DRUGO MNENJE Ljubljana, 24.05.2012
Drugo mnenje se je udomačilo. Zaskrbljeni bolniki, njih svojci ali drugi njim bližnji najdejo s tem drugim mnenjem ali potrditev dotedanje diagnoze ali pa se jim odpre še druga možnost na običajno zapleteni poti do ozdravitve.
Ker je tako, je “drugo mnenje” toliko bolj dragoceno, kar nujno in neizogibno, če bolezen, mnenja in terapije trajajo desetletja, pacient pa tone iz ene tragične zgodbe v še globljo, namesto ozdravitve pa se mu boljši jutri vse hitreje izmika.
Za znamenitega pacienta Slovenijo velja, da se je za njega zdravje v pravkar minulem stoletju dogajalo marsikaj – od nujne prve pomoči do številnih prvih mnenj. Vsaka procedura, katerakoli akcija, zdravilo ali terapija pa je brezobzirno razmesarila pacientovo skoraj že truplo. Izmed strokovnjačenj na ravni prvega mnenja slovi dovolj na široko tisto o kravi, ki da ni razumela genijalne metode zdravljenja in je kar poginila. Genijalnosti, s kakršnimi so se eden genijalnejši ranocelnik od drugega motali okoli slovenskega bolnika, so presegale tiste, ki so se dogajale v zvezi z obolelim krajnskim vojvodom zvenečega imena, ki je bil hkrati tudi rimski cesar in kralj Španije povrh – a kljub vsemu hudo bolan. Vendarle ne toliko, da bi ne prebolel tako bolezni kot domislic medicinskih veleumov. Ko so ga za nameček še obesili z glavo navzdol, je imel bolezni dovolj, in je menda ozdravel.
Mojstri medicin vseh sort so nič manj strokovno razgrajali po slovenskih deželah, zdravili, obešali, streljali in žive pokopavali. Veljak kidričevega imena se je pridušal, da bodo to svojat ozdravili, pa če postopek pokoplje vse do zadnjega. Oni bolj pesniško navdahnjeni med njimi se je ustavil pri temeljiti spremembi narodovega značaja – kar je duhovni genocid, ne daleč stran od genocida z metodo fizične eliminacije – ki pa se je zdravilci tudi niso pretirano izogibali. Domačim specialistom v korak je stopil prav vsak, ki je prišel mimo in imel minuto časa – eden je rjul, da je treba deželo napraviti spet nemško, napihnjeni uniformirani pajaci rimske volkulje pa so bentili: “Si ammazza troppo poco”…njihov šef pa kar sredi slovenske Gorice: “Pobijte vse moške te preklete rase!” pri čemer je vtis – in ga vzbujajo kasnejši dogodki širom slovenskih dežel – da jih je bilo dosti tudi med domačimi zdravilci, ki so odlično razumeli italijansko…
Glede zdravilcev, opletajočih s to podalpsko rajo, ki naj bi obvezno bila neozdravljivo bolna, pa je nujno omeniti, da so dosledno in najprej, preden so sploh pričeli s svojimi strokovnjačenji, pacientom – Slovencem – zradirali “lični opis” in jih v evidenco uvedli kot neke zombije, ki so se priklatili v te kraje vsake toliko časa znova kdo ve odkod. Ta obsedenost s prihajaštvom/tujstvom slovenskih pacientov je postala že neznosna. Da so zdravilci v resnici mazači, so poleg učinkov njihovega truda že prej, na samem začetku “zdravljenja”, razkrivala prav ta zanikovanja istovetnosti. Prvo, kar pravi zdravnik pogleda, so namreč osebne značilnosti in anamneza.
Že če bi le samozvani ali morebiti povabljeni ranocelniki uničevalno rovarili po slovenskem nacionalnem telesu, bi bila pot do skorajšnjega slovenskega nacionalnega trupla nedvomno zagotovljena. A izdatno smo jo skrajšali še sami, saj jih je bilo med nami od nekdaj dovolj in preveč, ki so pri raboti medicusov izdatno in učinkovito pomagačili – v prvi vrsti z obsedenim radiranjem zavedanja, kakšno je originalno, zdravo in popolno slovensko nacionalno telo.
