije in ovire seveda internacionalnopravno nimajo nobenega pomena, so le za ljudi skrajno neprijetne “igre brez meja”! Do dokončne odločitve arbitražnega tribunala torej ostaja Primorska celovita, s tem, da tako Republika Slovenija kot Republika Hrvatska z njo in njenimi državljani in vsemi drugimi prebivalci ravnata “kot svinja z mehom”, edina država, ki pa je – četudi okupator – ves čas, dokler jo je imela v posesti, ohranjala njeno (in njenih delov) ozemeljsko celovitost – to je Italija – pa več kot očitno zelo skrbno opazuje dogajanje. Tudi srečanje v Benetkah, ki se ta čas dogaja, o tem nadvse glasno molči.
Če Republika Slovenija v svojem memorandumu arbitražnemu tribunalu ni predočila dejanskega in relevantnega stanja, in je s tem tribunalu onemogočila, da bi obstoječo državno mejo in ozemeljsko celovitost dežele opazil, ter potek državne meje določil skladno s propozicijami sporazuma o arbitraži in dejanskim internacionalnopravno relevantnim stanjem, potem je upravičena bojazen, da bo neodgovorno cefranje – mešetarjenje s celovitostjo zgodovinskih državnopravnih subjektov – končal “nekdo tretji”, torej močna soseda, ki je svoje neomajno in brezmejno zanimanje za posest in celovitost “Venezie Giulije” že dovolj odločno in učinkovito izkazala tudi v praksi.
Te resnice ne prekrije noben “terminal”, trojka v Benetkah pa nadvse glasno “molče trobenta”!
Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica