Požig Narodnega doma v Trstu

Na moje pismo, dne 13. julija objavljeno v Delu, se je užaljeno oglasila zgodovinarka MKW z manipulativnim in omalovažujočem pisanjem, ki je celo po samem zakonu terjalo moj odgovor. Tega odgovora Delo doslej ni objavilo. Zato tukaj navajam tako moje objavljeno pismo, kot tudi moj odgovor, ki ni objavljen.

Spoštovani!

Dobro je, da ste objavili prispevek strokovnjakinje Milice Kacin Wohinc o dogodkih v času požiga slovenskega Narodnega doma v Trstu. Dovolj je prebrati le prvi odstavek, pa je pred nami slika, kako je mogoče morebiti z najboljšim namenom prikazati resnico popolnoma narobe.
Že uvodni stavek: “Ozračje, ki ga je ustvarilo širjenje vznemirljivih novic o nevarnosti slovanske narodne vstaje in jugoslovanskega napada, je privedlo do požiga slovenskega Narodnega doma v Trstu”, ustvari zmedo in popolnoma napačen vtis, da utegne biti to vzrok požiga. Korektno bi bilo povedati, da je bil to le izgovor, priprava ustreznih okoliščin za (lagodno in uspešno) uresničitev naklepa.
In tudi drugi odstavek postreže z bistveno napako: “..v Trstu in drugih krajih Julijske krajine.” Julijske krajine (Venezia Giulia) leta 1920 ni bilo nikjer na planetu. Avtorica verjetno misli na slovensko deželo Primorsko v okviru habsburške Cislajtanije, ki je na uradnih zemljevidih poimenovana v nemščini kot Küstenland (od Vršiča do otoka Unije), kar je prevod avtentičnega domačega poimenovanja Primorska. V času predrapalskega
divjanja italijanskih oblasti in soldateske po slovenski deželi Primorski je bila le-ta s strani sil zmagovite Antante zasedeno ozemlje premaganih centralnih sil.
Tudi o kar preveč sprošcenem povzemanju pejorativnega in namerno ignorantskega italijanskega poimenovanja Slovencev kot Slavov (le korak je še do Šcavov) bi bilo mogoče povedati več kot le besedo.
Slovenska stroka (in seveda politika!) je več kot očitno premalo pozorna na pravo resnico, ki je preprosta in vsem na očeh.

Andrej Lenarčič

MOJ ODGOVOR – NI OBJAVLJEN

Ljubljana, 27. julij 2010

Spoštovani!

Moje tri kratke pripombe, enako kratko utemeljene, objavljene v Delu 17. julija 2010, so bile predmet skoraj štiritisočpetsto znakov dolgega odgovora gospe Milice Kacin Wohinz, avtorice članka, objavljenega v Delu 13. julija letos in v katerem so zapisane trditve, ki sem jim ugovarjal.

Odgovor gospe Milice Kacin Wohinc je objavilo Delo v Sobotni prilogi dne 24. julija 2010.

Nimam nobenega namena kakorkoli odgovarjati na pisanje gospe MKW. Zajetno pisanje, ki naj bi verodostojno zavrnilo moje tri pripombe, se ukvarja v z vsem mogočim, tudi s kakšnim tekstom izpred dveh desetletij in celo (zlo?)rablja za osebno diskvalifikacijo pomen dveh podatkov v nekem oklepaju v nekem drugem tekstu, ki ga očitno ne razume (noče razumeti?), pomenijo pa dve, glede preganjanja Slovencev s strani italijanskih oblasti pomembni dejstvi: Rapallo in Mussolinijev pohod na Rim. (Rapallo, 1922 – med Rapallo in letnico je vejica!) Pravzaprav si ne morem kaj, da bi se avtorici ne zahvalil za trud, saj mi je iz njenega pisanja več kod dovolj razločno razvidna tehnologija, način, metode in pravila tukajšnje zgodovinarske šole, katere plodove imamo priložnost uživati. In seveda plačevati iz svojih že dodobra izpraznjenih davkoplačevalskih žepov.

Nimam torej namena polemizirati z avtorico, dolžan pa sem tistim, ki so prebrali njen obračun z menoj, a niso (pre)brali mojega pisanja, na katerega se je imela pravico odzvati, pojasnilo.

V mojem pisanju so torej tri pripombe:

1) Oporekam trditvi: “ozračje, ki ga je ustvarilo širjenje vznemirljivih novic o nevarnosti slovanske narodne vstaje in jugoslovanskega napada, je privedlo do požiga slovenskega Narodnega doma v Trstu.” Gre pač za kar pogosto zamenjavo vzroka in posledice. Če bi šli naprej po tej logiki, je do požiga privedlo to, da je Dom pač tam stal. In da so npr. italijanski učitelji pljuvali v usta slovenskih otrok le zato, ker so jih le-ti nesramno odpirali. Dejstvo, da je iz celotnega besedila članka gospe Kacin-Wohinzeve
sicer povsem jasno, kaj je vzrok in kaj posledica, v ničemer ne opravičuje trditve, kateri oporekam. Jo kvečjemu še dokoncno diskvalificira.