Je krožil obešenjaški vic, zelo verjetno spodbujen s strani kakega občudovalca tu opisovanih mojstrarij: Se je njega Janez odločil navleči novo obleko in zato odšel do krojača. Že na prvi probi je bilo skoraj vse v najlepšem redu. Le tam nekje za desno ramo je kos blaga rinil v nepravo smer. Pa je krojač poskušal to in ono, nazadnje sta uganila, da naj se Janez le nekoliko vstran nosi, pa guba izgine. Pri naslednji probi je bilo torej s tem v redu, a glej ga, hlačnico je – sicer neznatno, pa vendar – vleklo nekam vstran. Nobeno paranje in novi šivi niso pomagali. Ostalo je pri tem, da naj Janez nosi levo nogo nekoliko v polkrogu, in vse je bilo odlično. Še nekaj prob je minilo, pa dodatnih šivov, obrez in likanja, in obleka je padla prek Janezovega telesa kot ulita, res brezhibno. Bil je le manjši problem: Da mu je obleka sijajno pristajala, je moral biti Janez zvit kot dva prepletena paragrafa. In tak je klamal v sijajni novi obleki brezhibnega kroja. Vsi, ki prihajali mimo, so marnjali, kaj neki strašnega je ubogega Janeza doletelo. “A krojača ima pa vrhunskega…” so vsi v eno občudovaje ugotavljali.
Tako nekako so domači in tuji medicusi razvijali slovensko narodno vprašanje in bolnika pod Triglavom s trikom, delovno poimenovanim “Osamosvojitev”, dokončno ozdravili: iz zdravega in popolnega slovenskega nacionalnega telesa, ki je tisoč in več let krasilo več kot le evropsko nacionalno oranžerijo, so uspeli v tretje tisočletje planetarne zgodbe pripeljati klavrno jugoslovansko spako z zradirano preteklostjo, brez prepoznavne identitete in brez prihodnosti – a našemljeno v “zgodbo o uspehu”! Sicer pa, le kako bi bilo drugače, saj medicinsko osebje – njih oblačila – iz krajev, kamor so bili sto in več let uprti hrepenenja polni pogledi tukajšnjih odrešenikov, še dandanašnji daje videz nečesa med kuharji in mesarji. Pri “zdravljenju” slovenskega nacionalnega trupla je šlo tako ali tako za oboje – za veliko kuharijo neužitne godlje in za od te še dosti večjo morijo – duhovno in telesno.
“Kdo zdiha tam, jemlje od sonca slovo,
med trupli sovražnikov vmira?” (Licovovi strelci, prevod: Prešeren)
“Na tleh leže slovenstva stebri stari” (Krst, Prešeren)
Domači in tuji zdravilci, odtod in odondod, kdor je le prišel mimo in je imel minutko časa, vsi so od nekdaj in vedno znova lomastili in čofotali po podtriglavskem raju. Sedaj po poljih “v Krajni, Korotani…” leži, kar je ostalo. Pod polji, tratami, gozdovi in v brezen teminah okostnjaki, na planem pa bežna sled nekdanje slave in ustvarjalne energije. Še so na jeziku Korošci, Krajnci, Štajerci, Primorci – Goričani, Tržačani in Istrani – celo oni od Slovenske krajine onkraj Mure med Dravo in Rabo. A ne bo ga skoraj nikogar, ki bi mu ta imena povedala kaj več. Ta čas prikoriteni zdravilci mlatijo po truplu s pokrajinskimi in drugimi izmišljijami, za katere ni mogoče povedati, ali so bolj nore ali bolj pokvarjene. Zagotovo pa temeljito prekrijejo resničnost in preglasijo vsak domovinski spomin.
O tem, kaj je gnalo silne množice vseh stanov in vseh etnij, da so se tako enodušno, odločno, z brezmejnim zaupanjem in pričakovanjem odločile, da slovenske dežele zapustijo združbo, v katero so jih samovoljno in brezobzirno porinile zle sile, pa prisluhnimo “drugemu mnenju”. Podrtija kriči!*
Andrej Lenarčič
poslanec DZRS 1992-96
*)Luka 6,49