20.3.2011 – medijem
V Sloveniji je dan v obtok spominski kovanec. Verjetno ni nikogar, ki bi ne bil poučen, da gre za človeka, heroja, ki je NOV vojaško ustrojil in ji dal slovenski značaj. Morebiti je to povezano z nesrečno smrtjo. Vsekakor pa od kake slovenske vojske po koncu vojne ni bilo niti sledu.
Je pa vprašanje: Ali je potem, ko je NOG zmagal, predstavništvo ljudstva sprejelo kakršenkoli že pravni akt ustavnega značaja, ki je v skladu z internacionalnim pravom legaliziral in aboliral vse v zvezi z organiziranim ali spontanim odporom proti okupatorju. Tak akt je pač v navadi v civiliziranih družbah. Marsikaj se lahko dogaja, sprejemajo se lahko ukrepi brez ustreznega zakonskega pokritja, a takoj ko izredne razmere minejo, morajo ta dejstva in dejanja dobiti svojo zakonsko podlago. Ali je bilo po koncu strahovite morije v času Druge vojne, in prenehanju zločinov še potem, kaj takega sprejeto, to je vprašanje. In je pomembno. Znano je na primer, kako je v zvezi z odporniškim gibanjem v Franciji, ki je bilo učinkovito in odmeva še danes, ravnal zmagoviti general in voditelj protihitlerjevske Francije (legalnost si je zagotovil pri zaveznikih!), general de Gaulle, je znano. Ko so se po koncu spopadov po Franciji razpasla nelegalna obračunavanja v znani boljševistični maniri, je general sklical vse voditelje k sebi v Pariz, in jim, zbranim, lepo na kratko povedal (če povzamem njegov lastni zapis): Tukaj in zdaj boste razpustili svoje enote in organizacijo, ali pa greste odtod naravnost v zapor. In zadeva je bila urejena.
Ob vsem spoštovanju in priznanju herojskemu boju proti okupatorju torej ni mogoče mimo dejstva, da gre za nelegalno, nezakonito dejavnost, ki – če naj bo priznanje res iskreno in popolno – mora nujno dobiti pravno pokritje s strani države. Da na tem pri nas marsikaj šepa, se vidi v trajno žareči orožarski aferi (ki je trajno žareča verjetno prav zato, ker boljšega instrumenta za mešanje štren ne bi mogli najti!). Verjetno ni nikogar, ki bi si predstavljal, da pri poslih z orožjem ni bilo nič narobe. A če zanemarimo običajne “žepnine”, nobenega dvoma ni, da nihče v Sloveniji do osamosvojitve ni imel zakonite podlage za trgovanje z orožjem, ker je to bilo popolnoma v zveznih rokah. Po osamosvojitvi pa tudi ni bilo legalno, ker je obveljal embargo OZN. Torej so vsi, ki so vpleteni v zadeve z orožjem, brez ozira na “žepnine”, pod grožnjo kazenskega pregona. Niti namigovanje na zastaranje ne kaže dobro, saj so posledice omenjenih “poslov” tudi zločini proti človeštvu, ki jih obravnava ICTY.
Država Slovenija bi pokazala svojo zrelost in njeni vodilni politiki državotvorno držo, če bi pod nujno in takoj predlagali parlamentu v sprejem dva ustavna zakona: Enega o priznanju legalnosti vsem eventuelno nezakonitim dejanjem med NOB – vključno abolicijo, (razen dokazanim zločinom, ki ne morejo imeti pravne zaščite in ne zastarajo), in hkrati še drugega, ki bi pokril in aboliral posle in udeležence v zvezi z orožjem pred in v času osamosvajanja.
Na ta način bi takoj in za vedno spravili z mize moteče ostanke naše bridke preteklosti. Predvsem pa bi onemogočili špekulante in manipulante.
Andrej Lenarčič