“Vlada z napadi na šolstvo in medije uničuje javno dobro”
(Delo, 14.9.2012)
Ob bližajoči se stoti obletnici že videnega
Je vtis, da s(m)o stoletje usodnih prekucij Slovenci začeli in ga končujemo zelo podobno. Razlika je seveda v tem, da je ono bilo začetek konca, to danes je pa (tragičen) konec začetka.
Kdo je pripravljal in danes pripravlja teren, da se je tako zgodilo in se dogaja?
Leta 1913 se je v državi Krajnski (slovenska beseda “dežela” pomeni “država”, glej etimološki leksikon zagrebške(!) akademije znanosti) na oblast zavihtela klerikalna SLS. Najprej je ukinila gledališče, pa Opero in Slovensko filharmonijo. (25. septembra in 1. oktobra 1913 sta bila zadnja koncerta), na vso moč pa se je trudila uničiti tudi Glasbeno matico. O tem “podjetju” je pisal Slovenčev jurišnik (ki je 7.2.1919 storil samomor potem, ko mu je Izidor Cankar surovo in brezobzirno povedal, da je svoje “poslanstvo” končal in zanj službe ni več) sledeče (navajam po Primož Kuret, Ljubljanska filharmonična družba 1794 – 1919, strani 400 in naprej): “Naravnost Glasbene matice ne bomo napadali, ali naš končni cilj je, ugonobiti jo.”
Klerikalni oblastniki so kljub opozorilom, prošnjam in prepričevanju, da gre za “nacionalno vprašanje”, vztrajali in so nemudoma odtegnili državno podporo tem slovenskim institucijam. Podla sprevrženost početja je še toliko bolj obsojanja vredna z današnje perspektive, saj je več kot očitno, kako usodno so spodrezali državnopravno samozavedanje in ponos ljudi, državljanov svojih dežel, v kritičnih trenutkih, ko se je odločalo o nadaljnji usodi Slovencev in njihovih držav (“dežel”). Kar se je zgodilo pet let kasneje razkriva tako storilce kot njihov namen: Čeprav so slovenske dežele (oz. njih večinsko slovenski deli) imele ustavnopravno podlago za lastno državnost in so zvezo razglasile v Ljubljani 31. oktobra 1918 – enako, kot dežele z nemško govorečo večino 21. oktobra na Dunaju – te zveze niso mednarodnopravno uveljavile tako, kot avstrijske, ki so zato še danes, kljub packariji z Anschlussom, še vedno znotraj suverene zvezne republike Avstrije, marveč so svoje “family jewels” vrgle čez “jugoslovanski” plot in se udinjale Zagrebu (“Le čemu se Slovenci upirajo združitvi s Hrvati, saj bi izgubili le jezik, sveto vero bi pa ohranili” – primerjaj spise Aleša Ušeničnika v Čas 1912 – 14 in J. Pirc, A Ušeničnik).
Koliko je k tej pošastni kolobociji, katere posledica so spodrezane evropske korenine Slovencev in sistematični poboji in izgon zlasti mladih, danes pa do golega izropana nacionalna substanca, prispevala klerikalistična obsedenost, izkazana v opisanem dogajanju pred svetovno vojno, ni treba ravno ugibati. Tudi ni treba ugibati, kam vodi ponovitev začetka na koncu tragedije. Osamosvojitev, ki to ni, saj je le odcepitev boljševističnega stvora, ki je nastal znotraj komunistične balkanske tvorbe, se vsak dan bolj razkriva kot zadnje dejanje…
R.i.P. Zedinjena Slovenija!
Andrej Lenarčič
Ljubljana, 14.9.2012
Tags: osamosvojitev