SUA VINETA CAEDERE (“Posekati svoje vinograde”)
“Če bi Slovenija pred arbitražnim sodiščem zagovarjala stališča, ki niso skladna z vsebino arbitražnega sporazuma, bi bilo to podobno naravni nesreči.” (Izjava mednarodnega pravnika, povzeto po članku Zorana Potiča v Delu, 22.01.2012, str. 2)
Izjavi neimenovanega mednarodnega pravnika je mogoče le pritrditi. Težava je, ker iz navedb v omenjenem članku izhaja, da je “naravna nesreča” v obliki totalne katastrofe že tu. Vsebina članka od stavka do stavka niza eno neskladje s sporazumom o arbitraži za drugim – od “zagovarjanje kopenske meje do rta Savudrija” do”celotni potek meje od Lendave do morske meje”, in seveda “dokazi o poteku meddržavne meje na dan 25.6.1991.”
Sporazum o arbitraži je dosežek v slovenski nacionalni zgodovini brez primere. Njegova izjemnost je najprej v tem, da slovensko državotvorno misel dviga iz stoletnega blata ideoloških, plemenskih, revolucionarnih in vseh mogočih drugih predsodkov in konstruktov v območje “načel in pravil mednarodnega prava” (Člen 4.). Določbe sporazuma so jasne. Tragično bi pa bilo, če bi sami “posekali svoje vinograde”, in bi ne sledili temu, kar sporazum določa. Žal je iz članka mogoče povzeti, da prav tisti, ki prisegajo na skladnost, le-to vztrajno kršijo.
Kje v sporazumu je npr. govor o poteku državne meje “od Lendave do morske meje”? Ali pa pobuda zagovornikov (?) slovenskih interesov, ki izmišljeni, tudi v dokumentu nikjer omenjeni “meji v Piranskem zalivu” postavljajo alternativo v “občinski” meji na polotoku Savudrija! Kako naj terja spoštovanje določil sporazuma tisti, ki jih na vsakem koraku krši ali jim vsaj sam ne sledi?
Sporazum nalaga arbitražnemu tribunalu preprosto nalogo. Določiti mora potek meddržavne meje na kopnem in na morju. Določiti mora stik Republike Slovenije z odprtim morjem. Dodatno mu nalaga, da odloči glede uporabe plovnih koridorjev. (Brez teh v Jadranskem morju itak ne gre!) Da more izvršiti to nalogo, mu morata strani v sporu predočiti vsaka svoj pogled na tkim. predmet spora in predložiti vsaka svoje ustrezne argumente.
Izjemnost sporazuma je tudi v njegovem 5. členu. Ta pove, da je druga stran v zadevi meddržavne meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko preostanek SFRJ, oziroma njegove naslednice, ker SFRJ več ne obstaja. Člen 5 sporazuma namreč natančno določa, da v zadevi , ki je naložena tribunalu, da o njej odloči, nič, kar je nastalo po datumu 25.6.1991, nima nobene vloge ne pomena. Na dan 25.6.1991 pa se je Slovenija osamosvojila od skupne države, v katero so 1.12.1918 z aktom “Ujedninjenje” vstopile slovenske dežele. Navsezadnje je ta država Slovenijo zaradi tega napadla. Slovenija se torej ni razdružila od neke jugoslovanske republike, marveč od države SFRJ. S preostankom te države je imela določeno državno mejo (dežel) od trenutka vstopa vanjo. Nikoli kasneje, do samega trenutka razglasitve osamosvojitve, ta državna meja ni bila spremenjena, kaj šele odpravljena po načelih in pravilih mednarodnega prava. Ker današnja Republika Hrvatska, ki je nastala z odcepitvijo od SFRJ dne 8. oktobra 1991, torej po 25.6.1991, s potekom te obstoječe državne meje ni zadovoljna, je razrešitev problema prepuščena arbitražnemu tribunalu.
Razen še vedno obstoječe in v dokumentih – pa tudi na terenu – določene državne meje slovenskih dežel, ki so v skupno državo vstopile 1.12.1918, Republika Slovenija nima nobenega drugega veljavnega in upoštevanja vrednega mednarodnopravnega argumenta. In samo tega slovenska vlada sme in ga je dolžna predočiti tribunalu. Kako bo pa tribunal nazadnje razsodil, ni več naša odločitev.
Zagotovo pa “ne bomo točili”, če bomo po svoje in – to je več kot očitno – dosledno v svojo škodo tolmačili določila sporazuma, za povrh pa še tribunalu vsiljevali odločitve, neskladne z načeli in pravili mednarodnega prava, če bomo torej “sami posekali svoje vinograde”!
Ljubljana, 22.01.2013
Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica
Tags: arbitraža pismo argument