STANJE 25.6.1991 je šele treba ugotoviti!
1) Dejansko državnopravno relevantno stanje na ta datum je, da je na slovenski strani država RS, onkraj (simbolične – fiktivne – nedoločene – z enostranskim(i) dokumentom(i) deklarirane za potrebe mednarodnega priznanja) meje pa je SFRJ.
2) Torej na dan 25.6. 1991 na oni strani meje ni bilo hrvaške države. A za arbitražni tribunal je ni bilo niti po 8. oktobru 1991, ko je Zagreb ENOSTRANSKO razglasil osamosvojitev (Člen 5. Sporazuma). Sam Sporazum o arbitraži namreč jasno in določno izloča Republiko Hrvatsko kot udeleženca v arbitražnem postopku, saj izloča vsako enostransko dejanje ali dokument, ki se je pojavil po 25. juniju 1991.
3) Uti possidetis naj bi bil kriterij. Toda: Kar je kdorkoli upravljal na eni ali drugi strani nedoločene meje, je izvrševal v imenu SFRJ in ne v svojem lastnem. (Tudi na rojstnih listih je – kakor na vseh za državo relevantnih dokumentih – najprej pisalo ime DRŽAVE (SFRJ), potem pa pooblaščenega lokalnega organa – republike). Pred razglasitvijo osamosvojitve RS so imeli državnopravno legitimiteto in avtonomijo edino organi slovenskih dežel, ki so bile vedno ozemeljsko celovite in suverene. Ni znan ukrep, ki bi to kdajkoli legalno ukinil.
4) Med najbolj jasno opredeljena dejstva v zvezi z mejo sodi slogan: Meja na kopnem je bila določena, meja na morju ni bila določena. Sam ta citat pove, da meje na kopnem ni bilo – kakor je ni bilo na morju. Velja namreč, da se meja na kopnem, ko trči na črto morske obale, nadaljuje po morju skladno z uveljavljenimi pravili. Ker se v zadevi slovenske meje na morju ni nadaljevalo nič, tudi nič, kar bi smelo zanimati tribunal (Člen 4. Sporazuma), ni prišlo do obale. Zato (tudi zato) mora Tribunal določiti mejo tako na kopnem kot na morju – bilo je ni (državne) ne na morju ne na kopnem. Tribunal jo more določiti tako, da najprej opazi tisto mejno črto, ki v vsem izpolnjuje zahteve iz 4. člena Sporazuma. Kaj dosti se z njo ne sme poigravati, saj za mejo na kopnem nima na voljo ničesar, razen člena 4/1/a.
5) Badinterjeva odločitev, ki jo malikuje slovenska stroka in ki so jo ignoranti zapisali v ENOSTRANSKI DOKUMENT TUL (od kdaj se meja določa z enostranskimi ukrepi? Razen seveda z vojno…pa še ta je le na začetku “enostranski” pojav.) bi imela veljavo, če bi ob njegovi odločitvi obstajali na obeh straneh “republiške” meje državi. Pa je obstajala samo Slovenija (in na oni strani SFRJ)! Skladno z določilom Sporazuma o arbitraži (Člen 5.) pa niti po 8. oktobru razglašena državna samostojnost Hrvaške ne more učinkovati v zvezi z nalogo arbitražnega tribunala.
6) Da meddržavna mejna črta – če ni veljavno ukinjena ali spremenjena – ostaja “in spe”, dokazuje njena avtomatična uveljavitev, ko je onkraj južne meje slovenskih dežel po cca dveh desetletjih leta 1941 nastala fašistična Hrvaška. Zakaj natančno po petdesetih letih, leta 1991, ko se je situacija ponovila zrcalno – na tej strani te črte je nastala suverena Slovenija – to ne velja, je resnično veliko vprašanje. Morebiti zato ne bi smelo veljati, ker Slovenija ni fašistična država??? So to načela moderne, demokratične Evrope? Evrope, zgrajene na zmagovitem uporu? Bo diktirala Evropi edina država – nacistična zaveznica – ki ni bila deležna denacifikacije? Ki je, nasprotno, po sramotnem porazu pridobila v svojo “republiško” upravo od zmagovitih jugoslovanskih komunistov obsežna ozemlja slovenskih dežel.
Tags: člen 4., ndh, stanje 25 junij