2) Oporekam trditvi, da se je to dogajalo “v Trstu in drugih krajih Julijske krajine.” Dokler ni Kraljevina Italija sklenila s Kraljevino SHS dokončnega sporazuma, je bilo ozemlje Primorske mednarodnopravno gledano zasedeno od sil Antante. Vojaški opazovalci/nadzorniki so bili povsod, tudi v Ljubljani in še kje. Država Italija je s svojo organiziranostjo in upravno razdelitvijo lahko nastopila oz. jo državnopravno verificirala šele po podpisu in uveljavitvi sporazuma (Rapallo 12.11.1920). Kaj se je v glavah
imperialističnih in rasističnih obesedencev pletlo, kako so kaj poimenovali ali zasramovali že zdavnaj prej, ni potrebno ugibati, niti o tem razpravljati, saj državnopravno nima pomena. Rane pa seveda še zdaleč niso zaceljene in spomin ne bo nikoli ugasnil. Toliko bolj, ker je “slovenski holokavst”, ki so se ga šli na slovenskih nebodijihtreba vsi sosedje, zamolčan, a ni dosti manj grozljiv od sicer splošno znanega. Moje osebno prepričanje je, da je še bolj grozljiv, tako glede deleža na narodovem
telesu, kot glede na čas trajanja in glede na uporabljane metode. Ni bilo dovolj, da so Slovence morili, izganjali iz domovine, vzeli so jim tudi ime, njih osebna imena, pa imena njih krajev in dežel, zgodovinski spomin, samozavest. Tako popolnoma kaj ausradirati se niti nori berlinski malar ni potrudil. Niti se nihče iz našega piranskega zaliva ni norčeval z neko valo.
Problem je, da o tem slovenskem holokavstu molčijo krivci, na strani žrtev jih je pa dosti preveč, ki zelo po svoje elaborirajo vztrajne poskuse uničiti neko etnijo in nje državnost.

Pri tej pripombi o Julijski krajini moram povedati, da gre dejansko za Julijsko Benečijo, o čemer se je mogoče prepricati na strani 113 uradnega učbenika Zemljepis Italije (in njenih kolonij), njegove slovenske izdaje, ki je izšla leta 1942 v Torinu pod okriljem Inštituta za italijansko kulturo v Ljubljani.

Ker gre za slovensko deželo Primorsko, ni mogoče mimo zanikovanja slovenskosti te in drugih slovenskih dežel. Deželo določajo najprej prebivalci in toponimi. Nima smisla ponavljati, odkod so imena krajev in pojavov, kakšen jezik so vedno govorili domačini. Ker gre za politično motrenje zadeve, naj bo dovolj retoricno vprašanje: Če so se na podlagi manifesta cesarja Karla, s katerim je suveren zagotovil, da imajo dežele
Avstrijskega cesarstva pravico oblikovati svojo oblast – narodne svete – po etničnem ključu, in da se lahko kot zgodovinski suvereni subjekti po svoje združujejo odn. razdružujejo, “nemške” dežele (in povsem nemški del Štajerske) nemudoma združile v “Nemško” Avstrijo (Deutschösterreich), kako je potem treba poimenovati dežele, ki več kot očitno niso bile “nemške”?
Niti za nemške nacionaliste! (Koroška je malo počakala zaradi vojaških spopadov.) So bile morebiti dežele Zombijev? In da gre na ozemlju kasnejše Julijske Benečije za deželo, ki se po slovensko imenuje Primorska, se nizajo dejstva že od začetkov dokumentirane evropske zgodovine naprej. Že prvi štaufovski upravljalci so uporabili to ime: Meranija = (Dežela) pri morju. Korzičan Napoleon s svojo cesarsko digniteto vred je na Vrzdencu pri Dunaju podpisal papir, kjer je ime zapisano v italijanskem jeziku: Littorale (dva “t” stojita v originalu). Šolarji so se do konca habsburškega imperija učili
o Küstenlandu, Primorski, katere celovitosti (upravna razdelitev je nekaj drugega!) ni razdrl niti laški okupator, niti nemški vojaški upravitelj (slovenskega imena). Razdrli s(m)o jo šele mi, sami in samostojni, leta 1991.

3) Oporekam prelahkotnemu povzemanju pejorativnega laškega poimenovanja
Slovencev – Slavi! Predvsem zaradi tega, ker raba tega poimenovanja ni nič več in nič manj kot etnocidno jemanje imena. Jemati ime je etnocid. Hujše kot umor. Naredi mrliča pri živem telesu. Jemljejo nam ime celo domači strokovnjaki, ki znajo za povrh tujcem povedati, da smo se v te kraje pritepli “v krdelih” (!!!).

Kar je preveč, je pač preveč.

Andrej Lenarčič

Tags: , ,

Leave a Reply